…ko je zena dva dni po porodu najinega mrtvega sinka obvestila svojo ginekologinjo, je ta le hladno odreagirala in zeni ni namenila niti ene besede socutja…si predstavljate-clovek ki je skrbel na najino pikico je brez socutja in to takrat, ko ga clovek najbolj potrebuje…po vsej verjetnosti kontrolni pregled ki pripada zeni cez 6 tednov zena ne bo opravila pri tej ginekologinji temvec se bo vrnila k svoji prvi…zena sedaj ne more pozabiti besed…to se pogosto dogaja…saj bo bolje…itd.

k sreci so “babce” ki skrbijo za nase zenke nekaj povsem drugega…

Zelo mi je žal in hudo, da morate tudi vi skozi tako boleče trenutke.

Človek kar ne more verjeti, kaj vse se napačno sliši, dokler ni na drugi strani.

Ko sem šla ponovno rodit – 2 leti po izgubi otroka med popadki – sem porodničarju, ki me je sprejel v porodnišnico, skušala povedati tudi to, da sem takrat izgubila otroka in da je takrat bil on zraven … in ta … me je kar prekinil in zabrusil…”jaz se res ne morem vseh primerov spomnit…”
Uh, kako je zabolelo.

Tu na tem forumu velja, da se imen zdr. osebja ne sme povedati. Vse mamice in očiji, ki tu pišejo in berejo pa gotovo vedo, kateri Z. niso vredni svojega naziva.
Jaz sem sklenila svojemu osebnemu G. podariti knjigo “Prazna zibelka, strto srce”.
Po 5 letih še vedno daje take pripombe, da te zvije… (res škoda zdravega otroka, ipd.)

Ko se boš srečeval s temi neprijetnimi situacijami, si morda lahko pomagaš s starim kitajskim pregovorom, ki pravi, da pametnemu človeku tudi komarjevo brenčanje zveni kot glasba.
Najprej pa si dovoli dati duška z jezo, besom, žalostjo, šele potem dobi tudi ta pregovor pravi učinek.
Marsikatero zamerljivo pripombo sem skozi ta pregovor sprejela drugače.

Želim vama veliko poguma in sreče na poti k svetlejšim in toplejšim dnem!

LP
Eli

MAJKI, res mi je hudo… Odnos soljudi (kar koneckoncev zdravniki so!) je res zelo zelo pomemben.

Spominjam se splošnega zdravnika, ki je ravno v tistem času nadomeščal mojega osebnega zdr. – prišla sem do njega par dni po prihodu iz bolnice in je ob tem, ko sem mu povedala, da sem ravnokar izgubila otročka, hladno izjavil: “No, in…?” Bolečine ne zman opisati. Lahko le opišem svojo reakcijo – zadrla sem se naj : “KAAAAAAAAJ?!” Nato sem bruhnila v jok in zdrvela iz ordinacije na hodnik, kjer sem tulila kot obstreljena žival. Na srečo je prišla do mene gospa, ki ima v ZD privat kozmetični oz. masažni salon ter me tolažila. Mož je medtem verbalno krepko obdelal dotičnega “dohtarja”. Tega dne sem izvedela, koliko ljudi ima z njim podobne nečloveške izkušnje… :((

No, po tistem me je toplo sprejel nek drug zdravnik (čeprav ni bil niti dežuren, niti nisem njegova pacientka), ki se je z nama z možem lepo prijazno pogovoril in mi napisal recept za Apaurin. Že sam pogovor z njim mi je tako pomagal, da sem (neuporabljen) recept za pomirjevala ravno pred nekaj dnevi po dobrega pol leta vrgla v smeti.

MAJKI, z vama smo!!! Mislimo na vaju, na vajino sončico in vajinega angelčka. Kako rada bi vama poslala toplino, ki bi vama pogrela srci in vama pomirila bolečino.

Na teh straneh veliko pišemo o donosu zdravnikov do ljudi, ki so v trenutkih bolečine in občutljivosti najbolj ranljivi. Za zdravnike je to rutina in njihov vsakdan, zato so velikokrat premalo pozorni in se niti ne zavedajo, koliko bi nam pomenila kakšna njihova topla beseda. Pa vendar, najprej so zdravniki samo ljudnje in v vsej svoji obremenjenosti jih je veliko tudi res premalo rahločutnih. Poleg tega pa se v njihovem izobraževanju nahaja premalo vsebin s psihosocialno tematiko in je torej njihov odnos odvisen res od njihove človečnosti. Sama sem doživela enako izgubo in lahko razumem, da boli.

Žal mi je, da morata preživljati te trenutke in se soočati tudi s takšnim odnosom ljudi in okolice. Vendar pa vama svetujem, da se ne ukvarjajta preveč s tem, prepustita se žalovanju in ne ozirajta se na ponesrečene besede drugih, ki so velikokrat posledica neznanja, zmedenosti, nerodnosti in niso vedno mišljene slabo. Veliko moči vama želim.

