se je tudi vam zgodilo…
… kaj podobnega?
Po umetno sproženem porodu v 30. tednu, ker je srček nehal biti, sem se po nekaj dneh spravila poklicat osebno zdravnico zaradi bolniškega staleža in mimogrede ugotovila da datumi na odpustnici niso pravi. Kličem v porodnišnico in pravijo “se zgodi”, pridite po novo odpustnico. Halooo, ravno se malo umiriš, po nekaj dneh pa spet v porodnišnico. Dobro, jo je šel mož iskat.
Kaj pa tole: po porodu izpolniš obrazec, na katerem označiš svoje odločitve o pokopu in podobno, drugi dan pa še en obrazec, med drugim tudi kaj želiš da piše na tablici, ki bo v Parku zvončkov. Po obisku v Parku zvončkov vidim da tablice še ni, pa sem poklicala na Žale in vprašala kako in kaj. “Pridite jo naročit”, pravijo. V redu, čeprav naj bi bilo že vse dogovorjeno, se odpraviva z možem na Žale, da najini pikici dava še ime na grobek. In kaj pravi možakar v pisarni, “A vi bi tablico naročili, mi pa sploh ne vemo kaj naj z otrokom, ki ga imamo že od ? datuma tukaj?” Sem mislila da me bo kap. “Nismo dobili nobenih papirjev, kaj naj z njim”
Še danes ne morem verjeti da je to res. Baje iz porodnišnice niso posredovali nobenih papirjev na Žale. Imeli so samo Prijavo smrti od Ministrstva. Ne vem, marsikaj se mi je zgodilo v nekaj dneh na oddelku v porodnišnici, ampak take površnosti pa res nisem pričakovala.
Ali lahko, samo v opomin, komu napišem nekaj besed kaj se dogaja? Saj vem da smo v teh dneh še bolj ranljivi, ampak tole me je pa prizadelo.
Lepo prosim za kako mnenje.
Najprej lep pozdrav!
Tvoja zgodba me je zelo razžalostila.
Sama se sicer na tem forumu še nisem oglasila, ker nekako še nisem sposobna zbrati vseh misli, da bi opisala najino zgodbo. So mi pa bila pisanja mamic v veliko uteho. Prebiram jih zdaj že tri mesece. Že vse od mojega prihoda iz porodnišnice, kjer sem v 29 tednu rodila punčko, ki je po treh dneh umrla.
Vem, da ti je težko in uradniški spodrsljaji v takšni situaciji še bolj jezijo in prizadenejo človeka. Ko si psihično in fizično čisto na tleh, ti zadajajo samo še dodatne rane.
Mene je pa najbolj prizadelo, da so mi dali neposredno po smrti moje punčke, v roke papirje, na katerih se odločaš za način pokopa. Zdi se mi prekmalu. Pa sem jih v tistem šoku še nekako skozi solze izpolnila. Ne morem si pa predstavljati, da bi potem prišlo še do takih zapletov in bi morala še kaj urejati ali razreševati nesporazume na Žalah. Zdi se mi da od žalujočih staršev pričakujejo preveč razumske odzive na vse skupaj.
LP, Lucija
Moje iskreno sožalje. Nimam besed, ki bi te potolažile, saj preživljaš najhujšo nočno moro. Čas celi rane, je edino, za kar vem, da drži. Boleči spomini pa ostanejo za vedno.
Me pa zanima, ali ne posipajo pepela otrok po Parku zvončkov ali so imeli tvojega otročka kar tam, pripravljenega za pravi pogreb in te sploh niso poklicali? Meni bi se ravno zmešalo, pa kaj so normalni ti ljudje?? Jaz ne vem, meni bi bilo vsaj malo olajšanje, če bi se pritožila. Tako bi se vsaj posvetila neki zadevi in ne bi toliko razmišljala o neznosni bolečini v svojem srcu, pa še nekako bolje bi se počutila, da sem naredila nekaj dobrega za svojega angelčka.
Mislim nate in odloči se tako, kot ti srce narekuje. Drži se.
Najprej hvala vsem za vse tople besede.
Blacky, posipajo ja, če vedo, da so se starši tako odločili. Ravno to me najbolj jezi, saj sploh niso vedeli kako in kaj. Veš kako naju je moški na Žalah debelo gledal, kot da sva z neba padla. Še dobro da sem imela pri sebi izpolnjen tisti orazec ki ti ga, tako kot pravi Lucija takoj po smrti potisnejo v roke. Tako sem imela vsaj en dokaz, da sem obrazec res izpolnila.
Sploh si ne znam predstavljati kaj bi bilo, če ne bi tisti dan poklicala na Žale, ko sem spraševala za tablico.
V bistvu pa sem se že umirila, saj smo vsi zmotljivi.
Saj nočem biti neolikana, ampak tista ki lahko o tem govori, kako so se kaj obnašali do vas v porodnišnici, na oddelku in v porodni?
lp
Najprej bi ti rada povedala, da mi je zelo hudo, da se je tudi tebi to zgodilo.
Jaz sem izgubila Jureta v 20. tednu nosecnosti pred 19. dnevi.
