Kaj pa očetje?
Drage moje, berem malo po tem forumu, pa dobivam občutek, kot da gre za neko feministično združenje. A se kdo kdaj vpraša, kako pa se počuti oče? Sam sem se dolga leta mučil v podobni situaciji, z ženo sva drug drugega le nemočno tolažila in poskušala razumeti skrivnosti življenja. Zakaj ravno pri nama, … Dokler se ni zgodil čudež.
Ne boste verjele – tudi očetje imamo
– dušo, nežno kot puh,
– srce, občutljivo kot milni mehurček,
– glavo kot plinsko jeklenko in
– solze, suhe kot Sahara.
Vsem obupanim želim vse dobro v novem letu in – verjemite, čudeži se dogajajo in življenje zna biti tudi lepo.
Obilo uspeha!
Spoštovani!
Iskreno sočustvujem z Vami – tudi moj mož je šel z mano skozi bolečino izgube in vem, da mu je bilo in mu je še danes zelo hudo.
Verjetno se o očetih na tem forumu manj govori (oz. piše), ker se manj oglašajo kot pa prizadete mamice!
Čudeži pa se dogajajo – najinemu angelčku sta se pridružila bratec in sestrica, ki sedaj mirno spita, ko mamica tukaj hrani svojo dušo.
Vso srečo Vam želim!
Vidka
Žal mi je,če imate takšen občutek,kot da je to feministično združenje.Ampak zgleda,da je očetom kar malo nerodno,da bi kaj napisali,nobeden pa ni rekel,ali mislil,da vi ne trpite.Moj mož ke zelo trpel in še sedaj trpi,ko se pogovarjamo o sinčku.Ampak tako težko je čustva pokazati….Ne mislim nič slabega s tem.
Želim vam uspešno in polno notranjega miru prihodnje leto.
lp D.
Pozdrav
Ja, tudi očetje trpijo in to zelo. Ampak njihov moški ponos jim brani, da bi spregovorili, da bi jokali, da bi iskali besede v njim podobnih ljudeh. Ja, tudi moj partner trpi in to zelo, zelo trpi ob izgubi najine prve punčke. Tako zelo trpi, da po 14 mesecih še vedno on nima korajže, da ponovno poizkusiva s srečo. Jaz sem pripravljena tudi na najslabši možni izid, on ni pripravljen niti še na drugo nosečnost. In to zopet boli, zelo boli, oba, pa ponovno žalujeva vsak na svojem bregu in sanja svoje sanje.
To pomeni, da tudi tvoj partner, tako kot jaz, trpi za tri: zase, za izgubljenega otroka in zate. Boji se, da se vse to trojno trpljenje ne bi ponovilo.
Ko pa enkrat uspe to definitivno spraviti iz sebe, tedaj bo v redu. Za to pa morda potrebuje nekoga izven družinskega kroga, nekoga nevtralnega, kateremu (ali kateri, saj je vseeno, kakšnega spola je ta oseba) lahko zaupa tako intimne stvari. Veš, doma se tega ne da rešiti; vidva neprestano tolažita drug drugega, morda si kdo tudi kaj očita; vrtita se v začaranem krogu in vsa teža tega bremena ostaja med vama. Podajata si jo in jo pestujeta namesto tistega ubogega otročka.
Jaz sem moral to breme prenesti na nekoga drugega, izven doma, in šele tedaj je šlo zares z in iz mene. Šele tedaj sem bil pripravljen tvegati novo življenje in šele potem sem ga zmogel brez skrbi pričakovati in se ga veseliti.
Obilo uspeha!
Hvala za spodbudne besede in lepe zelje. Tiocno tako je, kot si napisal. Jaz sem svojo zalost izlila ven med prijatelji, na tem forumu, kjer sem dobila zopet veliko novih prijateljic in vsaka je zlata vredna. On pa tega enostavno noce in tudi s prijatelji noce govoriti o tem. Hudo je, rada bi mu pomagala, pa se sama ne vem kako. Rada bi se letos dobila drugega dojencka, ampak tako, da se ga veseliva in pricakujeva oba. Ne zelim si, da bi mi naredil otroka samo zato, ker sem tecna ampak zato, ker si ga zasluziva oba.
Upam, da nama bo uspelo in se enkrat hvala in obilo uzivanja s svojim sonckom
LP
Draga moja Mojca, komaj čakam, da se vidimo in se malo pogovorimo, ker predobro razumem kako ti je….. bom pa tvojega dragega malo postrani pogledala, saj veš, kot “pitbul” in bo hitro vesel, da ima tako žensko kot si ti, mogoče bo pa šele pri novi nosečnosti začel gojiti čustva do drugega otroka. Veš, midva nisva videla najine ljubice in je mogoče nima tako v spominu, ker ni imel stikov z njo, tvoj pa jo je videl in že zaradi tega potrebuje malo več časa…… Boš videla da bo vse vredu, samo veliko vere in potrpljenja je potrebno, kar pa ni vedno lahko…..
Lep dan in veliko sonca
Monka