JOJ, zelo mi je žal. Kam pa hodita, h kateremu ginekologu? Pri meni je bilo vsem v bolnici tako zelo hudo, babce so jokale z menoj in same na skrivaj, vse osebje v bolnici je bilo prizadeto, ker je naša pikica v Ljubljani umrla in se ni vrnila nazaj. Do svoje ginekologinje pa nikdar nisem več šla, kerj e ona glavni vzrok v moji glavi, da me danes srček tako zelo boli.
Veliko moči in prijazen pozdrav
Mojca

dragi Majki,
najprej prejmi moje iskreno sožalje ob izgubi malega fantička.

To, da so nekateri zdravniki tako brezčutni, je žal čista resnica:((

Sama sem izgubila dve mali pikici, pri tretjem otročku je tudi slabo kazalo in zame najbolj brezčutna gin. je po končanem UZ v 16. tednu hladnokrvno rekla:”Gospa, tole bo šlo”
Tole??? To je moj otrok!!!
Bo šlo??? Torej, bo umrl???

Ko sem jo vprašala, če mu vsaj srček še bije, je rekla, da ja, ampak da bo pač šlo…

Vendar se z otrokom nisva dala, borila sva se do konca!
In ko se je rodil moj otročiček, bi ga najraje tej brezčutnici odnesla pokazat, da je pač “tole” še kar tu in da “ni šlo”.

pri izgubi prvih dveh pikic pa sem več topline prejela od medicinskih sester, zdravnikov itak nisem kaj dosti videla.

Žal bosta v tem težkem času srečala še veliko hladnih in brezčutnih pogledov, ampak ne pozabita, da sta drug drugemu največja opora in tolažba. Le vidva vesta, kaj vama je vajin otročiček pomenil in kako rada sta ga imela. Če le lahko, ostanita močna, preslišita takšne in drugačne opazke in posvetita svoj čas in misli le tistim, za katere čutita, da vama stojijo ob strani. Ne pustita se!! Naj ljubezen premaga vso temo. V mislih sem z vama in vama pošiljam pozitivne misli. M.

Pred 4 leti sem v 23 tednu izgubila otroka in iz porodnišnice sem poklicala svojega ginekologa, kaj se mi je zgodilo. Poklicala sem ga tudi zato, ker bi imela isti dan redno kontrolo. Ko me je hladno “odpilil”, oziroma se sploh ni spomnil kdo sem, kljub temu da sem pred tem imela veliko problemov in me je pogosto videval, me je zelo prizadelo. Z njim sem se dogovorila, da bom prišla na kontrolo po porodu. Ko sem prišla, me je sestra vprašala če sem naročena,sem povedala, da sem dogovorjena z ginekologom. Sploh me ni pustila do njega, ker je dejala, da ima mesečni fond že izpolnjen. Ginekologa sem srečala na hodniku in sem mu povedala in je rekel da če sva dogovorjena ni problema, naj stopim še enjkrat do sestre. Zopet me je odbila. In kaj sem naredila – šla sem do ginekologa, ki je bil navzoč pri mojem nesrečnem porodu in je takrat resnično bil poln sočutja in razumevanja. Podpisala sem odstopno izjavo od prejšnjega ginekologa in se preselila k tistemu, ki je vedel kako je bilo z menoj.
TODA – NIKOLI NE BOM POZABILA TEGA – KO SEM NAJBOLJ POTREBOVALA NEKOGA, KO SEM BILA NAJBOLJ RANLJIVA, SEM BILA ODBITA TAM, KJER SO MORDA BILI CELO ZASLUŽNI MOJI NESREČI.

Spominjam se knjige od V.E. Frankla. Ne vem več naslova, je pa psiholog, ki je preživel taborišnično življenje v času II. svetovne vojne (kot tisti, ki so ga v taborišče zaprli). V svoji knjigi je opisoval, kako je življenje naredilo ljudi, ki so ob prihodu v taborišča bili polni gnusa, nejevere, in bolečine in nerazumevanja, kam je izginila vsa človečnost tudi tisitih, ki so bili zaprti v taborišču, čez čas naredilo le te popolnoma iste. Ravnodušne, nečloveške. Pisal je, da je to način, kako preživiš. Psihično preživiš.
Nekako je razmišljal v tej smeri, da to kar znova in znova doživljaš, vse izgube, izraze bolečine… postane pravzaprav vsakdan, nič več nenavadnega. In mislim, da je isto z zdravstvenim osebjem. Tolikokrat videno, doživeto, preživeto, padci in ponovni vzponi, nič več nenavadnega, novega… Pač vedenje, da se pobereš, znova začneš smejati, nič več ne misliš samo na izgubo, in s časoma zopet prideš v njihovo oskrbo, tokrat s srečnim koncem. In potem je vse dobro.

Mogoče zato besede v smislu, pa kaj (je to kaj takšnega)…