za Brino
oh, Brina moja ljuba Brina,
sama veš da dobro poznam tvojo bolečino… ko sem prebrala kaj se dogaja pri tebi, sem v mislih podoživela še enkrat svojo nesrečo in boj mojih dveh fantkov… veš Brina, ti vsaj veš zakaj si to morala storiti, pri meni je prišlo nenapovedano in glede na to, ker mi nikoli niso povedali zakaj, se še danes mučim s tem vprašanjem… vem, da bolečina ni nič manjša, ampak nekoč boš imela odgovor na vprašanje, sama pa ga ne bom nikoli…
tudi sama jih takrat nisem hotela videti, zadosti je bil njun jok, ki ga do konca živeljenja ne bom pozabila…
ljubica draga, pusti naj boli in jokaj, predvsem pa se pogovarjaj o tem kar si in sta doživela… ne naredi napake in ne zadržuj v sebi… sama se spomnim, da je moja mami rekla vsem, ki so imeli majhne otroke, da naj ne hodijo blizu… bila sem jezna nanjo… ne morem kaznovati vseh okrog mene, da se ne morejo veseliti svojih sončkov, zato ker se je meni vse to zgodilo… poklicala sem jih in jih celo prosila naj pridejo… v tem času sem bila celo krstna borta fantku… ne vem kako je s tabo, sama sem veliko utehe našla v veri… verjemi pa, da boš v sebi našla čudovito moč in voljo in željo za boj naprej… samo pusti času čas… in ne oziraj se na ljudi, ki včasih ne vedo kaj jim leti iz ust (a la septoleta v prejšnjem postu!!)
želim ti vse dobro in verjemi, da je tvojemu angelčku lepo… bom svojima dvema naročila da popazita naj…
te objemam
mucica
Dragi moji punci,
ne znam vama opisati tega, kar občutim ob vaših postih. V veliko uteho ste mi vse tukaj na forumu. tako vsaj vidim, da nisem sama v svoji bolečini.
Vidim, da ste nekatere preživele še hujše stvari. Moj fantek je bil včeraj pokopan v parku zvončkov. zaenkrat še nisem imela moči, da bi šla tja. V duši me je sram, ampak ne morem… ne zmorem… Vem, da me moj mali razume.
Ko sva bila na za božič na Dunaju, sem si v hotelu kupila tisto kroglo s snegom. Notri pa mali angelček ki spi na luni prekriti z oblačkom. Zdaj jo gledam in si predstavljam mojega fantka… sem imela šesti čut…
Ne vem, po glavi mi roji 100000000 vprašanj.obremenjujem se z leti, s tem ali bom sploh še kdaj zanosila… itd… Čeprav mi moj dragi 100x na dan pove, da bo vse ok, da me ima najraje na svetu, da je najbolj važno, da skupaj prebrodiva vse to… Vem, da ima prav. Če ga ne bi bilo bi umrla. Bojim se te nenadne navezanosti nanj. Upam, da me čakajo boljši in lepši časi.
In sedaj vem, da smrti otroka ni mogoče razumeti…, razen če se to zgodi tebi… in šele sedaj razumem nekatere ljudi.
Očitno moramo zares pasti na dno, da bi se lahko zopet povzpeli…
Resničnoupam, da so naši angelčki skupaj, da se igrajo in da jim je lepo… mi je lažje pri srcu..
