…, čeprav imam doma nagajivega 2 in pol letnika. Nosečnost je potekala normalno do 34.tedna, o sem “staknila” trombozo. Bila sem v porodnišnici in do poroda, ki je bil 14 dni po roku sem ležala in dobivala injekcije heparina, ki naj ne bi škodovale otroku. UZ pregledi so bili pogosti in vse je bilo OK. Rojevala sem dolgo in mučno, ker niso hoteli delat CR zaradi moje tromboze in so čakali in čakali – pa je le ratalo rodit naravno. Fantek je imel 3x ovito popkovino, pa vendar je bil “zdrav”, težak 4 kg. Šla sva na oddelek in tri dni čakala, da bova lahko šla domov – ker je vse v redu, pa čeprav je skoz jokal. Tisti dan, ko bi morala domov, ga je sestra peljala na pregled sluha in nazaj prišla sama. Mali se ji je zdel nemiren (halo?) in malo topel, pa ga je peljala dežurni zdravnici na pregled. Zdravnice ni bilo dolgo uro v sobo, pa sem se vstala in šla po hodniku, da jo malo povprašam. Na sredi hodnika srečam zdravnico in ona meni: Ali ste vi ta in ta? Stopite z mano……… Nisem vedela, kaj naj pričakujem in od strahu nisem mogla niti vprašat kaj je z malim. Prideva di intenzivne i ona pove, da je nehal dihat, da so ga predihavali, je priključen na aparate in ne vedo, kolikšna bo škoda na možgančkih in…………………. Naprej je sploh nisem več poslušala. Samo gledala sem ga, vsega popikanega z iglami in s cevkami . Niso vedeli kaj je. Dojiti se ni hotel in tako sem bila prikrajšana še za ta telesni stik. In tiste, ki so imele malčke na intenzivni vedo, da se obnašajo kot da otrok ni tvoj in se ga sploh ne smeš dotaknit…… Drugi dan, ko so me poklicali na dojenje (sem vztrajala) in sem čakala, da mi aprinesejo, je kar naenkrat začelo piskati in so klicali zdravnika, sem kar vedela za koga gre. Pa se je spet izvlekel. In po tem dogodku sem kar nehala upat – obsojanja vredno, ampak nekako se nisem hotela preveč navezati, da mi ob izgubi ne bi bilo še bolj težko ?????????? Danes vem, da ne bi tega več naredila. Zanimivo pa je, kako ke okolica to sprejela. Moji straši so mi še nekako prepuščali žalost, tast in tašča pa sta hodila na obiske kot da ni nič, sestrična (ki je rodila 1 mesec pred mano) me je tolažila, da je tam samo na pregledih in če bi bilo kaj hudega, bi mi že povedali. Nekateri so me celo obsojali, da sem kriva sama, ker se nisem pazila in sem imela trombozo in so injekcije krive za to stanje. ……….

Skratka, deček se je izvlekel in je danes zdrav in brez posledic, rada ga imam bolj kot vse na svetu. ampak določenim osebkom še danes ne morem oprostiti obnašanja v času, ko bi podporo najbolj potrebovala.

Se opravičujem za mojo dolgo pisanje in če se je katera prebila skozi, se ji zahvaljujem, saj ej prvič, da se si dala duška.

In razumem vas in vašo izgubo in tega, kar sem v enem tednu preživela, ko ni nihče vedel kaj bo z njim (in si tudi zdravniki niso upali napovedati, da bo preživel) , ne privoščim nobenemu.

Lep pozdrav, Mojca

Mojca!

Prebrala sem tvoje pismo (ni se bilo potrebno prebijati) in podoživljala dneve, ki sem jih jaz preživljala na intentivni negi. Žal moja hčerka ni preživela in po štirih letih je bolečina še vedno zelo huda!

Hvala, da si delila svojo izkušnjo!

Tvojemu korenjaku in tebi ter tvoji družinici želim vse najboljše!

Vidka

draga mojca

lahko si milsim kaj si preživljala, mene so vsaj tega rešil in mi takoj povedali da ni rešitve toda, danes ko imaš svoje sonce v svojih rokah ga neguj in ljubkuj kot ga do sedaj in včasih se požvižgaj na okolico, veš sej je grdo ampak pregovor ki pravi da vsaj žanje kar seje je resničen…

drži se in veliko sreče v življenju…

lp nana

Drage moje, ko bi vi vedele, kako vas občudujem, da ste tako močne in sposobne se vsaj nekako soočiti s tako groznimi doživetji.
Mislim na vas in držim pesti, da bi čas vsaj malo ublažil vašo žalost in da bi vas življenje toliko bolj razveselilo na drugačen, mogoče nedoumljiv način.

Držite se!!!

MOJCA,a te lahko vprasam ce se danes jemljes kaksna zdravila zaradi tromboze.So ti povedali,zakaj si jo dobila.Tudi jaz sem jo prebolela pred par leti.

Pozdravljena!

Zdravila (marivarin) sem jemala skoraj 2 leti, hkrati pa prve tri mesece se injekcije Fragmin. Po porodu sem sicer imela se enkrat trombozo in pljucno embolijo – verjeno sem zato tako dolgo jemala zdravila. Preiskave so pokazale, da ni dedno. Zdravil zdaj ne jemljem, le obcasno dobivam se injekcije – ko je potrebno.

Lp, Mojca

Pozdravljene!

Kljub vsemu, kar sem prezivela in kar me je otrdilo, je nahujse to, da ste mi ve – popolne neznanke – nudile vec opore kot bliznji, ki naj bi mi jo. In hudo je zdaj ziveti s temi ljudmi. Sama sem si zapomnila vsako besedo, ki so jo izrekli, vsako zalitev in neodobravanje, oni pa se zdaj obnasajo kot da ni bilo nicesar in je vse lepo in prav. Eh, saj bo, samo da zivi in zdravi.

Hvala in lep pozdrav, Mojca

Jaz sem pa 9 mesecev jemala marivarin.Zdaj pa redno vsak dan en plaviks.

Mojca, vem kaj si preživljala in tega se vsaka mama najbolj boji. Hvala bogu, da je tvoj otrok živ, čeprav si teden dni trepetala za njim.
Moja dva žal nista “preživela” in sem doživela izgubo na lastni koži. Vedno, ko se starši kje pogovarjajo: joj, da se mu ne bi kaj zgodilo, pazi, da ne gre na cesto, tako me je strah, si mislim pri sebi: meni pa se je zgodilo, a mene pa ne vidite!!!

Poznam te občutke nerazumevanja in hvaležnosti vsaki besedi tolažbe, opore. Žal jo takrat, ko jo najbolj potrebujemo, dobimo bolj malo.
Tudi meni pravijo: odpusti, pač ne znajo, niso vedeli. A zaenkrat še ne zmorem. Morda kdaj, nekoč. Zamenjala sem družbo okrog sebe, iščem ljudi, ki me razumejo in sem lahko kar sem. Jih je pa zelo malo. Pred izgubami jih je bilo zelo veliko. Izgleda je res tako, da v stiski spoznaš prijatelja.

Poskusi se ob primerni priliki pogovoriti z njimi ali pa povej kaj ti občutiš in kako ti je bilo hudo, ko nisi imela oporo. s tem boš pokazala svojo ranljivost, morda bodo tvoji tudi zmogli in bo potem lažje za vse.

Želim ti veliko radosti s tvojim sinom.