Zdravo Karmen,

Moj sonček bo v četrtek star 4 mesece in midva se še vedno dojiva na 2 uri z izjemo ponoči ko spi najprej 4-5 ur in nato še 3-4ure. Ob rojstvu je bil težak 3240g, velik 53cm, pri 14 tednih pa težak 5950g in velik 63cm. Ni ravno bucek, ampak lepo napreduje, zelo malo joka, se veliko smeje, skratka zdrav in zadovoljen.

Zanima me kako naj ga navadim na malo daljšo pavzo? Če ga včasih pustim malo dlje in potem mleko , še takoj ne priteče začne tako jokati, da se potem tudi 10 min loviva, da se začneva lepo dojiti, saj mali zgrabi in dvakrat povleče, ker ni nič spusti in v jok. Tako, da si neupam niti čakati, da priteče več kot dve uri, sevda z izjemo če spi.

Prosim te za nasvet, če mogoče kaj narobe ravnam.

Še nekaj me zanima. Ta teden nameravam začeti uvajati gosto hrano. Nevem pa kaj naj mu najprej ponudim, saj so mnenja tako deljena. Malo se nagibam k sokecu kuhanega korenčka 3dni, nato sokec surovega jabolka, drugi teden mogoče že žličko korečkovega pireja (nevem še ali kuhanega ali surovega). Kaj pa ti meniš?

Zahvaljujem se ti za vse nasvete in te lepo pozdravljam.
T.

Draga Tanita,
imate zdravega, zadovoljnega dojenčka, ki lepo napreduje. Njegova edina »napaka je to, da se doji na dve uri. Hm, vedite, da je to »napaka« izrecno le v naši na tri ure orientirani družbi. In te famozne tri ure tako ali tako izhajajo za steklenično hranjenje, za dojene otročke pa NE VELJAJO. Pika. Velika večina dojenčkov na tem svetu se doji (uf, sedaj le boste pa hudo začudeni) povprečno vsakih 20 minut. In sami pravite, da imate težave, če ste poskušali razmak med podojema podaljšati. Ali mine dve uri med začetki hranjenj ali dve uri med koncem prvega in začetkom drugega hranjenja? Ker, če se dojenček doji 45 minut, je to bistvena razlika, kajne?

Prosite me za nasvet, ker vas skrbi, da nekaj delate narobe. Podobno vprašanje je bilo tukaj na forumu nekaj dni nazaj. Ko sem pozvala druge mamice, da povedo svojo izkušnjo, na kakšen način so podaljšale čas med obroki, se ni odzvala niti ena sama. Morda zato, ker sem prepovedala naslednje odgovore »pusti ga jokati«, »dajte mu dudo« ali »dajte mu stekleničko s prilagojenim mlekom« ?

Velika večina svežih mamic opisuje življenje z dojenčkov v prvih mesecih z izrazi, ki vsebujejo pojme kot so nepredvidljivo, popolno prevzetost, pomanjkanje časa, ipd. Kakšen je vaš dojenček pa ni toliko odvisno od vzpostavljenega reda ali bolje rečeno rutine, ampak od njegovega temperamenta. In če se vaš dojenček odloči, da bi se dojil, se hoče dojiti TAKOJ. Predstavljajte si tole takole: takoj ko se rodi vaš dojenček, vam reče: »Živjo mami in oči. Blagoslovljena sta z nadpovprečnim dojenčkom – pogosto se dojim, nič ne spim in vse hočem takoj. In zato potrebujem več starševstva več vajine volje in več vajine energije. Če mi jo bosta dala in posvetila, se bomo dobro razumeli. Če pa ne, bomo imeli vsi težave«. He, he, … bi bilo precej lažje, ko bi se z njim lahko pametno pogovorili, kajne?

Nekateri otroci se po porodu kaj hitro prilagodijo in so t.i. »pridni« dojenčki. Redno jedo in spijo, ko so budni, so zadovoljni, skoraj do ure natančno kakajo in so nasploh mamino veselje in ponos. Jupi, mi smo supertruper starši! Ali mislite, da potem starši, ki nimajo takšnega otroka (ki je ponavadi sosedov) niso dobri starši ali da delajo kaj narobe? Zagotovo ne, le dojenček je drugačen. Zato je pomembno, da se starši z otrokom ujamejo nekje na sredi poti in se prilagodijo temperamentu dojenčka in dojenčkovim potrebam. In le je mamica preutrujena, izčrpana – to vsekakor ni dobro. Mame smo že po naravi osebe, ki dajemo, se razdajamo in ker kar naprej dajemo – smo včasih zato popolnoma izpraznjene. Večkrat slišim mamice, ki pravijo: »moj dojenček me tako zelo zaposluje, da se nimam časa niti stuširati«. Najbolje, da si na zrcalo v kopalnici obesite napis: »Dojenček potrebuje zadovoljno in spočito mamico!«

Kljub temu, da imate sedaj občutek, da samo dajete in dajete, se zavedajte, da vas otrok uči umetnosti starševstva.Tukaj bi zdajle ustrezal še tisti, zoprni rek: »majhni otroci, majhne skrbi itd…« ampak joj, saj nočem pridigati. Se opravičujem, če me je malo zaneslo.