Zanima te kako so se kaj do nas obnasali v porodnisnici. O tem bi lahko napisala knjigo, ampak ti bom vseeno na kratko razlozila. Ze ko so me sprejeli v administraciji mi je bilo zelo zelo hudo, ker sem morala cakati v istem prostoru kot vse ostale, ki so prisle rodit v 9. mesecu in so vse vesele komaj cakale, da bodo rodile svoje male pikice. Z zdravnikom sem imela zelo dobre izkusnje. Bil je zelo prijazen in je socustvoval z mano. Ko mi je v trebuh dal injekcijo za krcenje maternice sem odsla na oddelek. Po 3 urah so se zaceli popadki, ki so trajali kar 28 ur. Bilo je zelo hudo in bolece. Govorili so mi, da dobis sredstva proti bolecinam in da ni nobenega problema – pa ni bilo cisto tako. Proti bolecinam dobis samo toliko, kolikor oni hocejo, to pa se zdalec ni dovolj. Proti koncu je bilo pa res nevzdrzno. Motilo me je to, da sem bila cisto do konca na oddelku in da me ni nihce pogledal, ce sem ze kaj odprta. Ko pa je postalo tako hudo, da nisem mogla vec govoriti, sem se zvijala na postelji in da sem imela od bolecin ze privide, pa so me koncno odpeljali v porodno sobo, kjer sem v 15 minutah rodila. V porodni sobi pa so bili res vsi uredu. Babica je bila prav zlata. Vsi so socustvovali z nama in naju tolazili. Res so bili super. Tistega papirja o nacinu pokopa pa se sploh ne spominjam, ker ga je izpolnil moj dragi. Cez dober teden sva odsla se na Zale in narocila ploscico. Tudi tukaj je slo brez tezav. Ploscica je bila v Parku zvonckov ze naslednji delovni dan.
Od vsega skupaj me najbolj moti to, da sem morala roditi mrtvega otroka na tako bolec in krut nacin. Ze tako mi je bilo hudo za znoret, potem pa me je cakal se tak hud porod. Psihicno sem bila cisto na koncu. Se danes ne vem, kako mi je uspelo preziveti.
Drzi se in bodi mocna!
Teja
Draga dekleta,
tudi iz moje strani iskreno sožalje.
Kaj in kako je s temi obrazci ne vem. Najbrž jih je izpolnil moj partner, jaz nisem izpolnila ničesar. Najino punčko sva pokopala v družinskem grobu in sedaj, ko se ozrem nazaj, sem srečna. Čeprav je ni med nami, vem kje je, kako se je dogajalo….Čeprav je bil pokop prvega otročka, takoj po porodu, nekaj najhujšega v mojem življenju, poleg njene smrti, kar sem do danes doživela.
Danes vem, da sva se odločila prav. Lepo je, ko grem tja, se usedem na rob grobka, se pogovarjam z njo, ji sadim rožice, prižgem svečko, menjam ikebane. Čeprav je bilo težko, težje bi mi bilo, če bi bila ali v Parku zvončkov ali na Polju belih vrtnic ali….
Seveda pa hvala bogu, da obstajajo prostori, kjer se združijo naše solze, tam jočem tudi sama, kajti preveč boli, tam se srečajo naši angelčki, ki nas v sapici vetra poljubljajo in nam dajejo moči za življenje naprej.
Prav vsem obiskovalkam tega foruma, ki imajo takšne in drugačne težave ob urejanju najbolj bolečih stvari, pošiljam toplel objem, veliko moči in seveda partnerske ljubezni. Da boste z roko v roki zmožni prehoditi skupaj vso pot žalovanja.
Prijazen pozdrav
Mojca in njen angelček Anemarie
Teja29, zelo zelo podobne izkušnje imam kot ti, le da so me pustili roditi kar na oddelku. Na oddelku ravno takrat zelo neprijazni, v porodni sobi pa prijazni. Pri meni k sreči so trajali popadki samo ene par ur. Ti pa res rečejo, da ti bodo dali proti bolečinam in da ni tako hudo, ampak s tem te zgleda samo psihološko obrnejo, v praksi je pa kar malo drugače. Ampak vse te izkušnje nas samo še bolj ojeklijo, kajneda?
Draga Teja!
Zelo žalostna sem bila, ko sem prebrala tvojo zgodbo. Ne morem si predstavljati tvojega psihičnega trpljenja, ki si ga doživljala ob tem, ker si vedela, da boš rodila mrtvo detece. Smrt je vedno žalostna, ampak da mora umreti otročiček, ki si ga nosila v sebi, te bolečine se ne da opisati. Jaz imam povsem drugačno izkušjo, tolažbo sem našla v Svetem pismu. Bog pravi, da nas vse pozna in nas ima v spominu po svojih delih. Zelo kmalu, On je že določil dan, bo končal vse trpljenje na svetu in takrat tudi smrti ne bo več. On ima v spominu mojega in tvojega otroka. Ima moč, da ju ponovno obudi, točno njiju. Z njima pa še milione drugih otrok in pravičnih odraslih.
Morda se ti zdi čudno, da to verjamem, a že tri leta prebiram Sveto pismo in vedno večji mir je v moji duši. Počutim se bolj varno, v tem s kaosom in nesrečo prežetem svetu. Pa tudi z radostjo v srcu pričakujem čas, ko se bom srečala s svojim prvim otrokom. Vem, da ga bom takoj prepoznala.
Upam, da sem te vsaj malo potolažila, če želiš ti lahko napišem še kaj več, morda kake lepe biblijske stavke, ki bodo morda vsaj malo omilili tvojo bolečino.
Ninica, vse kar sem napisala, velja tudi zate in za tvojo pikico. Iskreno sočustvujem z vami in naj vaše ljubljeno detece v miru počiva.