Drage sotrpinke
Spet težačim na forumu, ker že spet ne vem kako naprej. O bolečini in o tem da ne morem videti srečnih pričakojočih mamic, dojenčkov… itd je bilo preveč napisano. A ravno te dni ureja pri meni ure, dopuste in vse v zvezi z očetovskimi pravicami sodelavec, s katerim sva se prej razumela. Komaj sem se premagovala. Včeraj pa mu je žena rodila in zdaj ga zanima še to in ono. Ni še pol ure od kar sem ga nadrla in skoraj vrgla iz pisarne. Seveda je samo debelo gledal, po pogledu sem videla da sem ga prizadela in da ne ve zakaj sem takšna koza. Kako ste se ve soočile s tem, ko ste morale prvič soočiti z materinsko ali očetovsko srečo bližnjega? Ali lahko sploh kdaj z vsem srcem nekomu čestitaš si za nekoga resnično in iskreno vesel? Osebno po 3 mesecih in pol tega ne zmorem. Vnaprej hvala za vaše izkušnje in odgovore.

Hm, sem prebrala tvojo zgodbo in bi ti odgovorila na ta zadnji post, ko sprašuješ, če v tvojem primeru lahko nekomu voščiš za otroka in mu iskreno želiš srečo. Jaz mislim, da lahko, seveda, saj menda ne želiš, da bi imeli vsi drugi isto nesrečo kot ti?? Verjamem in te razumem, da boli in ne moreš preboleti. Vendar, zgodilo se je tebi in še mnogim drugim se dogaja, spet drugim pa ne. Prav je, da drugi sočustvujejo s tabo ob smrti otročka in da ti priželiš srečo sodelavcu za rojstvo. Ne vem pa, zakaj taka nesoglasja med vama, če sta se prej dobro razumela. To mi ni jasno, saj bi moral biti on zdaj še bolj pozoren in takten do tebe. Mogoče mu pa sama ne dopustiš. Ne vem, ali boš zamenjala službo, mogoče bi bilo vendar dobro vzeti si nekaj časa in si oddahniti od dela in vse skupaj premisliti. Želim ti pa vse dobro.

Hvala za post, ampak problem je v tem da sodelavci niso nikoli izvedeli za mojo srečo, ko sem zvedela da je z mano Nik in tudi to da se je pridružil angelčkom jih ne ve veliko. Želela bi razumeti samo svoje občutke, zakaj se ne morem veseliti z drugimi in bi rada samo vedela da še je katera mamica angelčka tako čutila. Ali pa je odhod Nika k angelčkom iz mene naredil nekaj nečloveškega.

Bom poskušala odgovoriti še na to. Čisto z mojega stališča, sem v četrtem mesecu nosečnosti. V službi še nisem povedala, mož me priganja, naj povem, da se bodo drugi veselili z mano. Pa mi ni do tega, povedala sem samo sodelavki in pa ljudem, ki jih imam rada. Če bi se mi zgodilo nekaj tako hudega, kot se je tebi bi pa še manj razlagala v službi, pač nisem taka, da bi svoja čustva, pa naj boda vesela ali žalostna delila s komerkoli. In tukaj ti dam prav. Bi se mi pa zdelo razumljivo od sodelavcev, ker sigurno vedo, kaj se ti je zgodilo, da primerno ravnajo s tabo. Še posebej zato, ker verjetno opazijo, da se s tem nikakor ne moreš sprijazniti. IN seveda ne z besedami tvojega šefa, da si še mlada, da boš imela še prliložnost ampak kako drugače. Če ne vedo kako, naj te samo pustijo pri miru, včasih nam tudi samo občutek, da je nekdo v mislih z nami, pomaga. Upam, da ne zameriš, ker se oglašam, čeprav še nisem izkusila tvojega trpljenja, rada bi pa povedala še, da si lahko brezskrbi, da si postala “nečloveška”. Poskusi se vprašati, kaj ali kdo bi ti lahko v tem obdobju najbolj pomagal. Samo ne zapiraj se vase.Tvoj Nik si sigurno nikoli ne bi želel, da bi nejgova mama tako trpela.

Draga Nikova mami,

zalovanje spremeni cloveka. Ne ocitaj sama sebi, ce ob sreci nekoga drugega zdaj cutis le bolecino. Ne vem, ce bo kdaj veselje ob taksnih dogodkih lahko povsem iskreno. Mogoce pa bi ti bilo vendarle laze, da sodelavcem – mogoce vsaj temu – poves ali pa prosis sefa, da mu pove. Te bo laze razumel in ti ne bo zameril, pa tudi ti bos laze komunicirala z njim, ko ti ne bo treba ves cas skrivati svojih obcutkov.

