Punca ne čuti več tako kot včasih.
Zanima me vaše mnenje o moji težavi in na kak način se lotiti problema.
S punco sva skupaj 4 leta in vsa ta leta sva se imela neverjetno lepo. Popolnoma se ujameva, imama podobne interese, zaljubila sva se 100 na uro in ostala zaljubljena ves ta čas. Jaz jo še vedno ljubim tako močno kot na začetku in tudi ona me ljubi in me ima rada. Tako mi pravi.
Zadnjih par mescom sva zašla v nekakšno krizo, začelo se je tako da se je začela obnašati malo čudno na nek način me je začela odrivati. Niso ji bili več tako všeč moji dotiki, bližina, poljubi tudi spolno življenje se je poslabšalo, pravi da ji ni več toliko do seksa. Prejšnja leta nisva prezivljala večino časa skupaj, jaz sem študiral drugje kot ona, a to leto(pol leta) sva živela skupaj. Ona pravi da je najbrž to privedlo do tega problema, da sva preveč časa preživela skupaj. Nazadnje se mi je izpovedala, da do mene ne čuti več tako močno kot je včasih. V njej ni več nekakšne strasti, da bi se me želela. Ob vsem tem jaz neizmerno trpim, to traja že več kot mesec, saj jo jaz še vedno noro ljubim. Tudi ona pravi da me ima rada, da me še vedno ljubi in da bi rada bila z mano, da bi se rada borila za najino zvezo, vendar še sama si ne zna razložiti od kod so njena čustva tako uplahnila, resnično je zmedena, sama ne ve kaj naj naredi da bi začela spet čutiti tisto tapravo ljubezen.
Povedala mi je da se ji mogoće zdi da bi bilo bolje če bi se nekoliko oddaljila drug od drugega za nek čas, najbrž kot kakšno kratko pavzo, da si lahko uredi misli in čustva do mene. Vendar jaz tega ne morem dopustiti, preveč jo imam rad, nebi se rad oddaljil od nje. Zadnje dni ji dajem čas za sebe, pustim jo da nisva več tako skupaj kot prej, dajem ji prostor ki ga potrebuje. Ona mi pravi da se bo borila za naju, vendar jo je strah da se čustva ne bodo povrnila.
Resnično ne vem kaj naj narediva, neizmerno ljubim svojo punco, ne bi je rad izgubil, tudi ona me noče izgubiti. Potrebujem vaš nasvet.
PA misliš, da se imata res tako rada, kot pišeš in ali je res, da te tudi ona ne želi izgubiti, ali je to samo izgovor.
Kot drugo, če je res, da jo tako ljubiš jo boš pustil odditi, kajti napisal si, da jo tako ljubiš, da se ne bi rad oddaljil od nje, to pa ni več ljubezen ampak si nekoga želiš- Pri ljubezni ne moreš nobenega prisiliti, da bi te imel rad. To lahko počneš sam, na drugega pa ne moreš vplivati in tudi ne smeš. Ljubezen ni enosmerna komunikacija, vendar z glavo skozi zid tudi ni treba.
NAj pa samo še to povem, da čustva prej ali slej tudi gredo drugačno pot, ampak to ne pomeni, da ni več ljubezni, samo tako kot je bilo več ni, je drugače in to morata spoznati.
Primož
Vem da se imava tako rada, ni izgovor v to sem prepričan.
A ljubezen ni tudi to da si nekoga želiš ? To pa čudno.
“čustva prej ali slej tudi gredo drugačno pot, ampak to ne pomeni, da ni več ljubezni, samo tako kot je bilo več ni, je drugače in to morata spoznati.”
Hvala za ta odgovor, jaz sem prepričan da je to to.
Hmm…. preberi še enkrat napisano z nekaj distance.
Ne vem, morda samo meni zveni, kot da punca išče izgovor, kako te počasi distancirati in ohladiti. Sliši se skoraj kot klasični recept ženske, ki čuti, da zveza ni več zanjo, a se trudi ne prizadeti (skoraj že bišega) partnerja, ki ji vseeno nekaj pomeni… pa čeprav ne več isto, kot nekoč. So morda kje v njeni bližini po možnosti še kakšni novi prijatelji, kolegi, znanci?