Hvala punce, zares ste mi v uteho, Brina
prepričana sem da so ljubica… veš moji so pokopani na pokopališču v mojem kraju… nikoli nisem šla tja… svečko vsak dan znova prižgem zanju v mojem srcu ali pa na pokopališču kjer je pokopan moj ljubi stari oče… da se ju spominjam ne rabim groba ali vedeti mesta kje sta, ker sta z menoj povsod in zmeraj…
ko boš želela se lahko najdeva in se pogovarjava, se objameva in skupaj zjočeva… čestitam ti za tvojega moža, lepo ga pozdravi saj je očitno tak zlatek kot moj… kar se tiče pa starosti, glej jaz jih imam 38 pa se ne dam, ti jih imaš šele 34 toliko sem jih imela ko sem začela z IVF… zapomni si, tudi medve bova šibali z vozičkom naokoli… sicer pa bova včasih to prepustili očkoma, midve pa bova srečni sedeli na klopici in se pogovarjali o lepih stvareh… zmenjeno?!… pa še venus bova povabili…
objem
tvoja mucica
Brina ne obremenuj se z leti.Tudi jaz veselo korakam tam proti 40-im.Res,da nisem imela takšnih težav,kot ti,ampak še zmeraj upam,da me bo materinska sreča obiskala vsaj enkrat,če ne dvakrat.Ne obremenjuj se,če ne moreš iti v Park zvončkov,ko bo čas-boš tudi šla.Mi imamo svojega Vidka pokopanega pri nas doma(na primorskem).Prve dneve,ko sem hodila na njegov prerani grobek,sem mislila,da me bo pobralo.Mož in moja zlata sestra sta me podpirala in sploh ne vem,kako sem prišla do grobka.Sedaj,po petih mescih,grem vsak dan,mu popravim igračke,se v mislih pogovarjam z njim,prižgem svečko….mi je pač v uteho.Res je,da imam že hči doma,da lahko rečem,da imam enga otroka,samo….Moj sinek bo ostal moj sinek,tako kot tebi,ki boš imela zmeraj delček srca rezerviranega samo zanj in posebna zvezdica bo svetila samo zate in za tvojega moža,tako kot imamo mi posebno zvezdico in angelčka,ki nas čuva.Bodi močna Brina in drži se.
lp D.
Draga Brina!
Tudi jaz imam svojega anglečka v Parku zvončkov. Še malo pa bo eno leto odkar sem ga izgubila.Nisem sicer šla na IVF, ampak zanositi nisem mogla in sem bila na preiskavah. Šele po operaciji mi je uspelo. Pa ravno tako sem v tvojih letih.
Zato poznam tvojo bolečino in trpljenje, ki ga prestajaš.
Boš videla,vem da ti je zdaj še težko verjeti kaj takega, ampak bolje bo in z veseljem in toplino se boš spomnila na anglečka, ki te čuva.Res je, tega nimajo vsi…
Ne smemo pa obupati, kajti upanje in spomini so edino kar nam ostane.
Brina, drži se. Pošiljam ti topel objem in veliko pozitivne energije.
Ko bom šla v Park zvončkov, bom prižgala svečko tudi za tvojega fantka.
Natalija
Brina!
Spominjam se te, napisala sem ti že kakšno besedo, dve. Tam na onih dveh forumih. Tukaj pa ne. Želim si, da ne bi nokoli začutila potrebe tu, na tem forumu pisati, pa vendar, zopet, vse, res, prav vse ima nek dober namen. Sama sem se pred tremi mesecimi preselila na ta forum. Zopet. In ni je stvari, ki bi ti lahko pomagala, pa vendar, Brina, je ves čas tam. V tebi. Nič ti ne bo bolj pomagalo, kot si boš pomagala sama.
Veliko knjig sem prebrala. Knjig o osebnostni rasti. Morala sem jih. Morala, če sem hotela biti jaz, živeti kot jaz, dihati kot jaz. In veš, kaj sem ugotovila. Da so resnični pogumni, močni, “vere” polni, optimizma polni, zdravja polni pravzaprav tisti ljudje, ki jih je življenje pometalo na tla. Na dno. Predlagam ti, da posežeš po pisateljici Luise L. Hay, ko bo čas, ko boš lahko.
Ne obsojaj “septolete”. Pisala je skozi svoje izkušnje, dobre izkušnje, in pomislila je, bolj ali manj zavestno, da mogoče, mogoče… Verjetno se je ujezila. Ne na tebe, ampak na vse tiste zdravnike/zdravnika, ki jo je ves čas “posiljeval”, zakaj ne prekine nosečnosti. Ujezila, ker se je motil, ker bi lahko bilo za njo in njena sina tako usodno, če ne bi verjela… Ujezila, ker je pomislila, mogoče se je tebi zgodilo isto… Saj veš. Ne poznam je sicer, tako da je težko karkoli z gotovostjo reči, in vendar, kdaj pa lahko kaj z gotovostjo napoveš? Resnično z gotovostjo.