Živjo Nikova mami,

NE VEŠ, KAKO DOBRO TE RAZUMEM. Ne gre za to, da nekomu ne privoščiš sreče, gre za nekaj čisto drugega. Trenutno sem tudi jaz čisto na tleh. Za praznike sem dobila M, kar me je totalno vrglo iz tira. Glavo so mi naponile črne misli in še danes sem vsa slabe volje, žalostna, jezna, besna…

Zadnje čase sem obkrožena z ljudmi, ki imajo otročke. Vse se vrti okoli njih. saj je logično. Ampak jaz pa v srcu jokam, kaj jokam, kričim od bolečine. Težko gledam te male sončke, kako jih mamice objemajo in lubčkajo, nosečnice ki božajo svoj trebušček… še težje pa poslušam tiste mamice ki samo jamrajo. Kako je težko, kako da je njihov otrok živahen, kako nimajo nobenega miru, imajo polne roke dela in nič več časa zase… itd. Meni gre pa na bruhanje.

Ampak razumem tudi te mamice in jih nič ne obsojam. Sem samo v tako težkem obdobju, da to težko poslušam. zato te čisto razumem da si popenla in vrgla sodelavca iz pisarne. Nekoč ko bo čas, mu boš povedala in razložila, in videla boš da te bo razumel. Midva sva recimo danes dobila vabilo za otroški rojstni dan. Mislim halo!!!??? Da bi šla tja in gledala vse tiste srčke in poslušala starše ki se pogovarjajo samo o otrocih, dudah in plenicah. Hvala lepa, ampak tako čutim. In prav nihče me ne bo odvrnil od tega. vsak od nas je drugačen in vsak od nas potrebuje določen čas. Da preboli.

Nič se ne sekiraj, zaradi takih izpadov še nisi postala nečloveška. Kvečjemu obratno. Draga Nikova mami, upam, da bo tudi naju in ostale tu gor še kdaj obiskala sreča, nad katero bo bedel angelček…

Brina

Pozdravljena!

Zelo se strinjam, kar je napisala Brina. Zagotovo so to normalni občutki. Vem iz izkušenj. Zelo težko je takoj po izgubi, sčasoma bo bolje, verjemi. To niso nečloveški občutki, ampak človeški. Vse mamice tukaj točno vemo o čem govoriš. Od moje izgube je že več kot tri leta, sedaj pa imam že eno leto starega sončka, pa še vedno pomislim na mojega angelčka, vsakič ko kdo omeni dojenčka ali ga grem prvič obiskat. Še zdaj je veliko neprespanih noči in razmišljanj, kaj pa če…., zakaj…

Moj nasvet je, da si morda vzameš nekaj dopusta, če lahko. Si vzameš nekaj časa samo zase, si morda poiščeš kakšen hobi, ki ti malo preusmeri misli, se o tem pogovarjaš z ljudmi, ki jim zaupaš, morda se obrni na osebnega zdravnika in te bo on usmeril h kakšnemu psihologu, če misliš, da potrebuješ takšno pomoč. ZAGOTOVO pa nisi nečloveška. Sodelavcu pa ob priložnosti povej, da imaš osebne težave, o katerih ne bi rada govorila in si zelo na dnu ter pač samo prosiš razumevanja. Če ne moreš v oči, mu pošlji kakšen mail ali podobno.

Jaz sem mojo pikico izgubila decembra. Kasneje maja je rodila bratrančeva žena. Ne vem zakaj sem sploh šla, ampak so me prepričali, da sem šla na obisk k novorojenčku. Tam sem bila samo eno uro in se mi je zdela najdaljša in najbolj mučna ura v mojem življenju. Bilo je še prezgodaj, sledilo je veliko neprespanih noči. Najhuje je bilo, da je dala pikici enako ime, kot bi ga imela moja punčka. To me ponovno zlomilo. Kasneje čez leto in pol, je pa rodila žena drugega bratranca. Ko smo šli na obisk sem imela takšno tremo, kot bi imela izpit. Spet sem bila noseča in sem že zaradi tega bila vznemirjena, kako bo…Vendar tokrat sem bila pa drugačna. Komanj takrat sem spoznala, da sem izgubo na nek način prebolela. Dojenčico sem lahko brez čudnih občutkov prijela in jo ujčkala. V meni so bili drugačni, polni upanja in dobri občutki. S tem ti skušam povedati, da čas celi rane in potrebuješ nekaj časa, da boš spet občutila srečo v svojem srcu. Daj času čas in se o izgubi veliko pogovarjaj, o svojih občutkih…

Uh, draga Brina. Veš, tudi jaz kdaj jamram koliko dela imam, nimam več časa za sebe odkar imam malega razgrajača…nato se hitro spomnim in zavem, da imam srečo ter da je najpomembneje, da je zdrav, velikokrat ga stisnem k sebi in mu povem, kako ga imam rada, kljub vsej tej moji sreči pa nič ne more nadomestiti mojega izgubljenega angelčka, še vedno mislim na mojo izgubljeno pikico. Razumem te kako se počutiš, še posebej ob vabilu na rojstni dan. Držim pesti, da bo kmalu posijal sonček tudi zate. Bila bi, boš in si dobra mamica.

Nikova mami želim ti vse lepo, in upam, da boš izgubo čimprej prebolela.

N.