Počutim se neprijetno, neumno, že petič pišem to sporočilo in mogoče ga bom spet zbrisal. Mogoče ga ne bom nikoli poslal. Pravijo, da če ti je hudo, napišeš na list, prebereš in ti je bolje. Meni je teh listov že zmanjkalo. Ne vem več kaj naj. Nikoli in nikomur nisem zaupal svojih težav, svojih problemov. Vzgojen sem bil na način, da problemov ni. Nisem jih smel kazat, biti žalosten, izkatovati svoje jeze, kričati,… Nato sem odrastel. Star sem 29 let.
Živel sem “normalno” življenje. Pred leti sem spoznal dekle, se poročil, imela sva otroka. Leta so tekla. Jaz nisem bil preveč zgovoren, če je bilo kaj narobe, sem utihnil. Žena je težko kaj izvlekla iz mene, ker ni potrpežljiva, če je pa kdaj bila in se ukvarjala z mano na lep način, je izvedela vse.
A jaz ji nisem bil dovolj. Začela je ostajat pozno ponoči zunaj, hodila pozno iz službe. Razvedelo se je, da me vara. Ločila sva se.
Kmalu sem spoznal drugo dekle. Vedel sem, da je prekmalu, a bil sem tako sam… Tudi z njo ni šlo. Leto in pol sva se matrala, poskusila vse mogoče. Tudi ona je odšla. Ker “ne ve, kaj mislim, kaj hočem, ker je vedno -ne vem- in sem stalno tiho”! Ne morem se ji odpret, če skače vame kot stroga učiteljica in kriči, grozi…
Zdaj ne vem kako naj naprej?! Bojim se, da bom ostal sam. Drugi mi pravijo, da bo še vse dobro, a jaz vidim le tiste srečne parčke, kako se imajo radi. Jaz, kot da si ne zaslužim nikogar. Včasih se ga napijem, pa mi spet težijo, naj ne počnem tega. Vem, da ni prav, saj ne bom postal kronik. Le vem ne kaj naj…

Pozdravljen Tim!

Prebrala sem tvoje pismo. Žal mi je za vse, kar se ti je zgodilo. A ne obupaj! Saj si še mlad, še celo življenje imaš pred seboj!

Ljudje smo si različni, eni bolj odprti drugi manj. Če se ti zdi, da si preveč tiho in ne poveš vsega, boš moral kaj naredditi v tej smeri. Vsaj malce se boš moral odpreti, povedati kaj misliš. Povej ji drugič, da rabiš čas, da naj ne sili vate. Toda, če boš vedno isti, tudi ne bo v redu.

Sama sem bila dolgo časa tiho. Svoje želje, komentarje sem držala za sebe. Tudi meni ni všeč, da kdo rine v mene. Sčasoma, po pogovorih, pa sem ugotovila, da tako ne bom rešila ničesar. Ne smem se zapirati, kajti partner se bo naveličal. Začela sem se spreminjati, počasi. In tudi sama sem se počutila bolje.

Pa še to. Fant je bil star 34 let, dobre 4 mesece po ločitvi, ko sva se spoznala! Zato ne obupaj, nekje je ONA, ki te bo razumela in imela rada. Toda vsega pač ne bo mogla narediti sama.

Lep pozdrav!

Petra

Tim,

Kaj naj ti rečem, verjetno za začetek nekaj lepega , vspodbudnega. Moj star ata je zmeraj govoril:” Še vse bo, ko nas ne bo :)” in se pri tem sladko smejal. In kaj je ata delal, bil je furman – vozil je voz s konji, voz pa naložen z lesom. Vsak dan je vstajal ob 3 – 4 in šel na delo. Ni kaj preveč govoril, tako da se tudi ni pritoževal, ali pa vsaj nismo slišali. In ne glede kateri dan je bil, vedno je imel nasmešek na licih. In to je bilo tako prijetno in lepo, da smo bili vsi okoli njega dobre volje, ker drugačne v njegovi bližini nismo mogli biti. Pa je bil tudi on z veliko napakami, katere se je močno zavedal. Ampak vedno, vedno pa je bil pozitiven človek. Vsako jutro en “štamperle” pa ni bil alkoholik, rekel je, da je to proti mrazu, da se ne prehladi. 🙂
Kakorkoli že, vedno pozitiven, ne glede na težke trenutke, ni veliko govoril, ampak to ni bila slaba lastnost, samo vedno pa je delal tako kot je čutil in čutil je, da mora biti vedno pozitiven, velik optimist. Sanje so bile visoke in marsikdo je rekel, kaj sanjariš, če tega nikoli ne boš dosegel. Pa se je zopet nasmejal in rekel: ” Ko pa je tako lepo, ko lahko. Pa še nobeden ti ne more tega preprečiti.” in kže šel v hlev “odpravljat”.
Moj oče pa velikorat ponovi zgodbo, ko je kot mlad fant še “žural”. saj vemo, da so bile te žurke vse peš in si lahko prišel domov samo peš. No in nekega jutra je okoli 4 zjutraj prišel čisto potihom domov, se vsede na slamnato posteljo, sezuje en čevelj in “štumf” in kar naenkrat se odprejo vrata. Ata vstopi, ga pogleda in reče: “priden sine, daj hitro natakni gor še drug “štumf” in čevelj pa greva. ” zapre vrata, mu pripravi še en “štamperle” in sta šla.

