Dragi starši
Hudo mi je , ko berem vaše zgodbe. Rada bi vas objela in vam dala moč, da zdržite in ljubite svoje angelčke. Mislim na vas vse.
Ob prebiranju strokovne literature sem prebrala tudi članek o smrti otrok. Ker sama prihajam iz teh krogov, sem se zamislila nad tem, kako se večina nas, ki vam bi morali biti v oporo ,obnaša kot, da se ni nič zgodilo. Oprostite, če lahko, ampak naučili so nas, da je smrt nekaj kar ni v ponos našemu poklicu.Vem, da to NI opravičilo. Upam ne raje obljubim, da to pri sebi spremenim.

Napisala vam bom pesem, katero je napisal oče sinu Tomu v slovo.

Mali,otožni deček
s šegavim obrazkom
kako, da je najina ljubezen do tebe
videti tako neumestna.
Kako lahko ljubiva štiri kilograme žalosti,
kako lahko ljubiva izgubljena upanja
jurtišnjega dne.
Kako lahko ljubiva tebe,umrlega,malega
otožnega dečka.
Spi spokojno,mali otožni deček.

(Kirksey, 1990)