Že nekaj časa se trudim…a streljam v “prazno”, vsi čustveni izlivi a sem prepričan, da ni povsem tako so nekako namenjeni le mamicam. A se sprašujem zakaj, nekaj vrstic sem zapisal tudi na forum “solzice” a žal tudi tam ni pretiranega odziva,… Priznam, če je ta beseda sploh prava, da največ bolečine nosijo mamice, ki nosite naše otročičke pod svojim srčkom in čutite vsak njihov gib, in kakor se ne da opisati bolečine, ki jo nosimo in prebolevamo starši, tako se ne da opisati občutkov, ki vas prevevajo ko je vaša pikica pod vašim srčkom.

Obdobje žalovanja za našimi angelčki je dolgo in bolečine in rane, ki se nam je zarezala v srce ob izgubi, se ne da opisati niti pozabiti, s tem se soočamo dnevno seveda vsak na svoj način…zato mamice vsaj malo pomislite tudi na nas očete, ki vam stojimo ob strani, ki vas razumemo, se jokamo in smejemo skupaj z vami…

…nekje tam zgoraj pa nas čuvajo naši angelčki, ki so nas žal prehitro zapustili…izguba ki poseže v prihodnost je najbolj boleča…

…vsem skupaj želim – pa nas ni malo čim več sončnih dni, veselja in smeha ob pikicah ki jih že imamo in ob otročičkih, ki so še v božjih in naših rokah in čakajo na naš topel objem…spomini na naše angelčke pa naj vas le še okrepijo

…dober prijatelj mi je zapisal…PRIJATELJ JE ČLOVEK, KI TI DAJE PROSTOR IN SVOBODO, DA SI TO KAR SI!

… BODIMO MOČNI!

Predobro te razumem!!!

Očetje so najbrž malo zapostavljeni v tej situaciji. S partnerjem sva preživela to najhujšo izgubo in sem ugotovila, da to svojo žalost on sam ne želi deliti z nikomur. Smo šli na kavice s pari, ki imajo podobne izkušnje, pa se ni pogovor vrtel preveč okoli tega. Nekje se je, ampak bolj kot pritoževanje čez zdravnike, drugje rajši nič nismo govorili o tem.
Moj partner ne želi o tem govoriti, vso žalost prenaša sam in bilo je to trpeče tudi za najino razmerje. Sedaj nosim drugo pikico pod srčkom, oba si jo želiva, oba je neizmerno strah. Ampak vidim ga, da sedaj veliko bolj pogosteje in tudi v pričo mene, poboža slikico najine ljubice in ji priporoča najino pikico. In takrat sem vesela, ker vem da ga boli in ker se šele sedaj, po letu in pol začenja odpirati v svoji bolečini, hkrati pa z veseljem poljubi trebušček, kjer raste novo življenje. Mogoče se mu zdi, da je prej to naredil premalokrat, pa bi rad nadoknadil in jaz ga podpiram in si želim njegovih poljubov na mojem trebuščku :-))

Želim vam, da bi vsi očetje prebrodili to bolečino tako ali drugače in se veselili novih dni, ki prihajajo nasproti.

Prijazen pozdrav

Mojca

Majki, kar izzval si me in ti bom prikazala svojo situacijo.

Midva z mojim dragim sva izgubila dva otroka. Po izgubi drugega sem bila jaz povsem na tleh. Kako je odreagiral on? Po kakem tednu se je povsem sproščeno pogovarjal z ljudmi okrog sebe, se celo smejal, lahko bi šel kar na kakšno zabavo. Jaz nisem mogla verjeti, ker sem se utapljala v žalosti in se zaradi njegove reakcije počutila še bolj osamljene.
In veliko energije sem porabila, da sva prišla nekako “skupaj”, veliko sva se pogovarjala, bil in mi je v oporo. A on prizna, da ne potrebuje nobenih pogovorov, forumov, srečanj… Sprejema najin različni stil žalovanja, čeprav me včasih vseeno ne razume in me s svojimi komentarji: da sem preveč na forumu, da kako lahko po dveh letih od izgube tako močno jokam in trpim, prizadene. Ne razume, da ne zmorem plesati, se zabavati. On to vse zmore in to zelo dobro. Prizna, da se kdaj spomni na najina otroka in mu je takrat hudo, a to hitro mine.

Tako je pri nama in kolikor vem pri večini moških. Moj dragi ne potrebuje foruma in mu ni do izmenjave.

Morda zato govorimo bolj o svojem trpljenju mamice, ker se le tako znebimo občutka, da smo v svoji bolečini same.

Trpite seveda tudi vi, morda sta različna le način in jakost.

Upam, da sem ti bila v pomoč in sočustvujem tudi s teboj, se razume. Pa vse dobro ti želim.