Vedno je znal videti najprej pozitivno, napak pa sploh ni želel iskati. Tako pa je tudi z nami in danes. Nič se ni spremenilo, samo da veliko manj fizično delamo in kasneje vstajamo. Ideja in pozitivna naravnanost pa še vedno ostajata, morata obstajat.
Napisal si, da imaš enega otroka: Ali ni ob njem nobenega veselja? Za začetek, posveti čas njemu. Saj ni lepših trenutkov, kot deliti časa z njim. Nauči ga kaj, pelji ga kam, vzemita kladivo in zabijajta cveke, saj ni nujno da mama to vidi. Pojdita v gozd in ga uči o rastlinah, saj ni nujno da znaš napamet, vzemi knjigo in se še sam kaj nauči. Namesto pijači, se posveti otroku. In vsak prosti čas, ga zapolni z njim. In videl boš, da bo prišlo še kaj drugega in tega se sploh ne boš zavedal.
Sam boš ostal samo, če boš tako želel. Delaj pozitivno in kmalu se bodo začeli zbirati okoli tebe. To je tako kot čebela, ko se začne pasti na dobrem cvetu, ji kmalu vsi sledijo.
Ne glede na tvojo molčečnost, te bodo vedno izdajala dejanja. Zatorej raje delaj. Samo vedno z ljubeznijo in tisto kar ti misliš, da je prav. In bodi pri tem pošten do sebe.
Jaz v primerjavi s tabo verjetno govorim veliko več. In sem se nekoč obremenjeval s tem in se odločil, da ne bom več govoril. Tudi jaz sem ugotavljal kaj je bolj prav, biti tiho ali govoriti, ampak kadarkoli sem kaj povedal, sem koga užalil ali pa narobe rekel. Vedno so moje besede nekoga zabolele. No in spet ta moj stari ata, me opazuje in vidi , da me nekaj muči. me opazuje, gleda, pride do mene in reče. bil je že kar star: ” A veš zakaj je Bog ustvaril človeku dva ušesa in ena usta?” gledal sem ga debelo: ” da še enkrat več poslušamo kot govorimo!”

no in od takrat naprej sem se odločil, da bom jaz usta, zgodba je bila še malo daljša, ampak misel je namenjena tebi.
Najdi svoj smisel, če praviš, da je molčečnost tvoj problem, jo spremeni v svojo prednost. Bodi poslušalec tistim, ki bi radi govorili. Naj slaba lastnost kar naenkrat postane dobra, pa še nič ti ni treba zato narediti. Samo sprejmi. Daj svojim bljižnim možnost, da nekomu povedo, zaupajo.
Veliko imaš dobril lastnosti in veliko imaš želja, sanjaj, samo začni.

In spet lahko končam z stavkom iz prvega sporočila na tem forumu.

In nazadnje nam ostane to troje,
vera,
upanje in
ljubezen
in največja med njimi je ljubezen.

Primož

Upam, da Primož ne bo skenslal mojega odgovora…

Pohvalno se mi zdi, da si poslal tole sporočilo. Zelo zelo v redu, da si pretrgal molk. Kajti tudi to, da si se izkričal na netu, pomeni da si se začel zavestno boriti proti načinu reševanja problemov, ki so ti ga privzgojili. Dobro je, da si pri tem sporočil svoje občutke. Verjamem, da ti je neprijetno. Tako se na primer počutim jaz, če me kdo sili plesati. Neprijetno in neumno. Zamišljam si sama sebe, kaka moram zgledati v tem trenutku drugim ljudem. Nisem spontana, nisem sproščena. Sram me je lastnih gibov.

