Ne vem če sem sploh na pravi strani – pa saj sploh nič več ne vem. Od bolečine ne vem več kaj delam. Boli me v prsih, v grlu me stiska velik cmok in od kar v meni ni več mojega Nika mi še delujejo samo oči, iz katerih lijejo solze. Kako naj pripravim glasilke da bodo lahko izkričale bolečino. Iz ust mi pridejo samo besede ko hočemo nekoga prizadeti, da bi trpel kot jaz, ker ne prenesem okoli sebe srečnih ljudi, tudi tistih ki mi želijo pomagati. Jezna sem nase, ker te nisem znala obdržati, jezna na zdravnike ki pravijo da se ni dalo pomagati, jezna nate moj mali angelček, ki si se po 19 tednih odločil da greš. Zakaj takrat ko sem te začutila in vzljubila, ko si že imel vse kar morajo imeti otročički. Želim se pogovarjati o tebi, a s kom. Z Znanimi ki se trudijo ne zmorem, z znanimi ki, ki ne poznajo situacije nočem, tisti ki bi moral vedeti o mojem angelčku vse pa ga to samo veseli to da si tam nekje in da te ni tu. Poskušam torej tako – je kot bi kričala v veter. Naj bolečina neha.

Si na pravi strani in te čisto razumem,kaj doživljaš.Prvo kriviš sebe in vse okoli,najraje bi……Vem,sem bila v podobni situaciji pred 7.mesci.Nič nisem prenesla,ne smeha,ne srečnih ljudi,ne mamic z vozički,ne dojenčkov.Po pravici povedano še sedaj ne morem nobenega dojenčka prijeti v roke.Lažje ti bo,če boš svojo bolečino povedala,izkričala komerkoli,samo da te posluša.Tudi tukaj smo zato,da si pomagamo,prisluhnemo in tolažimo.Drži se,
lp D.

Hvala g. Kričej
Čudovit je občutek da me ni slišal le veter in da so nekje še ljudje, ki zmorejo zraven svoje bolečine najti besedo tolažbe še za nekoga drugega. Jaz zdaj še ne zmorem. Vidim da je na tem forumu veliko bolečine, meni pa se zdi da je moja največja. Besede mi ne gredo iz ust, a zdaj mi prsti tečejo kot nori po tipkovnici. Je to mogoče ta želja da nekdo sliši mojo zgodbo in moje opravičilo, zakaj sem postala tako egoistična. Sama sem bila otrok ljubeče matere a očeta, ki je hotel da me ni. Mami mi je ustvarila družino z novim očetom in bratom. Imela sem dobro otroštvo a sama nisem hotela da bi moj otrok bil kdaj pankrt zato sem si podzavestno izbrala partnerja ki mu sreča očetovstva ni bila prirojena. Živela sem z mislijo da če nikoli ne bom občutila sreče ob otroku prav tako ne bom občutile strahu za otroka. A usoda je hotela, da se zarečenega kruha največ poje in po čisto neumnem zapletu s sodelavcem sem občutila srečo v notranjosti. Po tistem ko sem videla da ni pripravljen na odgovornost, sem ze začela veseliti majhnega bitjeca v sebi sama. Partner mi je oprostil vse in začelo smo se veseliti naše družinice. Z nama je stal fizično, psihično in finančno. Vsi testi, pregledi in vse je potekalo v redu, kupovali smo že stvari in izbrali ime. Potem pa se je začelo. Sodelavec – oče Nika mi ni privoščil sreče, najprej ni hotel da kdo kaj izve, seveda sem to mu zatrdila, nato mi je grozil, me fizično napadal. V službi sem doživljala pravi pekel, spremenila sem se kar so oprazili sodelavci, s katerimi sem se prej dobro razumela, začele so se govorice in tako seveda so se nadaljevale grožnje s strani očeta. Doma smo imeli smrt in še nekaj nesreč, finančno smo bili čisto na psu, jaz pod stresom in potem diagnoza. Gospa žal vaš otrok ne živi več. To je bilo pred 3 meseci malo pred prazniki in ko ti kdo vošči …. Potem je prišlo valentinovo in Nik bi imel 6 mesecev. 7. maja bi imel rojstni dan. Pa nima. Jaz doma jočem, partnerja odganjam češ da ne ve kako boli ker ni bil njegov otrok, čeprav je delal vse kot da bi bil. Jočem v službi, ne morem se zbrati, ne morem govoriti. Ko sem prišla iz bolniške, se stanje ni nič popravilo in ker mi sodelavec še vedno nagaja, da me bo uničil, saj ga ostali sodelavci sprašujejo kaj je z mano, da sem čisto spremenjena in nekateri vedo samo to da sva si bila prej blizu. Meni ne rečejo nič. Tisti ki vedno se me ali izogibajo ker ne vedo kaj reči, ali pa rečejo kakšno tolažilno besedo, saj bo boljše pa tudi takšne, da še bom imela otroka. To kar ste govorili vam. A ne bo boljše, ne bom več imela otroka. Imela sem ga – pa ga ni več. Oprosti mi Nik. Maščevala te bom, do takrat bom trpela brez tvoje navzočnosti dokler pa se ti mogoče pridružim. Zbogom moj mali angelček.