Najbolje bo, da naštejem bolj konkretne nasvete:
1. čez dan, ko želite podaljšati premor med dojenji nosite otroka ob sebi, v ruti,s lingu, štorklji ali kengurujčku. Otrok se bo tako naužil vaše bližine in bo zadovoljen.
2. Počivajte skupaj z otrokom. Posoda v koritu bo že počakala. Tudi vi potrebujete počitek, da si napolnite svoje baterije.
3. Obvezno vsak dan telovadite. Položite dojenčka v sling ali voziček in pojdite na dolg, hiter sprehod.
4. Najemite gospodinjsko pomoč ali angažirajte mame, tete, babice.
5. Rezervirajte si dragocen čas samo zase. Če se vi počutite dobro in ste izponjeni, boste bolj zadovoljna mamica.
6. Zavedajte se, da to obdobje zelo hitro mine. kot bi mignil boste upihnili prvo svečko in takrat vam bo žal, kje je tisti majhen dojenček, ki je bil najbolj zadovoljen v vašem naročju (ko bo že desetič plezal na visoko omaro).

Gosta hrana,Tanita, pri štirih mesecih? Kaj naj mu ponudite?

Takole vam bom rekla: Svetovna zdravstvena organizacija WHO (World Health Organisation)*, UNICEF, Ameriška pediatrična akademija APA (The American Academy of Pediatrics Comittee), LLLI in številne druge strokovne organizacije priporočajo dojenje ali zalivanje s prilagojenimi mlečnimi nadomestki najmanj prvih šest mesecev.

* organizacija WHO je 2. aprila 2001 izdala poročilo svojih izvedencev. Strokovnjaki so sistematično pregledovali znanstveno literaturo, katerih raziskave so primerjale polno dojenje do 4-6 meseca starosti in polno dojenje polnih 6 mesecev. Opazovali so različne faktorje: pri dojenčkih – rast, stanje železa, obolevnost, atopične bolezni (alergije) in motorični razvoj; pri materah – poporodno izgubo teže in amenorejo (odsotnost menstruacije). Raziskave in skrbna opazovanja so pokazale, da polno dojenje najmanj 6 mesecev izrazito pripomore k manjšemu številu okužb prebavil in drisk, manjši obolevnosti otrok, daljši laktacijski amenoreji (odsotnosti menstruacije) pri materah in hitrejši izgubi teže mater po porodu. Tako WHO izrecno priporoča polno dojenje najmanj 6 mesecev.

Ali so vsi otroci pripravljeni na gosto hrano točno pri 6. mesecih? Seveda ne, nekateri otroci malce prej, nekateri celo mesec ali dva kasneje. Ne glejte na koledar, ampak opazujte svojega otroka. Kdaj je pravi čas za uvajanje goste hrane, nam bo povedal otrok sam, z določenimi znaki. Tudi če je otrok mlajši od šest mesecev in je “osvojil” nekatere znake za pripravljenost na gosto hrano, nikar ne hitite. Zdrav dojenček, ki je “zrel” za gosto hrano, naj bi:
– samostojno in dobro sedel
– imel razvito koordinacijo roke-usta
– izgubljal izrazit refleks izplazenja jezička, ki je potreben za sesanje
– otrokova prebavila so že dovolj zrela za sprejem druge hrane (nezrelost vidimo tako, da otrok izloča cele koščke neprebavljene hrane)
– je sposoben hrano prežvečiti in pogoltniti
– dobiva ali že ima zobe in ima veliko željo po žvečenju
– kaže izrazito zanimanje za hrano na krožnikih družinskih članov in grabi hrano z njih
– nenadno povečanje števila podojev (ki nimajo vzroka v bolezni, zobenju, poskokih v rasti ali zaradi spremembe običajnega načina življenja v družini)

Ko nam dojenček z zgoraj naštetimi znaki pokaže, da je čas za začetek goste hrane, se starši nato vprašamo: kako? Pomembno je, da na začetku:
– otroku predstavimo naenkrat samo eno živilo
– prva živila mu predstavimo v zelo majhni količini (žličko ali dve), četudi je otroku hrana zelo všeč in bi vidno rad pojedel več
– ko mu predstavimo drugo živilo, naj prvo živilo uživa najmanj en teden (zato, da lahko takoj ugotovimo morebitne vzroke alergijske reakcije na določena živila)

V različnih deželah, v različnih kulturah so priporočila, s katero hrano naj najprej začnemo, zelo razlikujejo. Od priporočil, da začnemo s pretlačenimi bananami, surovim, pretlačenim avokadom, skuhanim ali pečenim (sladkim) krompirjem do priporočil, da začnemo s sadnimi sokovi ter priporočil, da začnemo z žitaricami (riževimi kosmiči. Nato sledijo po vrstnem redu uvajanja še sveža sadje in zelenjava, meso, ribe, žitne jedi,…

p.s. prva gosta hrana našega najmlajšega je bil pečen krompir, ki ga je ukradel očku iz krožnika, ko je sedel z nami za mizo.