Dragi Tim, prav zato je tvoja izpoved še toliko bolj dragocena. Ljudje smo različni. In že star pregovor pravi, da samo prazen sod doni. Ženske smo ponavadi bolj klepetave. Tudi jaz moram iz svojega dragega vleči besede. Star je toliko kot ti. Pred mano ni imel nevemkako lepih izkušenj z ženskami. Nežen in občutljiv človek je, ki bi ga vsaka moja beseda lahko globoko prizadela. Zato sem z njim skrajno potrpežljiva in prijazna, čeprav znam biti tudi prav pasja. A nikoli do njega. Meni se je potrpežljivost obrestovala. Pa saj to ni težko, če imaš nekoga rad. Odprl se mi je v vsej svoji notranji lepoti, vedno več stvari mi pove in zaupa. In zdaj ko vem kaj ga muči, česa ga je strah, ga imam še tisočkrat raje.

Zato nikar ne obupaj. Prepričana sem, da boš našel nežno dušo, ki te bo razumela in pripravila do tega, da ji boš zaupal svoje misli. Premlad si, da bi moral imeti take turobne misli, da boš ostal sam. Predragocen, da te ne bi nobena našla in odkrila v tebi tvojih kvalitet. Zato ne misli, da si ne zaslužiš nikogar. Morda pa je ravno obratno. Da si tebe vsaka ne zasluži.

Pusti šank in pijačo. Tam ne boš našel prave ženske, ki bi ti bila tudi prijateljica. Raje pojdi v naravo. V hribe, v gozdove. Povsod tja, kjer ljudje iščejo mir in spokojnost. Tam boš našel sorodne duše. Vem, da ti bo uspelo. Vem, da boš srečen. Boš videl, kako se boš še imel lepo.

Zivjo,
oh, veš Tim, tako me spominjas na mojega moža. Bil je prevaran in zapuščen, pa tudi drugič zapuščen je že bil. In tudi on ni mogel nic povedati, če sem rinila vanj. Sem že ugotovila, da si moram vzeti čas posebej, da izvem od njega, kaj točno je z njim in kaj si želi. Pa ga imam rada in ne mislim obupati, ker je zlat človek. Pač vem, da je treba v občutljivih trenutkih nežno z njim in se preveč sekirat, saj vem, da je ob takih momentih najbolj hudo njemu in da ga je treba pomiriti. Potem bo pa že sam povedal, saj se sicer zelo trudi za najin odnos, da bi bil dober. In ta molčečnost me ne moti, ker vem, kaj se takrat dogaja z njim.
Tudi zate mislim, da boš srečal pravo, tako, ki bo imela dovolj ljubezni, da bo začutila, da ob “zaprtih” trenutkih pravzaprav trpiš, in ki bo videla kako se pravzaprav trudiš za vajudva.
Drži se, pa še kaj napiši.

Bom jaz tudi malo bolj neresna, čeprav upam, da ti bo kaj koristilo.

Imam prijatelja, ki je malo podoben tebi. Najlažje se odpre v pismu preko e-pošte. Ko boš ( ne “če boš”) spoznal novo deklico, ji pač kaj napiši. Pa ni nujno preko interneta, lahko tudi klasično na papirju, je še veliko bolj romantično. Lahko začneš že zdaj. Piši si dnevnik. Mogoče ti ne bo tako težko, ker boš vedel, da pišeš samo sebi in da tega ne bo videl nihče drug. Ko boš spoznal novo deklico, poskušaj pisati njej. Vadiš pa lahko tudi na tem in na drugih forumih. Tu so prav prijetni ljudje. Poglej še drugam in sam napiši kak nasvet.

Aja, pa še tole. Tipi z majhnimi otroci, ki se sprehajajo po Tivoliju so prav zanimivi, ker ženske k njim lažje pristopijo in poklepetajo. Izgledajo tako “varno”. Pejt no malo vTivoli ( to je tisti hec iz začetka mojega nasveta).

