Zahvala ob slovesu Veronike
Rada bi se vam vsem, ki ste na teh straneh spremljali našo družino, zahvalila za vaše misli in molitve. Vsakokrat, ko mi je mož prinesel sporočila v porodnišnico, sem bila zelo vesela, dan je bil mnogo lepši. Skupaj z Veroniko smo jih prebirali. Vlivali ste nam ogromno moči, zato smo lahko še bolj izkoristili dneve.
Ko se je Veronika poslovila, je bila bolečina veliko manjša ob branju vaših sporočil. Hvala vam. Vsaka beseda tolažbe, vsaka misel je bila kot obliž čez rano.
Sedaj moramo naprej. S spomini v srcu in s hvaležnostjo, da obstajajo ljudje, ki so pripravljeni podariti delček svojega srca za tolažbo drugega.
Še enkrat hvala.
Nataša
Draga Nataša,
ne mine dan, da ne bi pomislila na vajino punčko.
Kako sta vidva z možem? Imata oporo tudi v bližnji okolici, od domačih?
Mene je najbolj bolelo, ker se je okolica delala, kot da se ni nič zgodilo…
Še zdaj, po mnogih letih, včasih privro solze na plan, a vsaj z možem se lahko pogovarjam o tem.
Ravno včeraj sem otrokoma, ki sta se rodila po dveh izgubah, želela povedati, da imata vsak svojega angelčka (ne vem kako to, da me je starejši vprašal, koliko otrok sva z očitom “naredila), pa še nisem zmogla povedati da štiri. Mogoče sem se prestrašila, da ne bosta razumela, mogoče sem bila povsem nepripravljena na takšno vprašanje…
Draga moja,
ne poznam recepta, ki bi odpravil bolečino, sčasoma se sicer zmanjša, a praznina v srcu ostane.
Naj vama spomini na malo Veroniko pomagajo omiliti to grozno bolečino.
Prejmita moje najtoplejše misli in močan objem.
Draga odungazena,
midva z možem sva kar v redu. Bodriva drug drugega in se tolaživa ter se spominjava nasmehov najine Veronike, njenih pogledov, kolcanja, hranjenja,… Skoraj vsak dan ji greva na grobek prižgat svečko. Imava veliko oporo pri bližnjih. Ko se je Veronika poslovila, so bili ob nama vsi domači, razen moje sestre, ki je pazila na najino starejšo hčerko. Prišli sta, ko je zdravnik potrdil smrt. Takrat so naju domači pustili, da sva se pogovorila s hčerko in da smo se skupaj poslovili od njene sestrice. Najprej je zelo jokala in se ni upala dotakniti punčke, čez čas pa je pobožala najprej rokice, potem pa je prosila, da jo še malo popestuje. Kar dobro je sprejela, res je pogumna.
Tudi veliko prijateljev nama je izrazilo sožalje. Kar nisem mogla verjeti, ko se jih je tako veliko prišlo poslovit od Veronike. Tudi na pogreb so nekateri prišli. Prej sem mislila, da bo težko, če bo še kdo prišel na pogreb, takrat pa mi je zelo veliko pomenilo, da so nama stali ob strani.
Res je, da se večina obnaša, kot da se ni nič zgodilo, a jih razumem, saj ne vedo, kaj reči, kako se bom jaz odzvala, ali mi bo še bolj hudo. Lažje je, ko vidijo, da se o tem pogovarjam s hčerko, potem si upajo tudi oni kaj reči, vprašati.
Najbolj je težko ob večerih, ko se vse umiri. Vendar sem vesela, da je takrat mož ob meni in jaz ob njem. Skupaj bova zmogla, sama ne bi. Potem pa je tu še ta forum, kjer res najdeš tople besede.
Malo sem se razpisala, ampak to človeku dobro dene.
Lep pozdrav,
Nataša
Drage punce,
ko berem tele zgodbe me kar solze oblivajo. Tudi jaz imam takšne izkušnje kot “odungazena”. Prijatelji se delajo kot da se ni nič zgodilo. Kot da sploh nikoli ne bi bila noseča, kot da ne bi še pred dvema mesecema imela trebuščka… Jaz pa se delam kot da je vse ok, dobre volje se pogovarjam… v sebi pa… raje ne razmišljam.
