kmalu med vami
Pozdravljene.
Še dober teden, pa bo prijokal na svet naš pikec (ali pa pikica). Po diagnozi sodeč pa se bo kmalu poslovil od nas in odšel k vašim angelčkom. Upam, da bomo lahko vsaj nekaj dni preživeli skupaj.
Ne morem si še predstavljati, kaj nas čaka, čeprav vemo. Ve ste to že doživele. Vem, da vam je bilo in vam je še vedno hudo. Zanima me, ali imate kakšen nasvet, ste hotele kaj storiti takrat, pa niste in vam je sedaj žal, ste nekaj naredile pa sedaj veste, da je bilo dobro…
Vem, da nas čaka težak teden, poln veselja in žalosti. Upam, da bom potem lahko našla kanček tolažbe tudi na vašem forumu. Ste krasne punce in znate poiskati besede tolažbe in vzpodbude.
Držite pesti, da bomo zmogli.
Tashy
Draga Tashy, pred nekaj leti sem bila v podobnem položaju – noslia sem otroka, ki je pol ure po rojstvu umrl – za to sva vedela že nekaj časa. Ko se je rodil ga je mož krstil, ker sva verna, jaz sem ga za malo časa stisnila k sebi. Potem so ga odnesli in ga nisva več videla. Kaj bi naredila drugače – prosila bi, da ga pustijo pri meni, da pri meni umre. Žal mi je, da ga nisva fotografirala, ampak takrat nama je bila ta misel grozna. Verjetno sva ravnala nekako nagonsko – telo ti da vedeti, koliko lahko preneseš in sprožiš samoobrambne mehanizme. Pokopala sva ga v družinski grobek, pogreba pa sva se poleg sorodnika duhovnika, udeležila samo midva z možem – enostavno nisva imela moči, da bi to delila še s kom.
Zelo mi je hudo, da ste se znašli v tem položaju, če potrebujete pogovor se oglasite..
Draga Tashy,
kako čutim s tabo in molim, da boste vsi trije prestali to veliko preizkušnjo! Upam, da vam bo dano biti nekaj časa skupaj – izkoristite ga!
Jaz jo imam za sabo in kar mi je žal, mi je, da si nisem takoj upala pogledati svoje deklice, ker (kako neumno) sem se bala, da so jo med porodom kakorkoli poškodovali! Umrla je med porodom v 23. tednu. Če bi bilo mogoče zavrteti čas nazaj, bi jo takoj prijela v svoje roke in božala, več bi žalovala … Tudi starejši hčerki bi jo pokazala – ona nama še sedaj zameri, da ni videla svoje sestre Sare. Tudi mi smo ji (mu) rekli pikica, pikec.
Draga moja, hudo bo! Me pa bomo nesojene sojenice s teboj, s teboj bomo občudovale malo bitje, odštevale hipe vašega druženja, jokale z vami.
Tu smo zate.
Joj draga moja, iskreno sožalje!
Resnično ne vem, zakaj mora prihajati do tega. Zakaj moramo dati takšne in drugačne preizkušnje skozi, zakaj, zakaj…?????
Kako grozno mora biti to, ko veš, da bo malček umrl po rojstvu, le kako se lahko to zgodi??? Kaj temu botruje??? Zakaj mu ni dano živeti, ima kako hudo bolezen? Oprosti, da te tako osebno sprašujem, ampak mi ni jasno, kako je mogoče postaviti tako diagnozo že vnaprej?
LP
Mojca
Draga Tashy, tu smo tudi zate. Vse besede so odveč, pošiljam pa ti morje toplih objemov.
Boš videla, koliko moči in ljubezni ti bo tvoje detece dalo – čudovita mamica si in nikoli ne boš nehala biti.
Pošiljam ti ogromno pozitivnih misli – s tabo sem.
Ne boj se spominov na svojo pikico, objemi in stisni jo k sebi. Iz tega boš črpala moč v najtežjih dnevih. Mene je bilo ravno tega strah, ampak danes vem, da bi naredila drugače. Pogumna si že, da si se odločila za življenje do zadnjega diha, sama nisem imela te moči. Čudovita mamica si.
V mislih sem z vsemi vami, M.
Draga Tashy,
naj ti napišem zgodbo naših prijateljev.
Ko se jima je rodila deklica, so ugotovili, da ima težko srčno napako, žal ne vem kakšno (prenatalno tega sploh niso ugotavljali oz. njega ginekologinja ni bila pozorna, čeprav so jima potem nekateri zatrdili, da take malomarnosti pa še ne, in da bi to morala videti). Napovedali so ji le kak mesec življenja, v najboljšem primeru v prvem letu vsaj tri operacije, od katerih naj bi imela vsaka v povprečju 20% uspešnost. Za operacije se nista odločila, deklica pa živi še danes (12 let). Opravila sta tudi kar nekaj pregledov pri specialistih, nekateri niso verjeli, da imajo pred seboj živega človeka (glede na okvaro srca).
Tudi take zgodbe piše življenje.
Želim vama veliko sreče in poguma.
Tashy drzi se, kajti pred tabo je zelo težak teden, odvisno kako bo potek dogotkov nanesel!
Tvoja zgodba me je spomnila na mojo, lanskega marca, ko se je rodil angelćek Jakob, ki je živel le tri dni. Ta sneg me spominja na tisti čas lanskega marca ko sem šla v bolnico, z zelo hudo diagnozo za mojega angelčka, potem pa je minilo 14 dni hudega trplenja, ko sem prišla ven o snegu ni bilo več duha in sluha. Prav tako pa mojega najdražjega fantka tudi ni bilo več. Poslovil se je po celodnevnem trplenju, ko sem odšla stran; samcat v postelji! Sestre so dejale, da takoj ko me začuti v bližini se noče prenehat borit in se noče poslovit. Tudi sama sem to opazila, zato sem mojega korenjaka pustila v miru umreti, že tako se je predolgo mučil, takrat sem bila hvaležna za morfij in pa da imam nekaj znanja o antomiji in si nisem delala nerealnih utvar. Čeprav me ob pogledu na mojega sinka, kar ni nehalo glodati, kaj pa če so se le zmotil, pa se zdravniki le niso zmotili.
Ostala mi je brazgotina po carskem rezu in fotografije! Sedaj večkat pogledam slike korenjaka (56 cm in 4350 g) in še vedno se sprašujem kakšen bi bil danes če bi njegov srček le bi pravilno razvit, ali bi bil že velik mišeliko, ali bi že plazil….
Edina tolažba je čas, ki počasi bolečino naredi prebavljivo, ali pa se mi navadimo živeti z njo!
Srčno upam da je diagnoza za tvojega malčka ali mačico, mogoče kaj boljša, čeprav si napisala da mu (ji pikici) ni usojeno. Držim pesti za vas tri!