Za internet pa mislim resno. Kdo pa pravi, da je znanstvo preko neta kaj manj kvalitetno kot tako iz lokala….

lp

dragi tim,

že to, da si napisal kar pač si je prva stopnica k cilju.

kot bi brala mojo zgodbo. tudi jaz sem karakterno zelo podobna tebi. in šele pri dobrih 30. letih sem prišla do zaključka, da je to zelo slabo. ko pa me je situacija pripeljala do tega sem se vzela skupaj in se počasi, prav počasi spreminjam na bolje.
tudi jaz sem bila na tem, da se mož loči od mene. in takrat sem začela premišljevati o sebi, o tem kakšna sem v resnici, kako se obnašam. in to je bilo točno to kar si opisal ti. nikoli nisem imela izoblikovanega svojega mnenja, za vse mi je bilo vseeno, kot so rekli drugi tako je bilo. nisem se mogla z nikomer pogovarjati, nikomur nisem zaupala svojih težav, nikomur nisem znala povedati, da ga imam rada (na žalost tudi možu ne), niti nisem znala izražati vseh ostalih čustev. in verjamem, da je bilo mojemu možu enkrat dovolj. ni mi sicer v obraz povedal, da me ne prenese več prav zaradi omenjenega, pa vendar sem sama prišla do zaključka, da se moram spremeniti, če hočem da ostanemo skupaj. zavestno sem se lotila moje “notranje” spremembe. počasi postajam drug človek. počasi se pričenjam imeti rada, skušam se spoštovati. predvsem pa se trudim pogovarjati z možem (in tudi ostalimi, ki so mi blizu). počasi se odpiram kot školjka in zaenkrat mi uspeva!
zato tim, nikar tako črno ne glej na svoje življenje. vzemi ga v svoje roke in zavestno delaj na tem.
za začetek pa pošlji še kak post! boš videl, da ti bo dobro delo. srečno!

Tvoj odgovor se mi zdi balzam za duše vseh tistih,
ki s(m)o iz tega ali onega vzroka, ki se največkrat
skriva v našem otroštvu, postali molčečneži
in se zatekli k papirju (zdaj internetu)pisanju….

Če pa smo že (naj si sposodim tvoje besede) “kadarkoli
kaj povedali, pa smo koga užalil ali pa narobe rekli. Vedno
so naše besede nekoga zabolele”, kot si lepo opisal
na svojem primeru, Primož, pa smo nehali poskušati
biti kaj drugega kot molčečneži.

Ob tvojih lepih besedah, kako to z ljubeznijo sprejeti in
spremeniti molčanje v poslušanje, prisluhniti (sebi in
drugim, predvsem šibkejšim od nas, najprej otrokom),
so mi solze stopile v oči…

Vzgoja v otroštvu res vpliva na to, kako se potem odzivamo v odraslosti, posebno v partnerskem razmerju. Ni pa to razlog, da bi se temu kar prepustili, če vemo, da to ni dobro, posebno ne za nas, ker si kot vsako človeško bitje želimo biti z nekom, ki bi ga imeli radi in on nas.

Torej, ker si odrasel, lahko sam poskrbiš, da se boš naučil, kar se nisi kot otrok – namreč, prepoznavati in izražati svoja čustva. Brez tega ne gre, ker na ta način izražamo notranji odnos do stvari, ljudi in dogodkov. Morda se v tebi veliko dogaja, imaš bogat miselni svet, samo besedno izrazit ti ga je težko. Veš, obstajajo tudi tečaji čustvene inteligence, kjer ti pomagajo izraziti se.

Partnerstvo temelji predvsem na komunikaciji, izražanju čustev, spoštovanju in empatiji (vživljanju v drugega). Ko vse to delimo s svojim dragim, potem se počutimo ljubljene, povezane in zadovoljne. Če ni povezanosti, oziroma, če tega stalno ne vzdržujemo, se slej ko prej odtujimo in zveza lahko razpade. Je pa težko, če tega prej nisi počel.

Ena rešitev je torej ta tečaj čustvene inteligence, ki sem ti ga omenila, ali pa branje knjig na to temo, kjer boš dobil tudi konkretne napotke, kako se lotiti problema. Če imaš dobre prijatelje, ti lahko tudi oni pomagajo.

To je tako kot s telovadbo…če tega nikoli nismo počeli, pa vemo, da je dobr za naše telo in zdravje, se moramo od začetka pomatrati. Težko nam je, hitro smo zadihani, mišice nas bolijo…toda s časoma, ko vaje ponavljamo, nam gre vedno lažje, mišice se utrdijo in zmoremo vedno več. Tako je tudi z učenjem kaj čutimo in kako to izrazimo.

Še to ti razložim, zakaj je dekle vpilo nate, ker si se zaprl pred njo… Ker je res imela občutek, da ne želiš deliti z njo svojega notranjega sveta, kar sem že napisala, da je pomembno, da odnos deluje. Ker ima tudi ona svoje čustvene potrebe, se je sčasoma nabrala zamera do tebe, zato te je hotela malo “vzpodbuditi”, da bi ji končno zaupal svoja čustva. Ker si se ti vedno bolj zapiral vase, namesto, da bi se bolj potrudil, jo je na nek način pograbila panika, da nikoli ne bo dobila, kar si je tako želela.

