samo mnenje
…od kar sem na tem forumu…opažam pa lahko da se motim, da ni več to kar sem imel občutek da je ko sem iskal uteho…vse preveč – poudarjam da je to le moje osebno mnenje…je “osebnih pogovorov”, ki bi se lahko odvijali na “privat” mejlih
podarimo roko drug drugem in si pomagajmo na forumu primeren način
nek predhodnik je že imel podobno mnenje kot se oblikuje tudi meni, da smo enkrat sem to že pisal, očetje povsem “pozabljeni”
…če bo šlo tako naprej se verjetno ne bom več oglasil in še enkrat želim vsem skupaj prijetne poletne dni ki so tik pred nami
Pozdravljen Majki.
Jaz se spomnim da ko sem se prvič pojavila na forumu, si bil eden izmed tistih, ki ste se mi javili in pokazala da nisem sama in in lahko pričakujem tukaj tolažbo. Večkrat sem se čudila kako lahko vsi vi najdete sočutne besede za vse nas trpine. Vaše javljanje mi daje občutek da ste čustven, kar jaz v svojem trpljenju nisem preveč vajena od moških. Rada bi vam rekla da imam tudi jaz včasih vtis da je posebno veliko mailov ki ne spadajo na ta forum. Posebej tistih ki pišejo o novih pikicah. Pozdrav in ostanite z nami.
Pozdravljeni,
ne vem, vsak človek čuti drugače. Meni se ne zdi nič narobe, če kdaj poklepetamo tudi o drugih stvareh.
Vsi ki se javljamo tukaj, smo doživeli svojo tragedijo. Vsak od nas jo bo do konca življenja nosil v sebi. A življenje teče dalje in preveč žalovanja in pomilovanja nas lahko vodi v še globljo žalost. In nihče ne hodi sem gor samo zato da bi čvekal. Včasih pa pač nanese, da se pogovor razvije…
Če govorimo o drugih stvareh še ne pomeni, da smo pozabili, zakaj smo tukaj. Vem, da je ta post letel name, ko sem se dogovarjala z Mucico. Vem, da je neplodnost tema, ki je večini tukaj prizanešena. In verjemite, da je neplodnost prav tako čustvena osebna tragedija, predvsem ko po vseh tistih mukah IVF-ja zagledaš samo eno črtico.
In kakorkoli sem sama prizadeta, vedno rada slišim, da se je začelo novo življenje. To mi daje moč, upanje za naprej… da bo tudi meni uspelo, da bom enkrat mamica. Zato me prav nič ne moti, da punce poročajo o novih “pikicah”…
Kot sem rekla… sem odprt človek… znam tolažiti ob pravih trenutkih in znam (oziroma se trudim) živeti naprej… Zame je to bistvenega pomena, ker bi me tista bolečina v nasprotnem primeru “psihično ubila”.
Dragi Majki, želim ti vse dobro, kakorkoli se boš že odločil… ali boš še sodeloval ali ne… to je tvoja stvar, tvoja pravica…
Z mislijo na naše angelčke, vas pozdravljam,
Brina
Spoštovani Majki!
Zadnje čase mi čas ne dopušča, da bi se večkrat oglašala, a vseeno pokukam, kaj je novega, ko lahko!
Danes sem opazila Vaš post in moram Vam priznati, da bi mi bilo zelo žal, če bi se zaradi nekaterih bolj osebnih tem (dopisovanje) odločili in zapustili ta forum.
Ljudje smo si različni – nekaterim paše čvek na forumu, nekaterim po MSN-ju (meni), nekaterim po e-mailu, nekaterim v živo (To je zame najboljše :-))
Gospod Majki – tudi o temi očetov sem brala in se z Vami strinjam, moram pa reči, da je stvar posameznika, če se odloči in sodeluje ali ne. Moj mož npr. nikoli ne pokuka na ta forum, ve pa, da jaz pogledam sem, ko sem na MON-u.
Odločitev je seveda v Vaših rokah, a upam, da nas ne boste zapustili. Teme, ki so bolj osebno dopisovanje, pa seveda lahko preskočite.
Srečno!
Vidka
Pozdrav
Jaz sem pa presenečana nad vašim postom, predvsem nad tem, da ste očetje povsem”pozabljeni”
Jaz se s tem sploh in nikakor ne strinjam, priznati pa je potrebno, da se očetje redkeje javijo tu gori. Moj partner se ni še nikoli in se nikdar najbrž tudi ne bo, pa zaradi tega ni prav nič pozabljen.
Jaz osebno imam rajši komuniciranje preko mojega e-maila, tam najdem veliko novih prijateljev z isto in žalostno življenjsko zgodbo-izgubo otroka. Z nekaterimi postanemo pravi prijatelji, z drugimi malo manj, kar je odločitev vsakega posameznika posebej.
In če se tukaj pojavijo posti, mogoče z malo bolj osebno vsebino, kot je naslednja nosečnost, me to ne moti, ampak občudujem ljudi in v tem trenutku tudi sebe, da zmoremo o tem govoriti in po tem dogodku še upati na boljši jutri.
Prijazen pozdrav
mojca