Tina K,

danes sem se opogumila, da sem malo prelistala zgodba za nazaj. Našla se tvoj post. Imele sva popolnoma isto napako. Leva stran srca. Le da je meni na morfologiji to opazil Dr.Pušenjak.

Zato me zanima kako je s tabo. Kako si sedaj, je že več kot leto po tragediji, ne?

Če ti ni težko se prosim javi.

Brina

Draga Brina, ne mine dan, da ne bi mislila nate in ti v mislih pošiljala ogromno topline. Zelo pogumna si in čutim, da si na pravi poti in da boš kmalu spet lahko ponosno pogledala svetu v obraz. Še močnejša in bolj ljubeča. Si čudovita mamica svojemu angelčku, tega nikoli ne pozabi.

Pišem ti pa tokrat predvsem zato, ker poznam žensko, ki ji je predlani avgusta mala hčerkica kmalu po porodu umrla zaradi sindroma hipoplastičnega levega srca (Hypoplastic Left Heart Syndrome). In ta ženska je zakladnica topline, razumevanja in nasvetov. Če želiš, te lahko povežem z njo, edini pogoj je, da znaš angleško, ker ni Slovenka. Trenutno ima sicer nekaj težav “logistične” narave, ker se z možem ločujeta in se seli, a je preko neta vedno na razpolago ljudem, ker je njeno srce tako polno ljubezni in poguma, da tega nikoli ne zmanjka.

Mislim nate in te močno objemam.

ta

lep pozdrav brina!
zelo redko sem na forumu in tudi na netu, imam zelo malo časa. tole danes je bilo prav srečno naključje – plačujem položnice …
ne vem, ali si našla tudi moj na neki način poslovilen mail, ko sem napisala, da imam zdaj gajo.
kako sem? kar se gaje tiče – čudovito, kar se nuške tiče, pa še vedno zelo slabo, le da se mi zdaj občasno vse prepleta. ravno danes je leto in pol, odkar je umrla.
še vedno skoraj vsak trenutek misllim najino, moji datumi – 19. – rojstvo, 23. – smrt so z mano vsak mesec. pa tudi z njenim ockom. že od maja lani si ne upam ogledati dvd, kamor smo jo posneli, saj ne vem, kako bi prenesla, sploh zadj, ko imam gajo. velikokrat me napadajo grozljive misli o gajini smrti, ravno zadnjič sem spet podoživljala nuškin pogreb, pa je na žari pisalo gaja …
še vedno jo noro pogrešam, fantaziram, kakšna bi bila danes …
pravijo, da čas celi rane. meni so celo rekli, da mi bo moja gaja celila rane – to je itak največji kretenizem! gaja je zgodba zase, le te grozljive misli in fantazije moram preživeti. nuškine smrti pa ne bom nikoli prebolela. kot sem že napisala, sem se le naučila živeti s tem, da je nimam ob sebi.
svetujem pa vsem, ki se jim je zgodilo kaj podobnega, da zelo pazijo in ne zanosijo prehitro. škoda je nosečnosti, saj je ta lahkotako zelo čudovita.
oprosti brina, zdaj letim dol, nisem prebrala tvoje zgodbe.
kako si ti?
vem, da je tu še ena mojca z jesenic – če boš to slučajno prebrala, mi oprosti, ker ti še vedno nisem odgovorila na mail. verjemi, velikokrat se spomnim nate.
sicer pa za obe moj mail: [email protected].
žal mi je, a počasi dobivam nekakšen urnik in več časa. drugič več.
lp
tina

Tina,

hvala ker si si vzela trenutek časa. Sama se zavedam, da drug otrok ne bo nikoli nadomestilo za prvega, a jaz si ga tako vroče želim, da me kar boli.

Je pa strašna vzpodbuda to, da si v drugo rodila zdravo hčero. Kajti meni je bilo rečeno, da sva sedaj imela (prvič) 1,5% možnosti za takšno hudo napako, v drugo pa bo le ta večja za 100%, torej 3%. To je mnenje ehokardiologa iz pediatrije.

Po drugi strani pa imam 97% da bo v drugo še vedno vse OK.

Srečno in pobožaj svojo Gajo tudi v mojem imenu, Brina

Danes sem prebrala tole pismo. Spet sem se vrnila več kot 9 let nazaj. Tudi moj Jaka je imel hipoplastično levo srce.

O tem še vedno težko govorim. Še vedno boli. Imela sem ga le dva dni, potem so ga odpeljali v Ljubljano,…

Vendar naj te opogumim. Moja zgodba ima dve srečni nadaljevanji:

Prvo že leto in pol po Jakovi smrti. Rodila sem ZDRAVO hčerko.

Nato še pet let kasneje. Rodila sem ZDRAVEGA sina.

Če bi rada karkoli vprašala, le daj, če ti bo potem lažje.

LP AniTa