Ljudje smo si različni. Vsak ima svoja prepričanja, svoje misli, svoje vrednote. Jaz recimo, bi se na vsak način želela posloviti od svojega otroka (na tvojem mestu) in mi je tako žal, da pri svojih izgubah, tega nisem mogla storiti, dobesedno ne, ampak ti si se za svoja dejanja odločila iz tvojih razlogov. Prepričana sem, da so bila najboljša za tebe. So vedno težke odločitve, psihično, moralno, versko … , ki stojijo na naših ramenih, ko se odločamo o prekinitvah nosečnosti. Ubijati je vsekakor “greh”, pa gledaš to iz verskega ali vsesplošnega prepričanja, iz prepričanja katerega koli ljudstva, osebe, otroke učimo, da je to greh. Ta misel živi v nas, in ta misel nas zna zelo “žreti”, lahko se počutimo krive. Vsi imamo vest, ali ne. Ampak lajšati trplenje, to pa je že drugo kajne. Vse je odvisno, kako pojmuješ svoja dejanja. Zato je tudi zelo pomembno, da se odločamo zelo previdno.
Oprosti Brina, govorim iz sebe. Ti verjetno razmišljaš popolnoma drugače. Na koncu konec, tudi si drugačna. Želim ti povedati le to, ko bo žalost dobila svojo otopelo obliko, in bo v tvoje življenje stopil razum, vsa prepričanja, vse misli, vse kar vemo, kaj smo kdaj slišali, in boš razmišljala, se spraševala, kaj, zakaj, čemu, komu sem se zamerila, kdo me nima rad (tako sem se vsaj jaz spraševala), ne išči odgovore v ljudeh zunaj tebe, ne bodo ti znali odgovoriti, poišči jih v sebi. Edino tisti so tapravi.
Pa srečno.
Brina, če osvetliš tvojo izgubo iz vseh zornih kotov, si se odločila najbolj prav.
Od dne, ko so ti povedali diagnozo tvojega otročka, več ne bi mogla mirno spati, pa kakorkoli bi se odločila. Otroček tako ali drugače ni imel možnosti. Ponudila si mu le manj trpljenja, predvsem pa tudi sebi, saj se boš do datuma načrtovanega poroda lahko že privadila na to bolečino ter zaživela življenje, ki te je vredno. In, nenazadnje, kar nekaj mesecev prej boš pripravljena na nove odločitve, to pa je tudi zelo pomembno.
Moj sin ni nadomestek prvega, izgubljenega sina. Pa vendar je moj smisel življenja. In prav je, da razmišljaš vnaprej in sprejemaš odločitve, za kar imaš pravico in ti je na srečo nihče ne more vzeti.
Vem, da poznaš smisel življenja in čutim, da si pametna ženska, ki si ne bo dopustila, da ji pamet solijo z raznimi moralnimi pridigami tisti, ki ne priznavajo osnovnih človekovih pravic v imenu nekega boga.
Drži se in ne dovoli , da te prizadenejo tako nizkotni posti in nikar jih ne beri, če jih še nisi. Ni vredno.
Vladka.
Vsako besedo je vredno prebrati. Če že ne drugače, pa zato, ker lahko na osnovi nje, nekaj več spoznamo o sebi.
Besede samo so. Od posameznika pa je različno, kako jo bo bral. Ali kot obsojanje, ali kot drug način spoznanja življenjskih zakonitosti… V sebi nosimo ton, s katerim beremo napisane besede.
Živjo mucica38,
zlata si, ko navkljub svoji bolečini pomisliš tudi name. Mogoče se v bližnji prihodnosti zares dobiva. Samo da premagam to obdobje jokanja, … ne bi te rada zamorila že ob prvem srečanju. Saj se bova še brale.