Srečno!
Pozdravljen Drago!
Kot bi brala svojo zgodbo. Pri meni se dogaja enako kot tvoji punci in tudi ne vem kaj naj še naredeim, trudim se, da bi čustva oživela nazaj. Daj ji vsaj en mesec mir, prekinita stik za ta čas, da bo lahko razčistila kaj hoče, da te bo začela pogrešat,…Ne pritiskaj na njo, ker boš dosegel obratno. Kaj se je meni zgodilo? S fantom sva šla narazen, moji in njegovi starši so pritiskali name zakaj sem ga pustila, če je pa tako dober,…, nisem več prenesla tega pritiska in sem se kmalu vrnila nazaj k njemu, ampak ne čutim nič drugače. Tudi jaz se trudim za najino zvezo, ne vem več kaj naj še naredim.
Tvoja punca je v svojih doživljanjih s teboj precej iskrena, razlog za svoj čustveni odmik ne vali nate, temveč se sprašuje sama o sebi… vse to se mi zdi precej zrelo in kvalitetno za odnos. Je seveda tudi možnost, da se je v srcu že malo odločila, pa se ne želi prenagliti…
Morda zveni neromantično, toda ljubezen niso (samo) čustva, je predvsem to, da se nekdo zaradi sebe in drugega želi potruditi za dober odnos. Seveda to ne gre brez privlačnosti, kar pa spet ni večno vznemirjenje v trebuhu in tresoča kolena. Če se nekdo odloči zaradi tega prekiniti dobro zvezo, v kateri je obojestransko razumevanje in spoštovanje, se morda ni prav odločil. Ali drugače rečeno: na ta način bo vedno prihajal in odhajal, končne odločitve pa ne bo zmogel narediti.
Mislim, da je tvoja punca na prehodu iz zaljubljenosti v odločitev za ljubezen, v kar pride vsak prej ali slej!
Tudi to, da se je kriza pojavila ob skupnem življenju, ni naključje. Sedaj sta spoznala tudi tisto, kar je v življenju z nekom težko – napake, omejitve glede svobode, prilagajanje, skupno dogovarjanje, kar vse malo jemlje energijo.
Kratka pavza, ki jo predlaga ona, je lahko tudi past. Iz lastnih izkušenj vem, da je bila pavza, pa spet skupna hoja (nisva sicer živela skupaj), pa spet pavza… dokler se res ne odločiš. Čas pa gre naprej… Če se res odločita za pavzo, priporočam, da jo že vnaprej omejita, npr. 1, 2 meseca… in potem rečeta odločitev. Ne priporočam “ko bom vedela.” Bolje pa bi bilo, da bi poskusila odnos prečistiti skupaj, kajti preizkušnje bodo še prihajale in ne moremo kar naprej odhajati, da premislimo.
Če dekle izguba vznemirljivih čustev preveč moti, pa naj se še pogovori s kom, ki mu zaupa. Pa naj to ne bo kakšna prijateljica, ki prisega na zaljubljenost in mravljince. Obstaja pa tudi nekaj dobre literature na to temo.
Lep pozdrav in oglasi se še kaj!
Ah sranje. Ne razumem tega, resnično ne.
Zakaj se to zgodi ? Kako da ne čutite več tako ?
Ali misliš da boš ti nekega dne lahko rešila vajino zvezo, ali vsaj nekoliko obnovila svoja čustva do fanta ? A se ti ne zdi, da se ti bo to potem dogajalo pri vseh fantih v prihodnosti. Zakaj se ti pri nekem drugem fantu to pac nebi zgodilo ? Pomisli.
Ker jaz verjamem da v neki zvezi se čez čas stvari spremenijo in je povsem normalno da ni več tiste strasti kot včasih, vendar ali je to tako problematično, da je potrebno iti narazen ? Jaz osebno ne mislim tako.
