Imam prijateljico, ki je bila noseča 2 meseca. Sedaj pa je spontano splavila. Zelo mi je hudo zanjo, pa tako sem ji stiskala pesti, ker ji res privoščim to srečo. Tudi ona je bila vedno dobra z mano, ko sem jaz imela probleme z zanositvijo. In sedaj sem postavljena pred zid. Ne vem kaj naj ji rečem. Saj bo ni nobena tolažba. Ker tudi meni “saj bo ni nič pomagal” pač se nasmejiš iz vljudnosti in rečeš Ja, saj bo!. Kaj mi svetujete.

Svetujem ti, da ji stojiš ob strani. Besedi SAJ BO sta že obrabljeni. Daj ji vedet, da si njena prijateljica. Svetujem ti tudi, da ne siliš vanjo, če tega noče in če te prosi, da želi biti sama jo pusti. Sicer se pa čimveč pogovarjaj z njo in poslušaj. Njej bo odleglo, ko se bo nekomu izpovedala in delila bolečino. Ker bolečino sama bo težko prenesla. Čim več res pogovor in poslušanje. To je zelo pomembno. Naprej se bodo stvari odvijale same.

Eva pozdravljena!

Meseca avgusta sem bila noseča 8 tednov in imela sem spontani splav.Po rojstvu hčerke, ki je umrla star šest dni.

Kaj sem si ob spontanem splavu želela?
Najbolj sem bila vesela sms-ov ( bila sem namreč na morju ) mojih dveh dragih prijateljic, ki sem jih spoznala na tem forumu. Pa to niso bile besede: bo drugič bolje, bo že ….
Samo besede, ” da sta v mislih z mano in da čutita delček moje bolečine ter, da sta tu zame “.

Veš, vse prevečkrat se obremenjujemo z mislimi kaj žalujoči mamici reči, kako jo potolažiti….vendar ponavadi so besede odveč in tolažbe sploh ni.

Pozabljamo pa na stisk roke ,topel objem in biti v tišini. Zelo velikokrat pomaga ravno to.Ne čuti se dolžna ,da ji moraš odgovarjati na njene glasno izrečene misli, ker mogoče ne bo pričakovala odgovorov. Zato se ne trudi, da ji z besedami omiliti bolečino. Bodi ob njej in začutila boš kaj potrebuje.
Veš, žalujoče mamice znamo biti zelo naporne za okolico.Še posebno se “sprostimo” ob tistih,ki jim zaupamo in ki nam veliko pomenijo.Vendar ne vedno na pravi način. Ob njih si upamo pokazati strah, žalost in tudi jezo…zato ne zameri ji, če boš kdaj začutila, da si ji odveč …kajti ni res.Samo balzam si za rane njene duše.
Veš,Eva, tvoja prijateljica ima srečo v nesreči,da ima tebe. Ob takšnih bolečinah je prijateljstvo na veliki preizkušnji in tako kot partnerski odnosi so tudi odnosi s prijatelji na velikii preizkušnji.

Moj nasvet?? Bodi ob njej, objemi jo, prisluhni ji in ne boj se biti v tišini z njo.
In veš kaj še : včasih je tudi jokati težko v samoti.

Veliko toplih objemov in moči želim tebi in tvoji priateljici
Petra

P.S. če bosta potrebovali še kakšno pomoč , pišita.Lahko tudi na osebni email.

Draga Eva!

Res je težko izbrati besede, dejanja…
Čeprav sem sama izgubila dva otroka v drugem trimesečju nosečnosti, sem bila pred nedavnim sama v zadregi, ko je sodelavka mojega partnerja izgubila otroka v 10. tednu zaradi zastoja v rasti. Resda se veliko ne vidimo, a vendar. Tudi onadava sta molčala ob najini izgubi otrok, morda zato…

Pa dilema, ko ne veš, kaj to zanju pomeni. On je bila čez par dni že v službi ipd. Vsi ne doživljamo enako, nekdo je v svojih čustvih bolj površen. Tudi nisem želela delati tragedije, morda je to zanju pač bil prvi “poskus” …

Če si si blizu s prijateljico, veš kaj ta izguba zanjo pomeni. Važno je, da si z njo tudi v težkih časih. Mirne duše lahko priznaš, da si v zadregi in poveš kaj ti čutiš.

Zame je bilo najpomembnejše, da sem lahko spregovorila, da so me iskreno vprašali kako sem (že to doživiš zelo redko). Izguba je bila in nikoli nisi več isti, ta nosečnost je bila pač del tvojega življenja.