Mož mi pravi, da moram razumeti ostale, češ da jim je nerodno, da ne vejo kako se obnašati… no jaz se tako sigurno ne bi… ah, sej vem da se je neumno obremenjevati s tem… a kaj ko tako boli…
Bolj ko se bliža maj, bolj mi je grozno… Če ne bi imela moža bi me včasih dobesedno pogoltnilo vase…
Po drugi strani pa gledam naprej, imam nove plane, cilje… Pač, živeti je treba dalje ne glede na to kaj se je zgodilo v preteklosti. Vem, da bom zmogla…, ker moram,… se bom potrudila.
hvala ker ste tukaj, zares ste mi pomagale.
Brina
O Bog, kako vas občudujem! Sama se nekaj let borim z neplodnostjo in zelo zelo razumem vaše izgube, čeprav so malo drugačne od moje… V principu pa delimo isti izvir. Tudi jaz sem se poslovila od nekaj zarodkov zgodnje razvojne faze. Doma imam celo fotografije teh otročkv (pri zunajtelesni oploditvi se zarodki fotodokumentirajo).
Preboleti takšno izgubo in živeti s tolikšno praznino, to je umetnost življenja in pekel na zemlji. Vsem ki trpite želim, da se vam kmalu iz bolečine rodi nekaj lepšega. Nikoli ne bomo pozabile izgube, morda pa bomo spokojno zaživele z njo v svojem srcu.
Maksi
Ljuba Nataša,
hvala ker si delila z nami izkušnjo, kako je bilo po Veronikini smrti.
Kar solze mi tečejo, ko prebiram tvoje vrstice.
Kako pa je starejša deklica vse skupaj prenesla? Ali še govori o Veroniki ali se je zaprla vase?
Ne morem si predstavljati vaše bolečine, ko ste gledali Veronikine poslednje minute. Kar stiska me v prsih, če le pomislim, kako vam je moralo biti.
Srčno upam, da se punčica ni pretirano mučila, da je le potonila v večni spanec brez hujših bolečin.
Močna in ljubeča starša sta, ne pozabita tega.
In starejša sestrica je dobila prav posebnega malega angelčka, ki čuva vso vašo družinico.
Draga moja,
toliko bi ti rada napisala, a besede kar nočejo iz mene. Jočem.
Odungazena,
Katja (sestrica) je vse skupaj dobro prenesla. Velikokrat govori o Veroniki, stiska k sebi plišasti srček, ki ga ji je Veronika dala, poje ji pesmice, ki jih sama sestavi,.. Kadar pa je bolj resna, zamišljena pa tudi malo pojoče. Mislim, da ji veliko pomaga to, da se tudi midva z njo pogovarjava o Veroniki. Velikokrat gre z nama na pokopališče in prižge svečko, skupaj tudi zmolimo našo molitvico. Slišala sem za primere, ko so otroci zamerili staršem, ker je otrok umrl. Hvala Bogu, da naša ni, upam da ne.
Veronika se je poslavljala štiri ure. Ko se je opoldan začelo (na koncu vsakega izdiha je, nevem kako naj opišem, “pojamrala”, tako kot dojenček, ki začenja biti lačen, ne pravi jok), takrat smo poklicali zdravnika. Prišel je pogledat in rekel, da ji naj dava morfij, ki so ga nama dali v porodnišnici. Po tistem odmerku zdravila, se je v njenih očeh, kadar jih je odprla, videlo, da nima več pravega pogleda, nakako zasanjan pogled, kot odrasel ko je pod pomirjevali. Ob petnajst čez štiri popoldan pa je najprej nekajkrat potiho zadihala, se popolnoma umirila, potem pa zadnjič zajokala in se poslovila. Mislim, da se ni mučila, ker je dobila morfij, vsaj tako so nam povedali zdravniki.
Spomnim se besed zdravnice na oddelku v porodnišnici, ko je na prvi viziti izvedela, kako je z našo punčko. Rekla mi je: “Veste, ljudje se bojimo smrti iz dveh razlogov: bojimo se, da nas bo bolelo ter tega, da bomo sami.” Veronika ni bila sama, upam da je tudi bolelo ni. Vem pa, da ji je zdaj lepo med angelčki.
Hvala, ker misliš na nas.