Jaz mislim da se je treba trudit, malo potrpeti in nato lahko partnerja uzivata v nekem novem poglavju življenja, kjer ni več tiste prvotne strasti, norega poželjenja, ampak je nekaj drugega, kar je veliko bolj pomembno, neka povezava, trdna ljubezen, zaupanje, varnost, nekakšna vez ki je večna.
Tako kot čutite. Vzamit si pavzo in razčistite sami s sabo. Daj človrku možnost, da te začne pogrešati. Hodita vsak zase, ne živita še čisto skupaj.
Časa za skupno življenje bo še dovolj – ali pa ne, če boste pritiskali!
Živjo!
Dragi Drago25.
Sama pa sem se znašla v vlogi tvoje punce. Nekako.
S fantom sva skupaj (in sva še skupaj in se imava rada-preživela krizo) dobri dve leti in 8 mesecev. Ni tako veliko, ni pa ravno za v kanto. :))
Lani novembra se je preselil k meni, ker ga je moj šef zaposlil za določen čas, ker smo imeli en poseben projekt. Sicer jaz delam in živim 140 km od njegovega doma in 110 km od mojega doma. Sem šla pač s trebuhom za kruhom. Dve leti sem tako že živela sama in je moje življenje teklo po ustaljenih tirnicah, videla pa sva se ob vikendih.
Potem pa je kar naenkrat moral zaradi službe živeti pri meni. Ko sem o tem razmišljala, sem bila vesela, da bova več skupaj. Ampak, ti vrag, kako se življenje obrne!!! On je bil tak kot prej, jaz pa sem zapadla v totalno krizo, ker sva bila kar naenkrat stalno skupaj. Nenavajena živeti s kom. Si misliš, da se moraš stalno nekaj prilagajat in te to obremenjuje. Vsaj jaz sem dovolila, da me to obremenjuje, kar se je poznalo prav na vseh področjih mojega življenja. Jaz pa sem še taka neverjetno samostojna, samosvoja, malo težavna (hi hi) oseba. In hočem, da je po moje. Ker me ima moj dragi tako rad, mi je pustil, da je bilo vedno po moje, pa že po naravi je tak bolj pasiven, prilagodljiv in ustrežljiv.
UH, EKSPLOZIJA.
Jaz pa sem po eni strani dominantna, hkrati pa si želim, da bi moj udaril po mizi, ko sem iracionalna in me malo zaustavil. Seveda tega ni bilo – od začetka. Saj vem, ko tole bereš, si misliš, da smo babe pa res malo zmešane. Ampak to nam je prineslo 20. stoletje, ko se je začela klasična vloga ženske spreminjati in se gospodinjsko prepletati s poslovnim. Zato smo še vedno malo zmešane in nas mede, ampak se bomo znebile tudi tega. Moj se pa tudi uči, kako me mora malo “po glavi” (ne vzet dobesedno, no), kadar imam svoje izpade. Uči se biti aktiven in dominanten, ker tega ne zna, saj je bil v družini bolj zatiran kot ne (fotr kriv). Fajn mi je, če bi se včasih malo spičila, sprostila negativno energijo. Imam rada, da se malo iskre krešejo. Saj zdaj celo se!!! ;))
V glavnem ti hočem povedati, da sem jaz rabila od novembra lani do letošnjega aprila, da sem se umirila, da sem nehala biti slabe volje, da mi je začelo pasati, da je moj vedno zraven mene, da sem si spet začela želeti njega kot moškega (prej mi ni bilo do crkljanja in sexa in tega – no, vsaj bolj poredko, redkeje kot prej, ko še nisva živela skupaj).
Rada bi te potolažila in ti rekla, da je gotovo problem v tem. Vendar ne morem. Predstavila sem ti samo eno možno razlago vajine težave, vendar ni nujno, da je tudi z njo tako kot je bilo z mano. Je pa možno. Obstaja verjetnost, to dobro vem, saj sem bila na tem.
Želim vama vse dobro. Mogoče se bo pa uredilo…
Lp, P.
Živjo!