Lahko ji kupiš kako majhno pozornost, jo objameš, se skupaj zjočeta …

Želim vama, da vaju ta izguba zbliža…

Draga Frida,
strinjam se s tabo, da vsi ne doživljamo stvari enako in zato na dogodke tudi reagiramo različno. Če o svojih čustvih ne želiš govoriti, zato še nisi površen. Izguba željenega otroka in površna čustva pa sta sploh nezdružljiva… Sama sem noseča petič. Dva spontana splava ob koncu prvega tromesečja, en na polovici drugega, rojstvo mrtve punčke v 35. tednu. Vzroki neznani, naključje, ki se ponavlja… Tudi sama sem se vsakič, tako kot tokrat tvoja znanka, zakopala v delo. Na srečo imam takšno službo, da je bilo to mogoče. Samo bolečina je še vedno enako močna in ne popušča, samo vedno bolj sem navajena živeti z njo …in delo mi je pomagalo, da v tistih grozljivih obdobjih nisem naredila kakšne dokončne neumnosti. Zato prosim, ne razmišljaj, da so čustva tvoje znanke površna.
Na tem forumu visim odkar je, vendar se do sedaj nisem mogla oglasiti. Žal mi je, ker ob izgubah tvoji prijatelji niso reagirali tako, kot si si želela , kot bi ti pomagalo. Dokler se ti ne zgodi, ne veš kako je. Želim si, da nikomur ne bi bilo dano vedeti, kako je, če ti umirajo otroci, kakšen je ta strah… Prosim, ne obsojaj jih, morda si pričakovala preveč od njih.

Draga Eva,
popolnoma se strinjam s Frido, da povej prijateljici, da si v zadregi . Povej ji da jo imaš rada( to si pokazala že s skrbjo zanjo) . Mogoče bo želela govoriti o svojih čustvih, svojih strahovih….mogoče bo želela, da si samo ob njej, da sta tiho, da govorita o običajnih stvareh…samo pokaži ji, da karkoli in kakorkoli si njena prijateljica. Naj ve, da si z njo vsak trenutek, čeprav nisi ob njej in ja, pomembne so majhne pozornosti, ne “tolažba” v smislu “je že prav tako”, “se dogaja, kaj pa čmo”, “saj še bo, si še mlada….bla, bla, bla….”, ker to, verjemi mi, ni nobena tolažba le olje na ogenj… sploh pa ji ne pusti, da bi se zavlekla v kakšno”svojo luknjo”(želela sem si tako, da ne bi nikoli več prišla iz nje), teži ji, moji-e so mi hudo težili, takrat sem jih bila sita, danes pa sem jim hvaležna in ni besed, s katerimi bi jim lahko povedala moj veliki hvala..tudi za dojenčka, ki bo morda le zajokal..

…da bi sploh ne bilo “novih” na tem forumu in sreče vsem!

Draga Ronja!

Žal mi je za tvoje izgube. Ko misliš, da se “to” samo tebi dogaja, ti je vseeno v podporo, ko izveš, da nisi edini. Želela bi si prav gotovo, da ta forum ne bi bil potreben. Zdaj nam je vsem v veliko pomoč. Kot si sama povedala, tudi mamam, ki še se ne zmorejo oglasiti.

Glede površnosti: nisem želela napisati, da so čustva znanke površna ali sploh ljudi, ki ne spregovorijo o svojih občutkih. Osebno sem pač slišala od ljudi, ki so izgubili otroka v nosečnosti,izjave, da so se hitro pobrali, da jim je grob ovira, ker jih doživljenjsko veže na otroka, da to še itak ni bil otrok (zgodnji splav), celo od mame, ki ima dva otroka, da svojega otroka tako nisem še spoznala, videla… In na podlagi tega sklepam, da pač vsi nismo na tleh, močno žalostni ob izgubi otroka v nosečnosti. Meni se to zdi sicer nesprejemljivo, nemogoče…
Prijateljica se je odločila za splav drugega otroka, ker je enega že imela in ji pač ni bilo še za drugega. Jaz tega ne bi bila zmožna. Zaprepadeno sem jo poslušala. Iz tega sklepam, da smo si očitno različni.

Tudi jaz si ne želim, da kdorkoli mora doživeti tako močno bolečino kot sem jo jaz. Z izgubo otroka je dobesedno umrl del mene in to strašno boli. Neopisljivo.

Strinjam se kar se tiče prijateljev. Morda niso znali, pa vseeno boli, veš. Pravi prijatelji te res bezljajo iz luknje in ti pomagajo preživeti. In to zares pomeni težiti, četudi se sama umikaš, skrivaš in bi najraje umrla. Pravih prijateljev je pač malo v življenju.

Tudi meni je pomagalo delo. Ne delo v službi, ker bi od tam najraje pobegnila in sem se parkrat morala kar premagati, da je enostavno nisem pustila.
Pomagala sta mi študij in pisanje knjige.
Zdaj sem vesela, da sem v tem hudem obdobju po izgubi otrok vendarle ponosna nase, da sem zmogla napraviti še kak izpit in rodila se je še knjiga.

Ronja dobrodošla si na našem forumu in videla boš, da je veliko lažje, ko o svoji bolečini lahko pišeš, govoriš.
Beseda je tvoja…