Danes sem šla kar v službo…, z muko, a sem šla. Ni bilo sekunde, ko ne bi pomislila na mojega fanta…, a sem zmogla. Čeprav je moj mož zabičal vsem uslužbencem, da me ne sprašujejo in ne izrekajo sožalja. Ne vem če je to dobro, ampak trenutno tako čutim. Vem, da je tudi sodelavcem žal in da ne vejo kako se obnašati v moji bližini. A s tem se trenutno ne morem obremenjevati, bo že čas pokazal svoje.
Mož je zares zlat, posveti mi veliko časa, čeprav vem, da je v službi veliko dela, saj smo sredi investicije ki je zelo pomembna za naš razvoj. Prvi teden sem mislila da me bo pobralo, da nikoli več ne bom mogla stopiti ljudem pred oči, brigalo me je za službo, pa če v momentu vse propade… važno je bilo samo to kar se je zgodilo. Pa me je mož spet počasi postavil na tla, življenje teče dalje, prav tako vzporedne stvari… A sva se veliko pogovarjala o tem. In dognala, da bo sedaj druagče. Veliko več časa bova posvetila sebi, načinu življenja, življenskim ciljem…
Spomladi bova kljub vsemu začela z gradnjo…, z nečim se moram zamotit in mislim, da bo to prava stvar.
V soboto greva za en teden smučat, komaj čakam sonce in sneg…, upam da me bosta napolnila z energijo ki jo tako zelo potrebujem… Pomaga tudi to da sva z možem skupaj in se pogovarjava kako naprej… On pravi, da bova sigurno imela otroke… če nama je enkrat ratalo po naravni poti, da bo drugič tudi… Mene pa je tako strah, da me kar boli… Jaz pa gledam slikco mojega moža na hladilniku (ko je imel dve leti) in vidim mojega fantka… Vem, da bi bil prav takšen… Pa tako blizu svoje sreče sem bila, še štiri mesece in imela bi ga v rokah… Svoj največji zaklad.
Še enkrat hvala in upam, da se še bereva, pa da se tudi dogovoriva za en sestanek…
Brina
Draga moja Brina,
upam, da veš, koliko mislimo nate in se o tebi pogovarjamo, ti želimo vse, vse, predvsem pa čimprej normalno življenje nazaj, pa da bi prebolela, da bi zginlo tiščanje v prsih, da bi se spet lahko smejala…
Super, da gresta smučat in super, da sta se odločila za gradnjo. Res! Novi načrti, nov začetek.
Kaj praviš na to, da bi se me pred tvojim odhodom na smučarijo ta teden spet dobile?! Da te vsaj objamemo in naberemo na kup moči, vse, kar jih imamamo. Še vedno je bilo tko, da smo se po naših srečanjih bolje počuteile. Pa ne glede na življenjske preizkušnje.. Daj, povej, če si za..
Npr. sreda?
Pip Plesalka
draga moja,
vzemi si čas… sama sem bila mesec in pol doma… ker je bilo poleti sva šla z možem za 14 dni v Bohinj, ki ga sama imenujem moj psihiater… in je bilo boljše… delaj le to kar ti dobro de…
drugače pa tako kot je rekel možek… življenje gre naprej in 1000% sem da bo vajina hiša nekega dne polna otroškega smeha in joka… zaupaj vase, zaupaj v moža, zaupaj pa tudi onemu tam gori, čeprav se včasih tako čudno poigra… veš meni je naš župnik po moji izgubil rekel, da Bog naloži križ tistemu za katerega ve, da ga bo lahko nesel… takrat sem bila kar malce paf, danes verjamem da je res… sva se pa z Njim tudi že pogovarjala, da je počasi zadosti teh preizkušenj in padcev, da bi tudi mene lahko enkrat že pogledal čez ta velik oken… in verjamem da me bo… ne samo mene, tudi druge ki trpite… ;-)))
drži se ljubica in ko boš želela se bova tudi srečali… obljubim…
ti pošiljam topel objem
mucica
Pozdravljena!
