Srečno pot!
Živio!
Danes mineva 4.dan, odkar smo izgubili našo pikico. Pri 14.tednih ni bilo več opaziti utripa, zmagal je hematom. Sprožitev splava in čiščenje sem doživljala zelo mirno. Naslednje jutro pa je prišlo vse za mano. Zakaj ravno jaz???????????? Ni mi do pogovorov, izolirala sem se do vseh, kajti ne morem komunicirati, samo jočem. Ne grem med ljudi; nekateri te samo čudno gledajo-ker se jim smiliš, drugi delijo pametne nasvete-pa nikoli niso doživeli kaj takega… zato sem rajši doma. Imam še majhnega sina, ki je skupaj z očetom odšel na naš težko pričakovani oddih – odšla sta sama, ker se nisem počutila dovolj močno. Ju zelo pogrešam ampak vem, da moram najprej sama pri sebi razčistiti, da se jima bom potem lahko posvetila.
Zelo mi je hudo, ne morem pozabiti naše male pikice, kako sem jo prijela,.. Vem, da čas celi rane, ampak zakaj more boleti tako močno?!
Naša mala pikica srečno pot! Mi te imamo radi in smo v mislih vedno s teboj! Hvala ti za vse!
Vem,kako je.Prvo se hočeš izolirati,nobenega videti,ne odgavarjati na telefon…….Rabiš pogovor,to ti jaz svetujem,ker drugače bo hudo.Ne vem,poišči si,če imaš dobro prijateljico,sestro,alo kogarkoli drugega.Samo to te bo rešilo iz obupa.Tudi jaz sem se spraševala zakaj”’?????in se še sedaj sprašujem,ampak kaj hočemo ,naše poti usode so pač takšne in ne moremo preko tega.Želim ti vse dobro.
lp D.
Draga Sabina,
najprej naj ti izrečem iskreno sožalje ob žalostni izgubi.
Razumem te, vem kako boli. Praznina in bolečina, ki ostaneta v srcu sta mnogo hujši od praznine in bolečine v trebuhu.
Če le imaš koga, se z njim pogovarjaj, prosi ga naj te posluša. Drugače pa smo tu vedno še mi, prijatelji s foruma, ki ti z vsem srcem ponujamo oporo.
Sama po dveh izgubah na začetku nisem z nikomer govorila, le z možem, a še to ne popolnoma, saj sva oba trpela na svoj način.
Še ko sem bila noseča v tretje in sem nosila svojega sedaj prvorojenca, sem ogromno prejokala zaradi prvih dveh otrok.
Tudi danes, po več kot sedmih leti, me še kdaj pa kdaj pramagajo solze.
Pogovarjaj se. Meni je pogovor brez solz uspel šele po rojstvu sinka. In danes se brez težav pogovarjam o svojih dveh angelčkih.
In po ideji naše drage Špeline, sem tudi jaz letos prvič oba angelčka s simboli podpisala na novoletne čestitke.
Mislim nate in ti pošiljam en velik in topel objem.
Draga Sabina!
Iskreno sožalje ob izgubi vajinega sončka. In srečno pot skozi senco križa tudi tebi. Boli in še bolj bo bolelo in potem sčasoma malo manj … nikoli ne bo nehalo. Vendar vedi, da boš zmogla in šla boš naprej proti soncu. Ker bi tako želel saj veš kdo. Ni recepta za žalovanje, vendar je lažje, če bolečino z nekom deliš.
Velik objem tebi in prižgana svečka tvojemu angelčku. M.
Prejmi tudi moje iskreno sožalje ob izgubi otroka.
Vem kako je hudo, ker sem morala dvakrat prestajati to bolečino, ki ne mine.
Pomaga, da imaš oporo, da te kdo objame, da pišeš pesmi, zgodbo, pismo, rišeš…
Žalost mora ven in dobro je, da ji poiščeš ustrezne kanale. Tudi možu in sinu pokaži kako ti je. Mame pač trpimo močneje, saj smo nosile otroka.
Ker sem druegega otroka izgubila v “čudnih” okoliščinah v 15. tednu, me je ganil tvoj stavek: sem ga prijela! Upam, da nisem preveč vsiljiva in radovedna, če te vprašam: a si videla otroka? in se ga dotaknila?
