Drage mamice,

Z vami v mislih in tudi tukaj na forumu sem že nekaj časa, danes pa sem začutila, da bi se vam rada oglasila.
Pred tremi tedni sem v 26. tednu nosečnosti izgubila mojega sinka. Nepojasnjena smrt ploda v maternici. Po sicer neproblematični nosečnosti je bil to zame hud šok. Naši dnevi veselega pričakovanja (z možem imava že šestletnega pikca) so se naenkrat sprevrgli v samo žalost.
Najhuje je bilo, ko so me po ultrazvoku, na katerem se je videlo, da moj otročiček ne živi več, poslali za dva dni domov, ker med vikendom ne opravljajo posegov. Takrat, drage moje, mi je bil tale forum v veliko pomoč, da sem sploh nekako prestala tiste prve dni. Se pripravila na vse, kar me je čakalo. Prav tako potem, po prihodu domov, in vse do danes, vas vsak dan berem in sem v mislih z vami. Čutim, da resnično in iskreno razumemo in podpiramo druga drugo. Nobena beseda tolažbe iz okolice (sorodniki, prijatelji), mi ne dene tako dobro kot vaša.
Nekako se prebijam iz dneva v dan. Kakšen dan je bolje, potem spet ne. Iščem odgovore, kaj je bilo narobe, ali sem morda sama kaj vplivala na to, kar se je zgodilo…Pogrešam mojega otročička v meni, njegovo brcanje…Vsak dan doma prižigam svečko zanj.
Ne želim si med ljudi. Najbolje se počutim doma z mojima najdražjima. Samo pri njima trenutno najdem malo veselja in sreče.
Drugi ljudje me obremenjujejo, zdi se mi, da me nihče ne razume, da ne more niti približno čutiti moje bolečine. Čeprav vsi ponujajo pomoč.
Grozno mi je, ko poslušam o znankah, ki so noseče in v veselem pričakovanju…Zakaj pa jaz ne? Vem, da ni prav, da tako razmišljam, pa vendar se misli kar same vsiljujejo.
Najhujša je misel na službo, na sodelavce. Ker vem, da se bodo vsi obnašali, kot, da se ni nič zgodilo. Pa čeprav sem še pred mesecem dni ponosno in srečno hodila naokrog s svojim trebuščkom in smo vsi veliko govorili o tem. Kako ga pogrešam…
Moža nočem vsak dan obremenjevati z svojimi mislimi, čeprav mi je bil v veliko oporo in mi je še vedno. Pripravljen me je poslušati in biti ob meni vsak trenutek, ko ga potrebujem. Resnično sem mu hvaležna za to.

Vem, da ste vse prestajale podobno in iz srca vam želim, da vas v prihodnosti spremljajo ljubezen, sreča in radost. Vedno nas bo povezoval spomin na naše male angelčke.

Vesela bom vsake lepe misli, morda nasveta ali samo izkušnje, kako ste se prebijale ve, kako se vam je uspelo spet vključiti v “normalno” življenje, službo…koliko časa ste potrebovale, da ste nekako normalno funkcionirale.
Veliko tega sem sicer že prebrala, pa bo vsaka nova misel dobrodošla.

Hvala vam.

Andreja

Pozdravljena!

Naj ti najprej izrazim moje sožalje ob izgubi tvojega sinka. Vem kako hudo je, saj sem tudi sama pred letom in pol v 27. tednu izgubila svojo deklico. Ne mine dan, ko ne bi mislila nanjo…vedno je z mano…vendar pa bolečina ni več tako velika kot je bila v začetku.
Tudi jaz sem bila po izgubi najraje sama s svojimi mislimi. V oporo so mi bili le najbližji, pa še ti niso najbolje vedeli kako bi me tolažili ob izgubi, saj je bilo hudo tudi njim.
Najtežje pa sem se vrnila v službo – med sodelavke in radovedne otroške oči, ter vprašujoče poglede staršev. Hudo je bilo le prve dni, nato pa vse lažje. Sčasoma sem bila sposobna se tudi pogovarjati o moji izgubi, čeprav se mi ob pripovedovanju moje zgodbe še danes naredi cmok v grlu v oči pa se mi prikradejo solze.
Pogosto obiščeva park zvončkov, kjer prižgeva svečko…tam najdeva mir in si napolniva baterije za v naprej.
Vedi, da za dežjem vedno posije sonce! Spomin na naše angelčke nikoli ne bo zbledel in tako je prav.