V teh trenutkih ne najdem primernih besed, ki bi ti oz. vama bi bile v tolažbo. Reče ti lahko le, da bodi vesela in ponosna da imaš partnerja, ki te spodbuja. Sama vem, kaj pomeni izguba in kaj pomeni tolažila beseda. Izgubila sem očeta, za menoj neuspešen postopek (izguba dveh pikic). Čeprav slaba primerjava pa vendar, še vedno žalujem. Se pa počasoi pobiram s veliko podporo dragega. Brez njega nevem kako bi.
Glavo pokonci “za dežjem vedno posije sonce” in držim pesti, da bo tudi pri vama kamlu tako.
srečno; mvp
Nia in Plesalka,
sej vem da mislite name. Ampak meni je tako težko. Včeraj sem mislila, da mi bo razneslo srce. Danes sem malo bolje, čeprav daleč od solidno.
Non stop imam v mislih težave z zanositvijo. Groza me je, kaj se bo zgodilo. Na IVf niti pomisliti ne smem, moj mož pravi, da nama bo ratalo naravno. Da bova malo spremenila način življenja itd. Saj ko sva se pogovarjala, se je lepo slišalo, potem ko sem spet sama pa razmišljam samo to, kako je vse črno.
Če bo katera izmed vas hodila na Žale, naj gre prosim še v Park Zvončkov prižgat svečko za najinega miška. Midva še ne moreva, mene kar strese ko pomislim, da bi morala na Žale. Od prejšnega četrtka je tam pokopan. Včasih se sploh ne zavedam kaj se je zgodilo. Non stop si držim roko na trebuhu in se kar ne morem navadit na normalno življenje. Zdaj sem že v službi, kjer ne mine sekunda da ne bi mislila na to. Upam, da se bom z močno voljo spravila k sebi.
Videla sem da so zbrisali moj post, kar me je dodatno razžalostilo. Nisem pa uspela prebrati kaj se je zgodilo. predvidevam da grde stvari zato je mogoče tudi prav da nisem prebrala. Da me ne bi še bolj bolelo. Zdaj me boli to, da so izbrisani vsi tisti dobronamerni posti, ob katerih sem se počutila lažje in sem videla da nisem sama.
Nia, zate stiskam pesti. Saj veš, da je nemogoče, da bi v tako majhni skupini deklet kot smo me, kar dvema spodletelo. Zato ker je že doletelo mene, VEM DA>TEBE NE BO. Misli pozitivno in vse bo ok. Saj veš, da je verjetnost da bi bilo kaj narobe neznansko majhna.
Zaenkrat še ne morem med vas. Vem, da ne bi zdržala tistih vaših pogledov in objemov…, se moram še spravit k sebi… Upam, da mi bo uspelo.
Velik objem, in če se boste dobil pozdravite vse še v mojem imenu.
Brina
jest tud verjamem, da vama bo ratalo kar tako,tud brez enga velikega spreminjanja načina življenja. sicer bosta začela zidat, pa tko,pa tud v končni fazi ti pripada,ne.
svečko pa pržgem jest že kar tko doma zate in za fantka, pa še za mojga zraven, da bo vse uredu.bom šla pa tud v park.
zdej me malo manj skrbi, sam…….uf in na AC so me naročil šele čez en mesec. bom probala zrihtat prej.magar samoplačniško.
enkrat drug mesec ,pol v drugi polovici vas bom povabla domov,pa upam , da se nam pridružiš,drgač se pa lohk dobiva kdaj tudi v mestu.kokerkol,sej veš, da smo tle.lepo pozdravi tudi moža in ga mej še naprej rada.se mi zdi , da bi blo brez naših polovic veliko tezje vse skupej.
joj, Brina, sam da mine ta huda bolečina,pa bo bolš, boš vidla. tud tistih dni, k te bo zvilo, bo čedalje manj.jest verjamem, da boš kmal lahko spet držala roko na trebuščku k bo brcal v njemu.
T.