zivjo…

vedno redkeje se pojavljam tukaj in berem žalostne zgodbe, ki so doletele vas, ki se tukaj zbirate, kot je mene lansko leto…se malo pa bo leto okoli ko so ugotovili, da moje dete, moj fantek ne bo nikoli zadihal…dolgo sem jokala, se zapodila v študij, po sreči kmalu spet zanosila, trepetala 20 tednov da so mi povedal, da se normalno razvija in da bo vse ok, mislim da bo počutim se dobro, zato sem opustila branje tega žalostnega foruma, danes pa ne vem kaj me je znova privedlo, da pokukam kako vam gre, preberem kako ste vsaka od vas se vsake toliko oglasite in kaj napišete, malo potolažite novo nesrečnnico…

danes pa sem spet med vami na istem, kar se nikoli ne bo spremenila, brez mojega sončka, ki bi sedaj lahko že radovedno ogledoval okolico jokal v nojem naročju pa ga ni, solze same tečejo po licu kot vsaki od vas, ki se spomni na svojega sončka ki mirka na nas…

vedno znova ko grem v park zvončkov vidim kako veliko nas trpi, ko se pojavijo nove in nove tablice nova in nova cvetja nove in nove svečke….

čeprav se ne javljam veliko mislim na vas, ker vem da tudi ve name in da ne bomo nikoli pozabile naše nesrečne usode….

nekaj malega sem morala razpisati da si očistim dušo, ki sem jo tako dolgo skrivala sej je vse ok pa vem da ni…to sem sama sebi sedaj dokazala da nikoli ne bo….

držte se…

Nana

Draga Nana, nikoli ne bomo pozabile, a skupaj smo močnejše. Mogoče zato tale forum ni le žalosten – poln je pozitivne energije in toplih, čutečih src. In tudi Park zvončkov ni navadno pokopališče – je kraj, kjer se prepleta toliko ljubezni, da ti zastane dih.

Tvoj sinček pazi na novega bratca ali sestrico in na svojo zlato mamico. In vedno bo čutil tvojo ljubezen. Tako kot ti njegovo – kadar prisluhneš srcu in na licih začutiš nežne angelske poljubčke.

Pošiljam ti velikanski objem in se skupaj s tabo veselim tvojega novega sončka :)) Mislim nate.