Moški so naučeni (zakaj?), da ne kažejo bolečine navzven tako kot ženske. Verjemite pa, da ravno tako trpijo.

Pozdravljen, še tukaj 🙂

Mogoče pa ne želijo pisati. Mogoče ima kateri strah pred izražanjem, pisanjem …

Moramo priznati, da pa dosti več očkov pokliče na Solzice in išče odgovore na vprašanja.Zanimivo in predvsem ZELO POHVALNO pa je dejstvo, da se veliko PAROV udeležuje srečanj. In na srečanjih se očetje odprejo in upajo spregovoriti o svojih pogledih, občutkih…. In ne malokrat tako partner prvič ” usliši” svojo partnerko in ravno tako obratno.Tudi v kontaktno oddajo, ki smo jo imeli je poklicalo več očetov kot mamic.
Zato pogumno očetje še na forumih.

Vsak išče svoj način in pridružujem se mnenju predhodnic,
lp

P.S.
Ena, seveda žalujejo samo na svoj način tako kot vsak, saj je žalovanje zelo oseben proces vsakega posameznika,

Petra

Moj mi je bil v oporo. on ni nikdar ”žaloval”, niti komu priznl…Je pa zato doživel hud živčni zlom…Še vedno ni čisto v redu. Pa me jezi, kaj res starši tako naučijo fantke, da ne smejo kazat solza? Njega so…

Frida, morda ima tvoj mož prav. Eno je žalovati, drugo je se oklepati trpljenja. Govorim iz lastnih izkušenj.

SPOŠTOVANI!

Berem ta forum, nikoli ne sodelujem, tokrat, ob tem depresivnem vremenu Vam pa moram odgovoriti.

Jaz nisem doživela izgube, vem pa in na svoji koži občutim, kako jo doživlja moški. In če do takšnega moškega gojiš pozitivna čustva, žaluješ z njim.

Imam razmerje z moškim, ki je pred petimi leti izgubil otroka. V 8. mesecu nosečnosti jima je umrl zaradi gube na matrnici.

Zlomil se je, toda ne takoj, ampak po treh letih, ko ga je partnerica zapustila in se poročila z drugim. Tega ni prenesel…
V vsaki zvezi je tako, da je nekdo močnejši – ne govorim o fizični moči.

Že dolgo se poznava. Podobna usoda, isti pogledi na svet, iskreno prijateljstvo in spustila sva se v razmerje. Nisva otroka, ampak zreli osebi, ki znata ceniti malenkosti, ki si jih nudiva. Ne vem, ali sva sploh še sposobna ljubiti, po vsem kar sva oba izkusila – pa nisva stara. Skupaj sva že leto in pol, pa še vedno ne upam vprašati, kdaj je bil dan rojstva. Ostalo razberem iz njegovih pogledov in občasnih komentarjev znancev.

Oba si želiva družino, ampak nihče ne upa načeti pogovora. Kako moškega pripraviti do tega, da bo govoril o preteklosti, ne da bi mu dala občutek, da me zanima nekaj, kar se me ne tiče in pri tem paziti, da ne bova imela oba pokvarjenega še celega naslednjega tedna? Ali je res bolje biti tiho in premlevati v sebi?
Preteklosti moramo dovoliti, da odide, šele potem lahko začnemo živeti sedanjost in pričakovati prihodnost.

Svetovala sem mu, naj gre v park zvončkov – in je šel, lani za 1. novembra.
Ni me povabil zraven…
Tudi jaz sem šla (sama) in mu namesto njegove mamice prižgala svečko, čeprav je angelčki ne potrebujejo.

Občasno doživlja krizo in jaz to razumem. Mislim pa, da okolica tega ne razume. Ne živimo v okolju, ki bi bilo naklonjeno moškim, ki pokažejo čustva ob izgubi… Prvič v življenju ugotavljam, da tudi moški enako trpite. Samo da ženske znamo to z besedami izraziti, moški pa ste NAROBE vzgojeni. Nič ni narobe, če poveste, da je hudo.
Še večji problem pa je to pri tistih moških, ki že v vsakdanjem življenju veljajo za bolj molčeče.

Glede na to, da sem mama, zelo dobro razumem, kaj pomeni izgubiti otroka.

Pa še to. Nisem dober kristjan, ampak nekaj je, za čemer trdno stojim.

“STARŠ POSTANEMO S SPOČETJEM IN SMO TO DO SVOJE SMRTI.”

Moje pisanje Vam ne bo v uteho, toda na način kot Vi, jih trpi mnogo, ampak gospodje, dovolite so jok, če ne sredi belega dne, pa v temi. Preizkušeno pomaga…

MIRA