Vsem en objem! 42 dni porodniske je minilo in sedaj naj bi sla delat. Pa me je kar malo strah. Pa me zanima, kako je bilo z vami ko ste prisle predcasno nazaj v sluzbo? Kako je bilo v sluzbi?

Nič naj te ne bo strah. Samo bodi pripravljena, da bo mogoče komu potrebno pojasnit, zakaj si se že vrnila v službo. In če ljudje ne bodo vedeli kaj bi rekli, jih ne obsojaj. Veš, saj je vsem pri tem hudo, samo marsikdo ne ve, kaj bi rekel.
Sama delam s strankami, ki jih večinoma vse poznam. Spraševali so me kako sem in podobno, ampak vem, da so mi želeli dobro. Včasih se je zgodilo, da sem vseeno komu pojasnevala kaj se mi je zgodilo in je pritekla še kakšna solza, ampak potem mi je odleglo.
Zato kar pogumno. Si med ljudmi in malo pozabiš na bolečino.

Jaz sem se vrnila že po enem tednu. Delam v svoji firmi, zato je mož vsem naročil naj me ne sprašujejo. In prav mi je bilo. Ker to so sodelavci in ne prijatelji. Nimam želje njim razlagati svoje osebne težave.

Prvi dan mi je bilo kar težko, kako bom prenesla vse tiste poglede. No, bilo je lažje kot sem pričakovala. Res me ni nihče nič vprašal, razen redkih izjem.
Takrat so bile ob vprašanju: Kako si? Je “bad”, ne? tudi solze, ampak temu se pač ne da izognit.

Sprosti se, bodi to kar si. Stvari se bodo odvile same od sebe, tako kot se pač morajo.

Brina

Vsi so se me kar nekako izogibali in iz spoštovanja niso postavljali vprašanj. Največ mi je pomenil kakšen dotik brez besed. Delala sem se močno, pa ni kaj dosti pomagalo. Sodelavka me je vprašala, kdaj bom začela nositi nosečniške obleke! Kar streslo me je. Ni vedela. Potem so ji pojasnili drugi. Jaz sem samo odšla in se zaprla v pisarno, od koder me ni bilo na spregled.
V drugi fazi pa sem spregovorila in pojasnila.

Luna, dobro se psihično pripravi. Pričakuj vse možne reakcije. A pomembno je, da ne zameriš. Nihče ti ne bo želel slabo, čeprav bo njegova reakcija še tkao neprimerna in ponesrečena. In ko ti bo, se kar razjoči. Ljudje so na jok zelo občutljivi in bodo kar najbolj previdni.

Drži se!

Če sem čisto iskrena – meni je bilo grozno, pa sem šla delat po dveh in pol mesecih, a delam v šolstvu in vsi otroci so vedeli, ker sem bila tudi na bolniški in so dobili takrat novo učiteljico. Ne morem pozabit teh pogledov, a nihče izmed njih me ni nič vprašal, le v najvišjem razredu je enkrat čisto slušajno prišlo do te teme, pa sem jim samo pojasnila.

Prvo uro sem bila enih pet minut tiho, ker nisem mogla spregovoriti – sem kar buljila v tisti dnevnik … Vse se mi je zdelo tako brez predmetno, samo razmišljala sem, kakšne zgodbe se skrivajo za temi glavami.

LP, J.

Spoštovana!

Delam v šolstvu in sem po izgubi hčerke imela ravno poletne počitnice.

Sodelavke sem prvič po tej tragediji srečala na poroki sodelavca in sodelavke. Rabila sem ogromno moči, da sem sploh šla tja, ves čas poročnega obreda sem jokala in po maši so me sodelavke obkrožile, me objemale in niso izpustile. Besed ni bilo veliko. To srečanje mi je pokazalo, v kakšnem krasnem kolektivu delam.

Novo zalogo moči sem si morala potem nabrati, ko sem prišla na prvo konferenco, kjer sem srečala še ostale kolege. Pa je šlo, tudi s solzami, je šlo!

