Nisem pozabila
Danes mineva sedem let, kar sva v desetem tednu nosečnosti izgubila najino malo bitjece. Dva dni kasneje je odšla tudi moja prababica. Vedno si zamišljam, da sta odšla skupaj, da prababica varuje mojega malega angelčka. Zato vedno na njenem grobu prižgem svečko tudi zanj. In zmolim molitvico.
Mislila sem, da sem prebolela, v zadnjih letih mi ni šlo tako zelo do srca. Pozabila sicer nikoli ne bom, a sem bila prepričana, da sem prebolela.
Tudi danes sem šla prižgat dve svečki, dva srčka. Za vsakega enega. A še nisem prebolela. Na grobu sem se zjokala kot otrok …
Oh, draga moja deklica!
Jočem, ko preberem tvojih par vrstic, kako dobro vem, da je hudo, pa naj bo tako ali drugače. Te male pikice, tako željene, ki so odšle od nas, brez pravega razloga….ostajamo pa mi, s tisočerimi vprašanji zakaj.
Objemi malega Vida danes še v mojem imenu, imejte se radi in tu sem, ko ti je hudo.
Lepo vas pozdravljam
Mojca-gorenjka 🙂
Hvala vam, punce, Vidka, it in Mojca. Pravzaprav nisem prišla sem toliko po tolažbo, kot samo malo dati iz sebe. Vem, da to kar sem doživela jaz v primerjavi z nekaterimi od vas ni kaj posebnega, čeprav je vsak s svojo bolečino najbolj sam sebi ubog.
In res sem mislila, da je tole, kar se teh čisto najglobljih čustev tiče, za mano. In morda v preteklih letih ni imelo tako močnega povoda, da pride na plan, ker še nisem imela drugega otroka. Danes imam leto in pol starega fantka – nedonošenčka, s katerim se je življenje začelo tudi preveč nedružinsko, domov sva prišla namreč po 42 dneh bolnice s porodno težo 2010 g. Lani ob tem času je bil še tako majcen, nebogljen, da je bil prva in edina skrb. Da sem skoraj pozabila na mojega prvega angelčka. Letos pa mi gre vse skupaj veliko bolj do živega, ker sem se pravzaprav šele dobro začela zavedati, kaj je imeti otroka. In tega, da bi bil en moj danes star skoraj šest let in pol …
Sem kar zbirala pogum, da sploh pogledam še enkrat semkaj. Ker imam spet cmok v grlu in solze na licih.
In opravičujem se, ker sem kar tako prišla jokat sem, pričakovat toplo besedo, sama pa je ne drugim ne dam. Ampak ne morem si pomagati, kadar odprem te strani, jokam nad usodo vseh mam in očetov, ki jim otroci niso bili sojeni. Vendar se nagonsko temu izogibam (ne odpiram strani), ker vem, da mi je potem samo še bolj hudo. Pa ne me narobe razumet, o teh stvareh je treba govoriti in dobiti tolažbo – jaz se jim izognem le in izključno zato, ker sem toliko občutljiva, kar se teh tem tiče, da mi je resnično preveč hudo in ne zato, ker ne bi znala privoščit tople besede.
In Mojca, hvala ker si. Ker bediš nad mano in mi še v precej večji stiski kot je moja nikoli ne pozabiš reči lepe besede in čutiti z mano. Vem pa da veš, da tudi jaz mislim nate in ti privoščim najboljše od najboljšega. Moj prvi objemček Vidu zjutraj bo tvoj. Takrat se on tako tesno stisne kot potlej cel dan ne in da glavico na mojo ramo. Takrat bom mislila nate, punca moja …
🙂
Hvala tudi tebi, imejte lepo nedeljo. Pri nas prav lepo sonček sije iza oblakov in veliko ga pošiljam tudi v vaša srca.
Nisi jokala, samo napisala tako kot si čutila. Čeprav je tvoja bolečina drugačna mogoče od moje, ampak nikoli je ne moreš pozabiti. Prav tako si se veselila te pikice, kakor sem se jo jaz, pa naj bo stara 10 tednov ali 7 mes.in pol.
V glavnem se še tipkava, kajne?
Prijazen pozdrav in sončka na prelepo gorenjsko
pa-pa
Mojca
A ti tudi?:((((
Ja, tudi jaz nisem pozabila, tudi pri nama je bil 10. teden in bi bilo detece sedaj staro 9 mesecev. Pa ni bil pravi čas 🙁
Ti le joči. Tudi meni po licih polzijo solze, ko te berem in se spominjam svojega angelčka.
Drži se, bejbika, en medvedji objem v tvoj konec 🙂
T.