Seveda njena prisila tudi ni bil pravi način, samo če tako dolgo ne dobiš, kar si želiš, ti na nek način lahko “popustijo živci”. Ko je tako silila vate, je bil samo dokaz, da ji ni bilo vseeno za vajino zvezo, samo noben človek ni v neskončnost potrpežljiv, sploh če so v igri tudi njegove potrebe in želje. Na koncu je, jasno, morala poskrbeti tudi zase, zato je odšla.

Če želiš imeti srečen in zadovoljiv odnos z dekletom, boš na nek način moral prekiniti ta tvoj molk. Seveda ne bo šlo čez noč. Pa tudi ne boš potem postal “klepetulja”, samo prišel pa boš na neko zadovoljivo stopnjo. Nekateri del tvoje osebnosti bo za vedno ostal bolj tih. Bo pa dovolj, da boš lahko sklepal kompromise.

evo moj lonček – pravzaprav lonček moje mame. Pred natanko šestimi leti je moj fotr spozal, da po 22 letih zakona ne zmore več biti poročen. Začel je hoditi ven, piti (no, to je veselo počel že prej, se napil ob 15. uro popoldne in se zvrnil na kavč do naslednjega dne), našel si je “prijateljico”. Prav. Moja mami je pobrala koščke srca in se preselila bliže k nama s sestro. jaz sem se ravno takrat poročila (lepa popotnica v zakonsko življenje, kajne?), sestra je šla študirat. In se je mama počasi pobirala, imela nekaj zgrešenih ljubezenskih investicij, v obupu, ker ni želela biti sama.. potem se je razcvetela osebnostno, priznati moram, da tako vitalne živahne in samozavestne petdesetlenice še nisem videla, prav ponosna sem bila nanjo… potem pa je spoznala nekoga. Ko je sama pri sebi zadovoljila vse svoje želje in potrebe, ko ji na čelu več ni pisalo “iščem moškega”, ga je spoznala… imela je veliko težav z zaupanjem, veliko vode je preteklo, da je – prevarana in ločena – priznala, da nekaj čuti. zdaj je moja mati najbolj zaljubljena 50letnica, kar jih poznam. Njen frajer je kul, totalno, z vsem srcem je sprejel njeno družino, ona njegovega ga sina… ne prehitevata časa, a je obema jasno, da sta za skupaj…
kaj želim povedati? da sreča čaka vsakogar, če je le ne iščeš, pač pa jo počakaš… strinjam se s predhodniki, naučiti se moraš zaupanja in se ne bati poraza… in prav nikoli ne smeš pisati scenarijev, ki se začnejo z “kaj pa če…”. Verjamem v koncept sorodnih duš, a ljubezen te ne more udariti po glavi, če se ji izmikaš. Verjetno se bojiš, da boš ponovno prizadet. In nikjer ne piše, da ne boš. A če ne boš poskusil ne boš vedel, kajne?
Vso srečo
T.

In še nekaj – včasih se ga napiješ… poglej raje, ko ti je hudo, na sliko svojih otrok in spij kozarec vode, preberi… če že ti ne meniš, da si zaslužiš dobro in ne pijansko življenje, si pa otroci zaslužijo treznega očeta… resnično, vzemi ta nasvet od hčerke alkoholika…

Pozdravljen, ko sem prebrala tvoj post sem ze mislila, da je moj bivsi to napisal. Sama sem dozivela isto situacijo z njem. Iz njega ce sem hotla zvedet na cem sma sem mogla vlect besede. Vedno je bil zako neodlocen. En dan je govoril o skupnem zivljenju naslednji dan je ze imel druge plane brez mene. Zadnjo leto je bilo za mene tako utrujajoce, da sem izgubila vso voljo, brez energije,.prav dusilo me je. Po 8 letih sem naredila konec ker nisem mogla vec dihat. Imela sem obcutek, da z vsemi planira zivljenje samo z menoj ne. Bil je odvisen tudi od mame, mama ga je klicala zjutraj za dobro jutro, za lahko noc, da ne govorim vmes 1000x. Na koncu sem ugotovila, da imam prav, dejansko ni planiral zivljenja z menoj. In sem odsla.. Naj povem, da sem zadihala.. kot da sem druga oseba. Zato ne obupaj, bos ze enkrat najdu nekoga. Imej se rad.

Lep pozdrav