Odidi proc iz delovnega okolja, v katerem si in zacni znova. Ne bo lahko, pa vendarle. V tem okolju se bos samo vrtela v krogu bolecin, ki bodo vedno hujse.

Edina bolecina, ki ti bo ostala, bo ljubezen do otrocka – nanj ne smes bit jezna. On je najvecja moc ljubezni, ki te in te bo drzala pokonci. Preoblikuj svojo jezo v ljubezen do njega, bos videla, kako dobro dene. In verjemi, da se je boril do zadnje.

In tudi partnerja, ki je storil zelo plemenito dejanje, ne odbijaj. Izkazal se je kot pravi clovek, zato si ne zasluzi tvoje jeze, ki ima vzrok drugje.

Anja*

Najprej iskreno sožalje. Zelo hudo mi je ko prebiram tako žalostne zgodbe na tej strani. Moje mnjenje je, da je prvi človek, ki ti zdaj lahko pomaga tvoj partner. Nikar ga ne zavračaj. Ali ti ni pokazal svoje velike ljubezni do tebe in še nerojenega otroka? Verjemi mi, malo kdo bi to storil. Zato sprejmi svojega partnerja, ko ti želi pomagati, kajti on je v tem trenutku tisti, ki ti najbolj stoji ob strani.

Hvala vam za nasvete in tolažilne besede. Tris, saj vem da je moj partner več kot super dober, vem da sem bila jaz grozna, ko sem mu naredila to kar sem mu, zato ni bilo opravičila, sebe tolažim da sem bila odkrita do njega in ko me je vzel nazaj k sebi in imel Nika za darilo, me je pekla vest in ko včasih trezno razmišljam če ni smrt mojega otročka kazen za moje dejanje. A zakaj je kazen plačan tudi Nik? Včasih se mi zdi da partnerja zavračam samo zato, ker si mislim da si ga ne zaslužim. Ker hočem trpeti sama. Ne vem. Trenutno se mi zdi da si tudi vaše pozornosti ne zaslužim. A zakaj potem kar naprej gledam če je kakšno sporočilo na forumu?? Prebiram tudi druge vaše žalosti. Toliko nas je. Ali smo bili vsi tako grozni?

Draga moja,

ne sprašuj se zakaj je tako. Nima smisla in potrošiš preveč energije. Tudi jaz sem rabila kar nekaj časa, da sem to dojela.

Druži se z ljudmi ki ti odgovarjajo, pogovarjaj se s tistim, s katerim se želiš pogovarjati. Ne obremenjuj se s tem kaj mislijo drugi.

Izjokaj svojo bolečino. Sčasoma tisti grozljiv občutek mine. Na začetku se mi je zdelo, da me bo bolečina pokopala. Potem pa postopoma spet vstopaš v svet in greš v korak z življenjem.