Najhuje je bilo potem ob srečanju učencev, ki sem jih učila že prejšnje leto. Nikoli ne bom pozabile učenke Diane, ki me je prvi dan po pouku za slovo poljubila (2. razred OŠ). Dala mi je dva poljubčka in rekla: “Učiteljica Vida, eden je zate, eden pa za tvojo hčerkico!” To me je pa zlomilo!

Želim Vam čim lažji prihod v službo in vse dobro vnaprej!!!

Vidka

Jaz sem šla delat po treh tednih,čeprav mi je pripadalo 42 dni kvazi porodniške.Sama sem se tako odločila in se zmenila s šefi.Zelo so mi šli na roko.Samo povem ti,ni mi žal.Čeprav,ko sem šla prvič v službo,sem se tresla kot šiba na vodi,ampak potem…..Vsakemu sem lepo razložila,kaj se mi je zgodilo,zjokala kdaj pa kdaj.Zdaj lahko rečem,da mi je lažje,čeprav tiste bolečine,ki se mi oklepa okoli srca ne bo razbila nobena služaba ali družba.Toda lahko rečem ni mi žal,da sem šla tako hitro delat,ker sem tudi lažje prebolela,čeprav nikoli povsem,toda hitreje ti mine čas.Moram pa rečti,da so bili res tolerantni do mene in so še sedaj.
lp D.

Pozdravljeni!
Povejte mi prosim, kako bi bilo najbolj primerno se obnašat do sodelavke, ko pride po taki boleči izkušnji nazaj v službo.
(se bojim, da bom začela jokat in ji sploh ne bom v oporo)
LP

Spoštovani!

Nič ne bo narobe, če boste pristopili k sodelavki, jo objeli in z njo jokali. Meni niso bile pomembne besede, objem mi je povedal veliko več. Kot sem že zgoraj napisala, smo skupaj tudi jokale, a skupaj je šlo naprej.

Saj jok bo potem usahnil in potem bodo prišle tudi besede. Le pogumno, opora bo Vaši sodelavki še kako prav prišla!

Vidka

Mogoče ji daš na mizo kakšno darilce in ji napišeš kakšno posvetilo. Kot je meni Taja: Mamici Brini in njenemu fantičku v spomin. Moram rečt, da še ko tuki to napišem imam solze v očeh. Se mi zdi tko lepo. Z malo besedami povedano vse.

Mogoče še pripišeš: Če me potrebuješ, sem vedno tukaj. Ali kaj podobnega.

Boš videla koliko ji bo to pomenilo.

Brina

Mojim sodelavkam je povedala kolegica, ki sem ji takoj poslala SMS iz porodnišnice. Kasneje me niso spraševali, meni je pa tudi najbolj pasalo da se pogovarjamo običajne stvari, sem se takoj zjokala, če me je kdo vprašal o otroku.

Težje je bilo s poslovnimi partnerji, ki so jasno vedeli da sem bila noseča saj sem pred porodom še delala. Ko sem tako po porodu prišla na kak sestanek so mi nič hudega sluteč, čestitali za otroka spraševali, kako je kaj … jaz pa sem s solzami v očeh pojasnila, da mi je otrok umrl. Ni bilo redko da je tudi sogovornik komaj zadrževal solze. A tako pač je, saj smo vsi le ljudje in se včasih tudi zjokamo.

Od rojstva moje male Maruške, ki ji ni bilo dano živeti, bo kmalu minilo 2 leti. Doma pa mi delata veselje 3 letni Gašper in 7 mesečna Tjaša. Še vedno pa moram komu kdaj pojasniti kaj se je zgodilo, saj me kdo vpraša; saj ti imaš pa zdaj že 3 otroke ali ne?

Ne boj se pokazati kaj čutiš, tako kot so napisale pred mano, ljudje se obašajo čudno, ker ne vedo kako naj bi se, a vsem je hudo.