Tudi jaz sem izgubila sinčka v 24 tednu.Ravno pojutrišnjem bo 4 mesece od tega.Iskreno sožalje tebi in tvoji družini,ker vem,kako je to hudo in boli…..
Jaz sem tudi bila zaprta med štiri stene,izogibala sem se vsem.Ampak,čez nekaj tednov(mislim,da je bilo tri tedne) sem začela hodit v službo,čeprav mi ne bi bilo treba.Mene je to rešilo.Odkrito sem spregovorila o mojem sinu in o bolečini,ki me spremlja.Še danes sem govorila o njemu in povem ti,lažje mi je prei srcu.Čeprav gremo vsak dan na njegov prerani grobek in sem njegove slikice iz ultrazvoka dala v okvir in postavila na omaro zraven hčerkine slike,je zmeraj in bo ostal moj sinček.Vem,da se nikoli ne sprijazniš z izgubo,toda lažje ti je,če spregovoriš o tem.Želim ti vso srečo.
lp D.

Ni besede s katero bi te lahko potolažila,vendar ti vseeno želim da ostaneš močna,saj te sigurno za nekimi vrati čaka zelo velika sreča.
Nekega dne boš pod srcem nosila spet živo bitje ,ki bo preživelo in zdravo prišlo na ta svet.

objem tebi ki tako zelo trpiš in želim ti -da ti ponovno in kmalu posije sončece,tvoj sinko pa bo vedno s teboj in vedno te bo imel rad,ne bodi žalostna saj on je zelo ponosen na svojo mamico,ki ga ima neznansko rada.

Vse dobro!!

Moje iskreno globoko sožalje.
Jaz sicer nisem izgubila nobenega otročka, ampak vas vedno prebiram in čutim z vami. Ne vem zakaj je včasih narava tako kruta in nam vzame nekaj, kar še živeti ni začelo prav dobro. Ampak očitno ima vse nek namen. Mogoče zdaj vaš angelček bedi nad vami nekje zgoraj in vas čuva. Mogoče.
Želim ti, da vaša družina ostane močna in trdna in da boste čimprej srečno pričakali novo pikico v vaših naročjih.

LP

Moje sožalje. Vem, da je to nekaj najbolj groznega kar se tei lahko zgodi v življenju. Jaz sem v zgodnji nosečnosti izgubila tri sončke in šele v četrto je bilo vse ok. Sedaj imam čudovito punčko, staro 6,5 mes.
Verjemi, da bo posijalo sonce tudi pri vas.
Če smo ga mi dočakali, ga boste tudi vi!

Iskreno sožalje.
Tudi sama sem letos junija nepojasnjeno izgubila otroka v 18. tednu. In trudim se, a če sem čisto iskrena, mi vedno ne uspeva najbolje. Najhuje mi je bilo oditi v službo, med sodelavce in učence, ki so vedeli, da sem bila noseča, saj sem bila na bolniški. Spomnim se tiste prve ure, ko sem bila kar pet minut tiho, ker enostavno nisem mogla spregovoriti. Vse se mi je zdelo tako brezpredmetno, nepomembno, tako mi je šlo na jok, jaz pa sem morala govoriti, kakšen učbenik potrebujejo in kakšen zvezek ipd. Kot da bi to bilo ne vem kako pomembno. Takrat se mi je zdelo, da bi najraje pustila učiteljevanje, bilo mi je pretežko vsako uro gledati novih dvajset parov oči. Zdaj sem se že nekoliko unesla, trudim se, ker sem enkrat tu na forumu prebrala, kako je bilo eni deklici (zdaj je že odrasla) hudo, ker se ji je zdelo, da se mama več posveča umrlemu bratcu kot njej, ki jo še ima. To se me je kar dotaknilo, saj imam dve hčerkici. Tako da, zveni zelo zguljeno, a je resnično – čas celi rane. In mama s tem živi vse življenje. Jaz se še čisto vsak dan večkrat spomnim na detece, dvomim pa, da o tem pogosto razmišlja še kdo drug.

LP, J.

Moje sožalje,

Upam, da boš zmogla sama prebroditi, če ne si rajši poišči strokovno pomoč. Meni je pomagala ga. Sara Bahovec, psihologinja v Lj porodniščnici.
Če te še kaj zanima , se oglasi.

A

Iskreno sožalje.

Ostani zvesta sama sebi, ne oziraj se na mnenje okolice. Predvsem pa ne obupaj in ne bodi preveč zahtevna sama do sebe, ti nisi kriva za to, kar se ti je zgodilo. Morda boš nekoč, nekje ugotovila, da se je vse to moralo zgoditi, da te je naredilo boljšo žensko, mamo. Vedno pa boš imela nekje drobnega angelčka, ki bo bdel nad teboj in te grel pri srčku.
Veliko poguma na tvoji poti. Iz vsake temne sence vodi pot, pot proti mavrici. Tudi zate še posije sonce.