Drži se, en topel objem, Brina

Draga Nikova mami, moje globoko sožalje. Jaz sem sicer samo bralka na tem forumu, ampak globoko čutim z vsemi vami, ki vas je življenje tako kruto prizadelo.
Nikar tako, nikar same sebe ne kaznuj s tem, da misliš, da je to, da je tvoj Nik postal angelček, kazen za tvoja slaba dejanja. Če verjameš v Boga, potem verjemi v to, da ga je vzel k sebi iz kakšnih globjih, nam nerazumljivih razlogov. Nikar ne trpinči same sebe.
Zaupaj se partnerju, pogovorita se, jokajta skupaj! Drži se, mislimo nate!

Nikoli si ne očitaj,da si ti kriva.Nikoli!!!!!Splet okoliščin je bil pač takšen,da si na žalost izgubila svojega sinčka.Ne poslušaj tistih praznih besed:čimprej pozabi,čimmanj govori o tem,NE….Nikoli ne boš pozabila,ampak če boš govorila o tem,se pogovarjala,lažje boš prebolela.Meni vsi govorijo,koliko govorim o mojem Vidu,da sem včasih komu že zoprna.Toda ne morem preko tega.Bil je živo bitje in zame je še zmeraj živ,saj v mojem srcu.Je pa res,kdor tega ne doživi,nikoli ne bo razumel.Lahko je biti pameten in dajati nasvete,ampak……te bolečine,ki nas bo spremljala(vsaj mene)celo življenje, se ne da pozabiti.Za lažje življenje dalje(čeprav vem,da ne smem reklamirati drugih forumov)obišči stran solzic.Tam nas je ogromno s takšnimi in podobnimi zgodbami,kot je tvoja.Razumljivo pa je,da rabiš nekoga,da mu izpoveš svojo bolečino.Imam srečo,imam razumljivega moža in družino.Res,bodi mi močna in če kaj rabiš- tu smo.
lp D.

Draga Nikova mami!

Tudi jaz ti izrekam najprej iskreno sožalje ob izgubi dragega sinka, ki pa se je prezgodaj poslovil od tebe.

Izgubiti otročička je za mamico najhujša preizkušnja, ki se lahko zgodi živemu človeku. Tako huda, da si želi še sam tja, kamor je šel njegov angelček! Kako poznam to bolečino in željo, da bi šla tudi sama tja, za svojo hčerkico…

Draga moja, nisi sama, ki se koplješ čez občutke krivde, jeze, bolečine… Veliko nas je tu, ki poznamo boleče občutke, je pa res, da tvoja bolečina boli tebe, moja mene… Res, vsak mora nositi svojo bolečino sam. Ljudje okrog lahko sicer veliko pomagajo (ali pa ne!), pa vendar si v času žalovanja sam! To je najbolj žalostno, saj te grozne rane ne moreš preložiti na nekoga drugega! Ko bi bilo to le mogoče!

Draga sotrpinka, bolečina bo ščasoma manj bolela, a rana bo ostala, vendar pa zdravi tudi občutek, da še kdo vsaj razume, če že ne more nositi mojega bremena! Tu smo, tudi zate! In ni izgubljen čas ali besede, ki jih podarjamo ena drugi.

Drži se in ne obupaj. Tudi tebi bo še posijalo sonce! Ne krivi se za dogodke, ki so se zgodili in jih ni mogoče popraviti, poskusi najti moč za nove, kratke korake proti soncu!

Glede službe pa le misel – je mogoče, da bi dobila kakšno drugo službo ali vsaj delo na drugem delovnem mestu? Mislim, da bi ti ta sprememba lahko veliko pomagala!

Vse dobro ti želim in te lepo pozdravljam, malemu Niku pa vse dobro v družbi moje hčerke in drugih angelčkov. Verjamem, da se imajo skupaj lepo. To me tolaži!

Vidka

…tudi midva z zeno sva pred mesecem dni v 28 tednu izgubila sincka…zivljenje tece naprej, rana bo ostala tako kot pravite vsi ki obiskujete ta forum a pogledati moramo naprej in ne potlaciti bolecino in zalost temvec se z njo soociti.