Nataša
Oh, Nataša, kar jokam in jokam (pa čeprav sem v službi).
Tvoj opis Veronikinega slovesa je tako čuteč, napisan z mnogo poguma in s polno nežnosti do male punčice.
Res je, kar je rekla zdravnica. Bojimo se bolečin in samote ob našem odhodu.
Pravijo, da sluh in občutenje dotika odideta zadnja, da do odhoda slišimo in čutimo.
In kaj je še pomembno: deklica se je od vas poslovila doma in ni odšla nekje v hladni bolnišnici, sama…
In vedi, da s tem, ko si vašo zgodbo delila z nami, mnogo ljudi nosi Veroniko v srcu in je ne bomo nikoli pozabili.
Še namesto mene močno, močno stisni Katjo k sebi.
Drži se,
Jasna
Draga Nataša in tvoji!
Veliko zgodb sem spremljala, odkar sem tudi sama v 21. tednu izgubila sinka. Vsaka je po svoje žalostna, vsaka mi je segla do sreca in privabila nekaj solzic. Toda vaša zgodba mi kar ne gre in ne gre iz glave in žalost, ki me preveva ob njej, je neizmerna. Prav vsakič, ko pogledam vaše poste, se razjočem in solz nikakor ne morem brzdati. To kratko Veronikino življenje nam je mnogim seglo do srca.
Želim vam, da bi vam ne bilo dolgo hudo, da bi vas spremljalo veliko sreče v vašem nadaljnem življenju in da bi vam blia Veronika še naprej svetla zvezdica, ki vas povezuje in dela močne. Ves čas mislim na vas. Tudi pri nas gori svečka za Veroniko.
Topel objem.
Lepo pozdravljena in moje iskreno sožalje ob izgubi vajine Veronike. Slučajno sem zašla na tale forum in pokukala pod tale naslov… in nisem mogla nehati. Priznam, da sem zelo pretresena, pa sem tudi sama doživela nekaj smrti mojih najbližnjih. Otroka pa ne. Kaj pa je pravzaprav bilo z vajino Veroniko – če smem vprašati. Če ti je tzežko, pozabi. Želim ti – vama, da sta še naprej tako močna – še posebej zaradi Katje.
O Bog, Nataša, kakšna huda preizkušnja. Ne morem si predstavljati vaše bolečine. Občudujem vašo moč. Jaz te moči nisem imela. Predčasno sem prekinila nosečnost. Ko berem tvojo zgodbo me kar mrazi.
Nisem pa zasledila, kaj je bilo vaši Veroniki. Upam, da nisem preveč predrzna ker to sprašujem. Če ti ni do odgovora bom razumela.
Še enkrat vam pošiljam topel objem, ker je to največ kar vam lahko dam. Iz srca.
Brina
Naša Veronika je imela sindrom hipoplastičnega levega srca. Brina, mislim da tako kot tvoj otroček. Levi ventrikel ni bil razvit, na račun tega pa desni povečan, levi atrij je bil zmanjšan. Poleg tega je imela še hipoplastično aorto – zelo zožano, pretok je bil zelo majhen. Tudi žile, ki gredo iz aorte so bile hipoplastične. Pa še nekaj zaklopk ni bilo razvitih. Zaradi vseh teh napak tudi operacija ni prišla v poštev.
To sva izvedela že v 22. tednu nosečnosti. Tudi nama so dali na izbiro prekinitev nosečnosti ali pa donositev. Časa za odločitev pa nekaj dni. Najprej sem bila prepričana, da bom prekinila nosečnost, po napol prespani noči ter pogovoru z ginekologinjo sva se odločila donositi otroka. To je bila najtežja odločitev. Kakorkoli se človek v takem primeru odloči, je odločitev prava. Za naju je bila prava ta, da sva se odločila za donositev, za nekoga je to prekinitev. Je pa prav, da ti omogočijo izbiro.
Verjetno je bilo nama lažje ob smrti Veronike, ker sva vedela, da se bo to zgodilo. Bila sva vsaj malo “pripravljena”, če se lahko sploh pripraviš na kaj takega. Starši uživamo trenutke s svojimi otroki, le da lahko ti trenutki pomenijo dneve, mesece in leta ali pa minute in ure.
Hvala, ker ste z nami.
LP, Nataša