Moja zgodba je drugačna od vaše:
že moj drugi otrok je pri 11 letih odšel živeti k očetu ( sva ločena ). Ko se je odločil starejši otrok mi je bilo hudo, ampak on mi je vseskozi sporočal, da si želi biti z očetom, da želi živeti v bivšem domu ( ob ločitvi smo se z otroci preselili v drug kraj ). Mlajši otrok je takrat imel 5 let, ampak sva se počasi pobrala. Z mlajšim sva razvila lep odnos, veliko časa sva preživljala v naravi, veliko sva se pogovarjala, kolesarila…in se privadila, da sva sama. Resnično sva se imel lepo. Nisva se prepirala, nisva imela konfliktov. Po šestih letih, je zame kot strela z jasnega priletela izjava, da gre živeti k očetu!
Po mescu dni še vedno ne dojamem. Po službi se vračam domov v prazen in tih dom. Nihče se me ne razveseli, nihče mi ne čeblja, kaj se je zgodilo v šoli novega, nihče me ne objame in reče: Mami jaz te imam tako rad…. Enostavno ne dojamem!

Mlajši otrok se me izogiba in poredko pride na obisk, strejši, ki jih ima 16, pa sedaj prihaja zelo pogosto, zaupa se mi in se veliko pogovarjava.

Tolažim se, da je sta moja otroka živa in zdrava, da le živita pri očetu in, da ju še vedno videvam.
Ne dojamem in ne morem razumeti zakaj, kaj delam narobe. Zakaj?
Vem, da je njun oče zelo popustljiv, da nimajo reda, nobenih omejitev ( glede ponočevanja, šolskih obveznosti, pospravljanja svojih stvari…), vendar pa jaz nisem zahtevala nič več kot običajni starši.

Vem, da se moja izguba ne more meriti z izgubo, kakršno ste starši na tem forumu doživeli: jaz sem ju le pestovala, doživljala sem prve zobke, prve besede, prve korake, prvi šolski dan, prvo nogometno tekmo… Še vedno ju videvam, ampak vseeno tako boli. Čutim takšno praznino in jezo ob izgubi!

Zelo čutim tvojo bolečino in zdi se mi velika. Čeprav se šele pripravljam na starševstvo, dojemam, kako hudo mora biti živeti ločeno od otrok. Sicer verjamem, da bosta sinova slej ko prej prišla nazaj, mogoče ko bosta čutila potrebo po večji varnosti. Želim ti, da v tem času najdeš hobi, neko stvar, ki ti bo pri srcu, da prebiraš knjige in ob ti bolečini rasteš, se razvijaš…jo sprejmeš in spremeniš v nekaj pozitivnega. Vso srečo in veliko poguma, Bilka

Draga Bilka. Hvala ti za spodbudne besede in razumevanje. Odkrito povem, da razumevanja nisem deležna prav veliko. Moji prijatelji in znanci, kateri me poznajo in so bili del najinega skupnega življenja z otrokom me tolažijo in podpirajo. Ostali ljudje pa ne: mora biti že zanič mama, da sta oba otroka odšla proč…
Pobiram se in spoznavam samo sebe, svoje želje in veselja. Časa imam več kot dovolj. Ne dovolim si, da bi preveč premišljevala o njem, zakaj se je tako odločil… Preveč boli. Le vsake toliko me še omede: včeraj sem se peljala mimo nogometnega igrišča, kjer sva bila zadnja tri leta z mlajšim sinom pogosto prisotna- treniral je nogomet. Otroci so trenirali in tako me je zabolelo, tako sem ga pogrešala, tako sem ga želela objeti, mu povedati, da ga imam rada… Poklicala sem ga, da mu povem, da ga imam rada, pa je rekel, da nima časa govorit z menoj… Danes je še vedno bolečina tu. Saj bo minilo, le zaposlit in zamotit se moram!
Je pa starejši sin sedaj večkrat ob meni, kakor, da bi hotel popraviti in nadoknaditi vsa leta, katera je preživel proč od mene. To mi daje upanje, da bo mogoče tudi mlajši sin čez čas spremenil odnos do mene.
Bilka hvala ti in ko pride tvoj čas za otroke, vajine otroke, SREČNO!