Nama je v ogromno podporo hcerkica, ki nama polepsa trenutke…so pa tudi dnevi ko se se vedno sprasujeva zakaj-a teh je vse manj in ziviva v upanju, da bova ko bova dovolj mocna poskusila se enkrat.

Ne zavracaj pogovorov, ne zavracaj partnerja in tudi okolica s svojimi izjavami ne misli tako kot se ti najprej dozdeva-ljudje se ne znajo obnasati v situacijah, ki jih dozivjamo starsi ki smo izgubili otroka. Hvala bogu, da ne vemo tega v naprej in pogosto se spomnim na misel da je zivljenje tezko – a da so lepi trenutki toliko bolj “mocni” kot slabi in tezki in ravno zaradi teh se splaca ziveti in upati se naprej!

Drzita se in posijalo bo sonce!!

Še enkrat hvala vsem, ki ste mi odgovorili. Včeraj popoldan sem spet obračala obraz proč od nosečnic, vozičkov, malih otrok, le neko posebno dete me je pritegnilo. Bila je cca. 3 leta stara deklica z dawnovim sindromom. Ko sem jo pogledala mi je čez telo šinila želja in čez misli, zakaj jaz nimam pa popolnoma nič. Zvečer in pol noči ko sem spet parkirala v objemu samote, gozda in noči so mi solze tekle ne samo za mojim Nikom ampak za vse angelčke – vaše, naše, prihodnje…. A krik še vedno ne gre iz ust, bolečina ne iz prsi. Iz srca vam hvala da mi za trenutke ko berem vaša pisma in tipkam odgovore prekinete misli na mojo izgubo.

Draga Nikova Mami, rada bi ti samo povedala, da čas celi rane, zacelila se ne bo nikoli, a naučila se boš živeti s tem, drugače boš začela gledati na določene stvari in tudi sama se boš spremenila….. To vem zato, ker sem pred 17 meseci tudi sama izgubila tako težko pričakovanega otroka, punčko, v 26. tednu nosečnosti. Umrla je v meni, razloga ne ve nihče…… Bolečina in žalost sta bili neopisljivi, nisem želela nikogar zraven sebe, moža sem odrivala, otrok sem se izogibala…… Bila sem tako na tleh, da enostavno nisem vedela kako naprej. Po 2 mesecih sem si rekla, ali se poberem in začnem živeti naprej ali končam sama s seboj. Odločila sem se da začnem živeti naprej, čeprav je bilo zelo težko…. Najmanj milijon krat sem se vprašala zakaj se je to zgodilo prav meni, zakaj moji punčki ni bilo dano živeti, kaj sem naredila narobe????? A odgovora nisem in ne bom dobila, edino kar mi je preostalo je to, da ima moja punčka prav posebno mesto v mojem srcu, poiskala sem ji prostor na Polju belih vrtnic, ki je samo njen in tam preživljam tiste žalostne in vesele trenutke, kajti tam čutim, da sva si zelo blizu…….

Kot vidiš je veliko žensk s podobno usodo, poti življenja vodijo naprej in nikoli ne veš kaj te še čaka……. samo obupati ne smeš…… sreča se bo nasmehnila tudi tebi……

Monka

Moje iskreno sožalje ob izgubi sinka.

Imava podobno izkušnjo, tudi jaz sem izgubila sina v 19. tednu nosečnosti. Žal nato še enega otroka.
Zelo razumem tvojo bolečino. Sama še sedaj po dveh letih ne vem kako sem sploh preživela ti izgubi. Pomagala sem si na različne načine kot sedaj ti tukaj na forumu. Čeprav sem zelo težko spregovorila o svojih občutkih, ki jih pozna najbrž samo mama, ki izgubi otroka, me je edino to reševalo. Še sedaj mi zelo prija družba mamic s podobno izkušnjo, ker vem, da me razumejo.