Te razumem, točno vem, kako se počutiš.
Zdi pa se mi, kot, da je bila tvoja punca navajena nate ne tako pogosto, zdaj pa, ko živita skupaj, sta tudi več časa en ob drugem. Mogoče je ta sprememba zanjo nenavadna, se mora nekako “navadit” novega življenja, pa zato mogoče ni problem v čustvih do tebe. K temu me nekako nagiba tvoja izjava, da te noče izgubiti, da te ljubi in to. Res mislim, da je problem v spremembi življenja. Mogoče le pogreša kaj iz svojega preteklega stila življenja.
Vse bo še v redu! Pa srečno!
Zivjo,
verjamem, da nisi v lahki situaciji, vendar mislim, da moras nekaj narediti, da rešiš sebe in pa tudi njo. Verjetno si vseeno ne želiš biti z osebo, ki te ne ljubi več? To, da ti njo ljubiš, pravzaprav ni pomembno. Na žalost moraš upoštevati svoj razum. Jaz mislim, da so pavze samo potuha. Ti se boš razjedal med tem časom in jo želel nazaj, ona si bo oddahnila od tebe, na nek način te bo še zmeraj “imela” po drugi strani pa verjetno si te res ne želi tako močno ob sebi, kot si te je nekoč. Če si tako močan, jo pusti ti, povej ji, da nočeš biti z nekom, ki noče biti s tabo. Če je še kaj upanja, bo prišla za tabo in te odločno želela nazaj. Če pa ne, pa je verjetno bolš, da čimprej odrežeš, tam kjer boli.
če boš pasiven in čakal da jo nazaj “prime”bo samo še slabše!!! moj nasvet “Udari po mizi” in odločno reci kaj misliš.kot pravi Pitija (pokaži ji da si pravi moški) in poln samozavesti!TO IMAMO ŽENSKE RADE-moški more biti moški,čeprav dandanes se vloge počasi obračajo in ženske postajajo čedalje bolj odločne in vodijo igro. Imam občutek da je vedno več ženskega nezadovoljstva zaradi premalo odločnih moških.
pa ja imate moški to v naravi, žensko je potrebno voditi!probaj ne bo ti žal;))
Daj ji vedeti, da jo ljubiš in da ti pomeni vse na svetu, ampak ne sili v njo in ne nosi je po rokah. Daj ji mir in jo pusti živeti po svoje, bodi pa tam.
Ženske ne maramo, da nekdo sili v nas, da pritiska na nas, pravtako nam ni všeč, če se nam moški popolnoma podreja. Moški mora biti moški. Pogovorita se in če hoče imet mir in čas zase, ji ga daj, ti pa ta čas preživi s prijatelji in pusti, da čas naredi svoje.
Joj… ne morem verjeti, enako kot pri meni in mojem tipu. Tud jst sem misnla isto kot ona, na istem sem bla, zmedena in sem to predlagala. In sva mela pavzo, ki je postala trajna, saj sem ugotovila, da ga res ne ljubim vec in je konec. Ona se boji storiti napako, prekiniti, saj te bo mogoce pogresala, ko vidi da te ne bo, te bo pa pustila. Verjami meni, zenske smo pac taksne… cudne. Zal mi te je..
UPAM pa da bo pr vama drugace ,res… ceprav dvomim.
Sanja
Najbrž bo treba sprejeti dejstvo, da do tebe ne čuti tako, kot prej. Žal. Morda ji je kdo drug bolj všeč, morda je ugotovila, da to ni to…morda si preveč posesiven, ji ne daš dihati… Največja napaka, ki jo lahko narediš je, da ji ne pustiš oditi in se slepiš o neki veliki ljubezni. Saj ljubezen je, najbrž pa ne prava. Imej se dovolj rad in sprejmi dejstva takšna kot so, predvsem pa se nauči ločevati ljubezen in odvisnost oz. navezanost. S časovne distance boš nekega dne videl, da je v resnici marsikaj drugače, kot se ti zdi zdaj. In iz tega se lahko veliko naučiš. Čeprav je sedaj težko.