Pozdravljena, D.!

Prebrala sem tvoj post, kjer si napisala da si pomagaš z jezo in besom nad bivšim g. in porodnišnico. To je res en dober ventil, vendar ne verjamem, da bo prinesel boljše občutke.

Prebiranju foruma se raje izognem. Po njem se počutim še huje, saj vsaka nova izkušnja, ki jo napišejo prizadete mamice, odpre staro rano in tisti občutek nemoči, ko ne moreš pomagati, veš pa točno, kaj prestajajo in kaj bodo še morale.
Ko sem optimistična in dobre volje, si ne upam niti pomisliti na to, ker vedno tako zaboli.

Hotela sem ti povedati, da sem začela obiskovati te strani zato, ker imamo v našem kraju še eno mamico, ki je v januarju, v zadnjem mesecu nosečnosti ostala brez svoje male hčerkice.
Dolgo jo poznam in me je novica o njeni nesreči zelo pretresla. (In spet nikjer nikogar zame, ki bi razumel, zakaj po 4 letih še vedno tako tulim zaradi “iste” zadeve.)
Ne obiskuje – še – foruma, da bi prišla v stik z njo.

Od lanske jeseni nosim tudi tvojo zgodbo v srcu.
Tako pogosto se spomnim in zelo mi je hudo.

Upam, da se bova kmalu kje srečali.

Še to:
Občudujem vse mamice in očkote na teh straneh, ki ne morejo otroka imeti po naravni poti in se potem znajdejo še tukaj.
Ne morem si niti zamisliti, kako je to hudo.

Nisem zasledila postov staršev, ki so izgubili starejše otroke. Gotovo tudi taki starši prestajajo peklenske trenutke.

Z veliko mero optimizma, tebi draga D. in vsem mamicam v srcih, pošiljam tople pozdrave.

A.M.

Vem,da mi ne bo vrnilo sinčka,dobro vem.In tudi nima smisla,da bi s svojim besom kej pripomogla k moji bolečini ob izgubi.
Toda hočem opozoriti,da v veliki meri nosijo krivdo tudi zdravniki in porodnišnice.Lahko bi bilo manj prenatalnih smrti,toda…..na žalost še nikoli ni nobeden odgovarjal za takšne stvari.Samo malce pozornosti in ažurnosti in menim,da nas bi bilo manj.
Hvala za dobre želje in jaz gledam samo pogumno naprej,ker za nazaj je preveč žalostno.
lp D.