Želim ti veliko moči in tudi jaz sem tukaj zate, če me potrebuješ.
Ja, prijela sem ga. Ko sem se šla tuširat, me je prijelo in sem pritisnila. Čutila sem, kako prihaja ven, zato sem ga prestregla z rokami. Nato sem ga položila na brisačo in poklicala sestro, ki ga je potem odnesla, da ga je pregledala še zdravnica. Ko sem čakala na čiščenje v operacijski, pa sem poslušala zdravnico, kako je sestri razlagala, da je bila željena nosečnost (sestra je mislila ravno obratno). Potem se spomnim samo še to, da ga je sestra dala v posodo in naj bi ga potem odnesli na patologijo. Ampak mene ni nihče vprašal, če se strinjam s tem oz. kaj bi jaz rada?
Drugače pa sem razmeram primerno, se trudim, pogovarjam z ljudmi ki so doživeli podobne izkušnje, berem…
Komaj pa čakam, da se vrneta moja fanta!
Spoštovana Sabina!
Vsaka izguba je huda, izguba svojega otroka je nekaj najhujšega, kar se nam, mamicam lahko zgodi. Izrekam ti iskreno sožalje ob tvoji neverjetni bolečini, ki mi je zelo blizu, saj sem tudi sama izgubila hčerko.
Na teh straneh te vedno čaka veliko zlatih ljudi, ki so tudi meni zelo pomagali, zato se še kaj oglasi in vedi – nisi sama! Tvoj otročiček je v družbi vseh naših angelčkov, ti pa si tudi v družbi mnogih, ki mislimo nate in ti – četudi le virtualno – stojimo ob strani!
Srečno!
Vidka
draga Frida in Sabina,
ne morem si predstavlajti vajine žalosti, strahu ko se vama je dete porodilo v naročje.
Ampak to naj vama bo v tolažbo, vsaj videli sta ga.
Ko se je pri meni zgodil ta krč, sem bila ravno na WC-ju in moje majceno majceno detece je padlo v školjko in za njim sem morala potegniti vodo.
To je prava grozljivka, kar tresla sem se, solze so lile po obrazu.
In niti ene rožice nisem imela, da bi mu jo spustila v slovo, ker sem takrat že ležala v Kliničnem centru. Ob meni je le brez besed stala medicinska sestra, ki me je nežno odpeljala nazaj v sobo…
Ela, sožalje.
Ta dogodek je mene tako pretresel, da ga po več kot 7. letih še zdaj ne morem pozabiti.
Pri drugem otročičku je bilo “lažje”, saj so mi takoj dali narkozo in se v bistvu same fizične izgube niti ne zavedam. Pri drugem otroku je ostala le bolečina v srcu.
A prvi otrok – tako željen, tako ljubljen, občutila sem ga, ko je šel skozi mene, a nikakor nisem mogla zaustaviti vsega skupaj.
No, in tako imata moja dva otroka, ki sta jima sledila, vsak svojega angelčka. Tega pa tudi nima vsak (to mi je tolažba, da sem našla smisel v vsej tej žalosti, zakaj ravno moja otročička).
Res, to je tako grozovit občutek. Tudi sama še vedno jokam, ko se spomnim na to. V bistvu čutiš, slišiš, vidiš pa nič ne moreš naredit. Grozljivo!
Drugi dan, sem šla na čiščenje, vedela sem, da v meni ni več otročička, pa sem kljub temu jokala, ženske pred mano pa sp sproščeno kramljale. saj nikogar ne obsojam, nimam te pravice, samo sprašujem se zakaj je življenje tako nepošteno?
LP!
tudi meni je dete v plod. ovoju iz mene zdrsnilo kar v školjko, sledila je krvavitev in odhod v bolnišnico. Niti približno si ne predstavljam groze, ki jo je doživljal moj dragi, ko se je vrnil domov in je moral “počistit”.
Otrok je bil kar velik – 14. teden, a nisva vedela kaj naj narediva.
To je še bolj grozno od poroda v bolnišnici.
Se strinjam Jasna s teboj. In počutila sem se tako slabo, ker nisem otroka mogla zadržati, kar zdrsnil je iz mene.
Hvala, da sta tudi vidve z Elo opisali svojo zgodbo. Mi je lažje, me je bilo kar sram kje povedat…