V tvoji zgodbi pa sem zagledala tudi veličino tvojega moža. Sprejeti “tujega” otroka zanj ni bilo lahko. Zanj se potrudi, da preživiš, ker je zares pravi biser.

Glede službe pa tudi sama mislim, da jo je najbolje zamenjat, če se le da.
Prav gotovo se tvoj sodelavec počuti ogroženega in te zato napada. Morda ga je zelo strah.

Želim ti veliko moči in vedi, da sem tukaj, če me potrebuješ.

Draga Nikova mami, takšno izgubo sem doživela tudi sama…

Dokler bodo solze tekle, jim pusti prosto pot. Dokler boš hotela kričati, si vzemi pravico in izkriči vso bolečino. Prišel bo trenutek, ko se boš nasmehnila, z muko in nejeverno – a zato, ker boš čutila, da te ima tvoj angelček neizmerno rad, da čuti tvojo ljubezen do njega in je vedno ob tebi.

Ne krivi sebe – malemu sinku si dala vse, kar lahko da le najbolj ljubeča mamica. Odgovor na vprašanje ZAKAJ, ne obstaja. Sama sem ga prenehala iskati – raje odprem srce ljubezni.

Tu smo, piši – nikoli nisi in ne boš sama. Veliko nas je, ki te v mislih toplo toplo objemamo in mislimo nate.

Najprej iskreno sožalje ob izgubi sinčka.

Sedaj pa nasvet:
pusti službo, prav gotovo se bo našla kakšna nova, z bolj prijaznimi ljudmi, ker mislim, da v tem okolju res ne boš vzdržala.
Imaš pa krasnega fanta/moža, ki ti resnično stoji ob strani ob vsem tem, kar si doživela. Verjemi, da tudi njemu ni lahko!!!

Zaživi polno življenje z njim, ki te ima resnično rad in imej otroka z njim!

Za tvojega “nesojenega” pa samo tole: ZA VSAKO RIT PALICA RASTE in vedi, da tudi zanj!!!!

LP, Katka

Iskreno sozalje.

Zdaj pa poglej gor, stopi na realna tla….doma imas moskega, ki te ima rad, vso prihodnost imas pred sabo, ne zapravljaj jo zarad enega sodelavca. Pojma nimate kako kratko je zivljenje, zazivi s svojim partnerjem, cartajta se, ljubita se…ker ce ga ne ljubis, odidi…sicer ne vem, kaksna je vasa zgodba, ampak glede na to, da te je partner sprejel nazaj kljub otroku tujega moskega (pokvarjenega sodelavca), mora biti tvoj partner res dober.

Poglej si v oči, kaj v resnici zelis. Pusti govorice, govorice so nepomembne.

Hudo je samo zaradi otrocka, verjetno se ima v nebesih lepo.

Ce ti bo zelo hudo, ti priporocam, da preberes knjigo Karmicna diagnostika od Marjana Ogorevca….

Veseli se vsakega dne, ko te prime da jokaj, jokaj na ves glas, tuli, kaj te briga, DAJ VEN VSE.

Srecno.

Danes praznuješ rojstni dan. Imej se lepo med ostalimi angelčki. Se vidimo med zvezdami.

vse najboljše, Nik! Lepo naj ti bo tam med zvezdami in praznuj z vsemi angelčki, tudi mojimi!
Mami, tebi en objem!
Upam, da se je do sedaj vse uredilo in da živiš mirno življenje, brez pritiskov v službi in ob ljubečem partnerju.

lp
škratek

Nik, tudi jaz ti želim vse dobro! Lepo praznuj z vsemi angelčki, med katerimi je tudi moja Nika.
Nikova mami, tebi pošiljam topel objem! Vem, hudo je, boli, tako kot je bolelo prvi dan. A zdaj že “znamo” stopiti tudi naprej. upam, da ti to uspe čimprej. In srčno upam, da na delovnem mestu ne doživljaš več vsega tistega, kar si! Sicer pa pusti službo! Jaz sem to storila, in verjemi, pomaga!

Veliko moči in upanja!