mojga sončka ni zmano, že več kot eno leto, vsakič, ko pomislim nanj se ozrem v nebo k zvezdicam, se mu nasmehnem in mu povem kako ga imam rada.
Kmalu bo dobil bratca ali sestrico, veselim se tega novega člana, hkrati pa bojim, ne vem česa, mogoče, da bo zapolnil praznino v mojem srcu, ki govori o tem, da imam najraje nekoga tam gor med zvezdicami. Bojim se, da ko dobimo novega člana, da si bom zaželela stisniti “mojega sončka”, ker mi je vsak dan žal, da nisem zmogla poguma in ga stisnila k sebi, ga vsaj pogledala, mu dala poljubček, ko se je rodil. Bojim se, da bom na račun ljubezni mojemu sončku delala krivico njegovi sestrici/bratcu.
Po vrhu vsega se zadnje čase z možem zelo slabo razumeva. On noče kazati navdušenja nad dojenčkom, pravi, da se ga v srcu zelo veseli, vendar dokler mu ne joče v naročju noče kazati svoje radosti. Menda se boji, da bi tudi tega izgubil.
Želim si, da bi bil moj mali sonček z nami, ko bo dobil sestrico ali bratca. Želim objemati oba. Sem mislila, da bo bolečina manjša, ko bom dobila novega člana, pa je le še večja.

Vem, da hudo trpiš, ampak mislim, da je vaš angelček vedno ob vas in bo čuval vašo malo pikico, ki še čaka na rojstvo.

BODI MOČNA.

Pozdravljeni!

Pred štirimi leti in pol sem izgubila hčerkico med porodom. Nisem je videla v obrazek, preden so jo odnesli.
Ko sem prišla iz porodnišnice domov, so izginile vse njene stvari.
Bela krstica je bila zaprta, ko sva z možem prišla v kapelico.
Spraševala sem se, ali so jo dovolj oblekli, da je ne bi zeblo ali kaj motilo, da ne bi mogla mirno spati, ali je imela obute tople copatke.
Kričala sem, da hočem svojo punčko nazaj.

Danes imam dve leti in pol starega sinčka. Lahko rečem, da sem srečna. Nesreča naju je z možem zbližala. Pravijo da, če te ne ubije, te ojača.
Bila sem prepričana, da sem močna, da sem prebolela in da me “zvije”, le takrat, ko sem zelo ranljiva.

Pred kratkim se je prijateljici zgodilo isto.
Po štirih letih prepričanja, da sem že v končni fazi prebolevanja in da me ne more več prizadeti, sem ob misli na njeno bolečino zdrknila nazaj v preteklost in ugotovila, da sem živela v zmoti.
Jočem zanjo, ker v njej vidim sebe, jočem za najini punčki, ker nista z nami, jočem zaradi svojega moža, ker je moral biti močan za oba, in vem, da bo njen mož prestajal isto, jočem zato, ker je, moj starejši sin, devet mesecev delil z mamico in očkom presrečne trenutke in vzhičenje od pričakovanja, naslednje dolge mesece pa z nama doživljal travme.

Berem sporočila v forumu, ki so navdana z optimizmom in me je sram, da morim vse okoli. In ravno tu je vir moje bolečine. Sram me je, saj vsi pričakujejo od mene, da sem močna, da pozabim, saj sem že dovolj jokala, saj imam dva taka lepa fantka, dobrega moža, pa vendar, ja, ne bom celo življenje jokala zaradi tega.
Pa bom.
Srečna bom za vse lepe stvari, za to kar imam in kar znam dosti bolj ceniti, kot sem prej, pa tudi jokala bom. Jokala bom za svojo punčko.

Na kaj pomislite, kadar vam je hudo?

Čas prinese svoje, vendar jaz nimam tako dolgega življenja, kot ga ima čas.

Želim vam veliko moči, ljubezni in pozitivnih misli.

Lep pozdrav!

ALM

Tako znana mi je tvoja zgodba,kot da bi jo brala od ene moje znanke.Najbolj mi je v spominu to,ker se mi je vso mojo drugo nosečnost prikazovala pred očmi.Bodi močna in imej lep spomin na hčerkico.
lp D.

Spoštovana AKM!

Tvoje pismo je zrcalo mojih misli in zato mi je v prsih kar nekaj vztrepetalo. Doma imam največjo srečo svojega življenja, pa vendar mi življenje prinaša kot veter, vsake toliko časa, spomin na sinka, ki ga nisem niti pogledala, ko so ga odnesli. In veš, izoblikovala sem si njegovo podobo kar sama in, kot da bi ga videla, tolikokrat pomislim nanj. Pa to ni nujno zmeraj doma, ob svečki ali ko je vse mirno. Včasih tudi kar mimogrede, na cesti, v službi, na zabavi… In, tako kot praviš, takrat kadar sem srečna in kadar sem žalostna. Ko sem srečna, mi ta spomin vzbudi nekaj nežnega, ko pa sem žalostna, se moja žalost ob spominu na sinka samo še poglobi.