Pomagajte mi – moram vedeti
Draga it, prižgi svečko za svoji dve zvezdici na Polju belih vrtnic. Na forumu dr. P. sem prebrala, da si svoja otročka izgubila v MB. Tam so vsi ti mali pikci. Nikoli pa ne pozabi, da sta tvoja angelčka vedno ob tebi in ti grejeta srce. Prav tako ti tudi jaz pošiljam svoje nežne misli in te objemam.
Draga Lija, sem prebrala tvoje pisanje, kjer si vprašala. Veš, moj mali je umrl v 20. tednu. In ni bil le skupek krvi, ampak konkreten 20-centimetrski otroček. Imel je ročice, nožice, nosek, drobna ušesca, lulčka,… Grozno se mi zdi, ker naše male srčke tretirajo kot splav… Bomo delali na tem, da se to spremeni!
Meni so dali v podpis list, na katerem sem privolila, da se mojega otročka kremira in pepel posuje v Parku zvončkov na LJ Žalah. Sklepam, da so angelčki iz mariborske bolnišnice na Polju belih vrtnic. Na žalost so ravno v bolnicah premalo informirani…
Vsekakor pa si zapomni, da je v spomin prižgana svečka lahko le v srcu, pa ravno tako velja. Tudi jaz mojemu sinku prižigam svečke na grobu mojega starega očeta, ker redno ne pridem do LJ. In mi to pomeni ravno toliko, kot prižgana svečka v Parku zvončkov. Veliko mislim na naše angelčke in včasih jih kar čutim, kako nas božajo s svojimi krili in nam dajejo vedeti, da so ob nas, v naših srcih.
Veliko bomo še morale narediti, da spremenimo prihodnost za vse nesrečnice, ki na veliko žalost pridejo za nami, a trdno verjamem, da nam bo uspelo, da bodo naši otročki enkrat priznani kot mrtvorojeni otroci, ne kot splavki.
Lija, naj te grejejo moje tople misli.
Draga Špelin@, hvala za lepe misli, se mi zdi, da se že odmaknem od nenehnega premlevanja, potem pa spet pridejo dnevi, ko me totalno udari. Ravno včeraj bi morala nastopiti porodniško, bliža se 20. november, v časopisu berem, kdo je rodil, bivša sošolka ima rok blizu bivšega mojega ipd., tako da me nenehno milijon stvari na to spominja, včasih se mi zazdi, da mi je vedno huje, pa o tem razmišljam le v sebi. Mama mi je enkrat rekla, ko sem videla, da je rodila ena, s katero sem nekaj dni ležala skupaj v bolnici, zakaj se toliko mučim in vse spremljam. Tako zdaj o tem razmišljam sama. Mene to še kako presneto boli. Veš, imam dve punčki, tako da je ta moja žalost mnogim še manj razumljiva, kot bi bila, če še ne bi imela otrok – tako si vsaj mislim.
Vse dobro, J.
Oh, Lija, novembra bova v mislih skupaj. In zato močnejši, tega nikoli ne pozabi! Par dni za tabo bi bil moj rok.
Toplo ti priporočam, ne beri, ne poslušaj o tem. Poskusi se prisiliti, pomaga. Prišel pa bo dan, ko boš dovolj močna, da te ne bo potrlo, verjemi. Meni je tvoja žalost čisto razumljiva – tudi jaz imam doma hčerko, a izguba sinka vseeno hudo boli.
Ostani pogumna in ljubeča – tvoje srce je dovolj veliko za vse.
Čeprav te ne morem objeti v živo, naj objem vseeno velja.
Draga Lija,
hudo je, ko se bliža dan pričakovanega poroda. Tudi meni so govorli, kaj se obremenjuješ, nehaj premlevati, pozabi, pa vendar ne moreš pozabiti. Vsak novica o kakšni novi nosečnosti, o novem rojstvu še tako bežne znanke me zadene kot puščica v srce. V trgovske centre ne hodim, da ne vidim trgovin z otroško opremo … Še vedno (po pol leta) zaspim v solzah. Okrog 5.10., ko naj bi se moj Nejc rodil, sem bila čisto na tleh. Vsi, ki že imajo otroke so mi šli strašno na živce. V službi sem edina brez otrok, zato so mi vsi pogovori zelo mučni. K sreči imam v službi ogromno dela, tako da vse moje misli skoncentriram le na tekoče probleme, pa nekako gre. Tudi tale forum mi je v veliko pomoč. K sreči imam zelo razumevajočega moža, ki me le objame in skupaj jokava.
Vem, da ne bom nikoli pozabila na mojega angelčka, upam pa, da bo s časom bolečina manjša.
M.