Pozdravljena,
iskreno sožalje. Vem kako se počutiš tudi sama sem izgubila sina in to zelo, zelo boli. V službo sem šla takoj ko mi je potekel čas porodniške. Težko je bilo vendar je vsak dan lažje. Najhuje je bilo to, da so se vsi delali kot da se ni nič zgodilo. Niti šef ni stopil do mene in mi izrekel sožalje.
Poskušam si to tako razložit: saj ne vedo kako se počutimo, zato ne vedo kako se naj obnašajo.
Meni je pomagala psihologinja v Mb porodnišnici, še vedno hodim tja, čeprav je minilo že 6 mes. Še vedno boli, vendar vsak dan nekoliko manj.
Tako kot meni in vsem nam, tako tudi tebi stoji ob strani tvoj angelček in te čuva. Bodi močna, kajti hude stvari se zgodijo samo močnim. En velik objem in lep pozdrav!

Draga Andrejka, ko sem prebrala tvoje sporočilo in videla, da si rodila v 26. tednu me je stisnilo pri srcu….. Tudi jaz sem rodila v 26. tednu, tudi pri meni je šlo za nepojasnjeno smrt moje drage punčke in tudi jaz sem rodila in vedela, da se nimam česa veselit…. Od tega je sedaj 1 leto, 2 meseca in 13 dni in čeprav se je življenje vrnilo na stare tire, bo ostalo nekaj kar je za vekomaj spremenilo moje življenje – MOJA PUNČKA. Na začetku je bilo neznosno, živela sem pod vplivom tablet, nikogar nisem želela v bližini, cele dneve sem gledala slikice Ultrazvokov in moje punčke in jokala, jokala, jokala….. Po 2,5 tednih sem želela nazaj v službo, kjer nas je samo 5 in so mi poskušali vse pomagat…. ko se mi je zdelo da ne bom zdržala, sem lahko šla domov. Tudi mož je žaloval po svoje, včasih mi je poskušal pomagat, včasih se mi je zdelo, da živi naprej kot da se ni nič zgodilo…. Bila sem jezna in velikokrat sem ga brez razloga nadrla, doživljala sem prave napade….. a je minilo….. Še danes jočem, še danes mislim prav vsak dan na njo, a je bolečina manjša, čas resnično celi rane, a zavedati se moraš, da zacelila ne bo nikoli in prav je tako, saj le s časom začneš na stvari gledati drugače in jih sprejemati. Me smo mamice, ki imajo svoje angelčke, čeprav nikoli ne bom razumela zakaj in tudi vedela ne bom nikoli zakaj, vem pa, da zaradi svoje punčke gledam na življenje drugače kot sem prej, naučila sem se, da v življenju zelo veliko pomeni družina, sploh sedaj ko se z možem trudiva za novo pikico in naju je šele ta izkušnja resnično povezala.

Če želiš mi lahko pošlješ mail, ko ti bo hudo se kar obrni na nas punce, kajti teh trenutkov bo veliko in sodijo v žalovanje. Vzami si čas in izjoči svojo bolečino…..

Mislim nate in te objemam
Monka

Meni se je zgodilo isto. To soboto sem imela predviden rok poroda in bilo mi je grozno.
En mesec potem, ko me je moja punčka zapustila nisem z nikomer govorila. V službo sem sporočila teden dni preden mi je potekla bolniška in še to le šefici, da je vse druge obvestila.
Meni je zelo pomagalo, da so se delali kot da ni nič. Pravzaprav sem ugotovila, da so ljudje na splošno zelo uvidevni, včasih vidim, da še sami ne vedo, kaj bi ti sploh rekli.
Pojasnjevanje, razlaganje….pa to so ene samo solze…..
Res pa je, da mi kdaj tudi ni bilo vseeno, sploh, če je kdo vehemento in brezobzirno šel mimo, se z mano pogovarjal, kot da ni nič.
Šele zdaj, po skoraj treh mesecih komu kaj povem…. nobenemu se niti ne sanja, kaj to v resnici pomeni.
Ne vem, če je to najboljša tolažba – spomnim se, že od časa nazaj nasveta,
da umrlim moramo pustiti, da nas zapustijo. Njihov duh le tako v miru, spokojno počiva. Želim, da bi tudi moji punčki bilo tako, življenje pa naj gre naprej.