končno novo leto
Lep pozdrav vsem!
Malo pred božičem sem tudi jaz končno po dveh letih in pol izvedela za prečudovito novico. Po vseh možnih preiskavah in enem neuspešnem IVF postopku, ki so se to jesen zaključile z laparaskopijo, kjer so mi našli zelo obsežno endometriozo, sem upala, da bo šlo vse v redu, saj je bilo preizkušenj že več kot dovolj. Pa ni bilo tako; v šestem tednu sem šla na UZ in povedali so mi, da gre za izvenmaternično nosečnost. Zdelo se mi je, da se bi bo sesul svet. Tako so mi 29.12 vzeli mojo malo pikico ven oziroma je šla že skoraj sama. Vsi mi pravijo, da zdaj vem, da lahko zanosim in da bo vse v redu, jaz pa ne morem in nočem pozabiti na malo bitjece, ki mu ni bilo dano živeti. Vem, da bo težko, ampak nekako bo treba preboleti in jaz sem trdno odločena, da bo to leto 2005 končno srečno tudi zame. Verjamem, da mi bodo pri tem pomagali moji angelčki…..
To leto bo lepše, boste videli, mora biti, dovolj je bilo žalosti in neuresničenih želja! To želim sebi in vsem vam, ki mislite na svoje pikice. Srečno 2005
Hell1
Hell1, sploh ne vem kaj naj rečem…. po tolikih mesecih poskušanja in vseh preiskav, se končno nasmehne sreča in potem ti jo nekaj ali nekdo vzame…. jaz sem včasih tako jezna na ta svet in prekleto usodo, da je joj. Žal nam ne preostane nič drugega kot it naprej z veliko upanja in optimizma. Priznam, meni ga včasih zmanjka. Tudi meni je bila dana sreča, otrok, punčka, a mi jo je usoda vzela v 6. mesecu nosečnosti. Ko sem se končno pobrala in začela živeti naprej, sem dobila zopet željo po otroku. Z možem sva se trudila, a rezultatov ni in ni. Včeraj sem bila pri svoji ginekologinji in ta mi je dala napotnico za ambulanto neplodnosti. Bila sem v takem šoku, da me je skoraj kap. Sedaj me čakajo preiskave in zopet boj……. Ne vem zakaj se mi to dogaja, a šla bom do konca, saj moje srce čuti, da nekje kljub vsemu čaka še vsaj en sonček, ki ga moram objeti in mu dati ljubezen…….
LP Monka
Draga Monka!
Sama bi se včasih najraje kar predala in se tolažim s tem, da je tudi življenje brez otrok vredno življenja – a le zato, da prikrijem bolečino in gorečo željo, ki je v meni. Tudi midva z možem sva v 6. mesecu izgubila punčko in eno leto sva potrebovala, da sva upala pomisliti in si ponovno želeti otroka. Zdaj je minilo že leto in pol, odkar se trudiva zanj, pa nama ne uspe. V tem mesecu grem tudi sama na pregled in ne vem, kaj naj sploh pričakujem.
Ena mamica je napisala “ne načrtuj, temveč sprejmi, kar ti življenje prinaša” , kljub temu si težko predstavljam, da bom le mamica svojega angelčka.
Verjamem, da bo leto, ki prihaja, poskrbelo za čudež novega življenja, kajti le tako grem lahko z letom v korak.
Srečno tudi tebi in tvoji družini.
M.
Zelo dobro lahko razumem vašo bolečino, saj sem jo kar nekaj časa občutila tudi sama. Sinka sem izgubila na polovici nosečnosti. Vem, da ni besed, ki bi bile zdravilo.
Pa vendar, danes imam doma sončka, ki tako močno sveti, da je osvetlil cel svet. Zato vem, da se splača verjeti.
Želim vam, da bi vam bilo življenje naklonjeno. Mislim na vas. Bodite močne.
drage moje,
sonce ne bo le posijalo, temveč bo sijalo in sijalo dolgo vrsto let.
Tudi midva z možem sva na začetku izgubila dva otročička. Dvakrat je sonce posijalo in kmalu ugasnilo.
Žalosti in bolečine ne morem opisati, še zdaj – po sedmih letih boli.
A vendar nama je Sonce nato le posijalo in še vedno sije. Eno sije že 5 let, drugo pa 3.
Držim pesti in mislim na vse vas.
Srečno!
Pozdravljena
Sporočam ti, da ni si bila sama, ko so ti vzeli tvojo pikico oz., da sva imeli ob isto težavo in sicer izvenmaternično nosečnost. Meni se je to zgodilo teden pred božičem. Bilo je težko in še vedno je. Sporočam ti, da ne obupaj, saj po dežju vedno posije sonce. Sigurno je lažje zame, ker imam doma leto in pol staro miško, a kljub temu se vsak dan spomnim na pikico, ki bi se lahko lepo razvijala in nam bila velika sreča in veselje.
Drži se….
Lep pozdrav