Tudi pri nas smo se dojili (pa ne samo do četrtega meseca) na dve uri, pa tudi na eno ob kakšni spremembi , težavici. Ne delaj si skrbi s temi urami, ne glej vedno na uro koliko je preteklo od enega podoja na drugega. Kar naenkrat boš opazila, da je preteklo več kot dve uri, več kot tri itd.

Me je pa bolj presenetila tvoja odločitev, da boš ŽE začela uvajati gosto hrano. To seveda misliš ti, tvoj veliki šef pa ve kaj je zanj najboljše in vprašanje je ali bo to pri štirih mesecih že sprejel.

Ne obremenjuj se, Različni otroci , različni časovni razmaki med podoji – a vse ob svojem času .

Pa lepo materinstvo želim

Jaz bi dodala samo nekaj o časovnem razmiku med dojenjem.
Moja deklica se je od vsega začetka dojila zelo pogosto. Vedno sem se obremenjevala s tem, da kako je že lahko lačna, ko pa še nista pretekli vsaj dve ali tri ure. Ko sem videla, da ima pač svoje potrebe, sem dala uro z roke in je še danes, ko je stara 8 mesecev, NE nosim. Jaz sem manj obremenjena s časom, ona pa zadovoljno dobi dojko, ko si to zaželi.
Edina “težava” je v tem, da v vsem tem času nisva bili ločeni dalj kot pol ure, ker si nihče ne upa prevzeti varstva za dalj časa. Tega pa tudi ura in moje obremenjevanje ne bi rešilo. Je pač takšna deklica.
Veliko užitkov ob dojenju!

Pozdravljeni,
tudi moj otročiček ima 4 mes in še vedno se dojiva na 2h. Na teži lepo napredujeva, dojiva se le na eni dojki pri vsakem obroku, polno dojenje.Prvi mesec je pridobil 1700g, drugi mesec 1200g in med. sestra mi je rekla, naj razmak med dojenjem podaljšam na 3h. Nisem je poslušala, saj se ravnam po potrebi dojenčka. Čez dan sva tako še naprej jedla pribl. na 2h (oz. takrat ko je pkazal potrebo, to pa je pribl. na 2h), ponoči pa je spal (od 8-3h, se podojil, nato ob 5 ali 6h ponovno in nato okoli 8h). Tako sva v tretjem mesecu pridobila 700g (še dobro, da nisem poslušala sestre). Tak “ritem” sva imela kar dolgo, nekje pri 3,5 mes pa se je začelo dogajati tole: dojenček hoče na dojko na 1h, včasih uro in pol, skoraj obvezno pa po 2h. Doji se le kratek čas, na začetku kakšni 2-3 min močno vleče, vidno požira, nato pa drema (razni načini zbujanja ne pomagajo), vendar še vedno močno drži dojko in če mu jo vzamem, joče, dokler je ne dobi nazaj (tako lahko “dojenje traja tudi 30 min, odvisno oz. zelo različno). Ali pa se zgodi, da po nekaj minutah dobrega pitja začne “rogoviliti”-krili z rokicami, brca, vleče dojko, jo izpušča…to traja že kakih 14 dni, raje več. S tem, da se je sedaj začel zbujati tudi ponoči, prvič se zbudi okoli 00-1h, se podoji, nato ok. 3h, potem naprej pa kar vsako uro in vsako uro na dojko. Ob dojenju okoli polnoči ga vzamem v svojo posteljo, da potem skozi ne vstajam. Ob tem dojenju se mi zdi, da je res lačen, vidno pije, ob naslednjih pa niti ne vem, saj sem že tako utrujena, da zraven malo zadremam in nimam občutka, koliko časa in kako intenzivno je.
Nekaj dni nazaj sem že skoraj obupala (čeprav sem zelo zagrizena za dojenje) in otroku sem ponudila aptamil po flaški. Ni hotel (hvala bogu), niti po žlički. Potem sem mu ponudila še svoje načrpano mleko, pa tudi ni hotel. Ko pa sem mu dala dojko, je pil. Ali torej ni bil lačen in se je res hotel le cartat…????!!!
Vesela sem, da se moj otrok doji in rada bi dojila čim dlje, vendar pa me je tako pogosto dojenje (skoraj na 1h, čez dan bi še šlo, vendar ponoči…) začelo izčrpavat (upam, da je to le prehodnega obdobja). Dejansko ne morem nikamor, niti v trgovino, doma nimam nobene pomoči, mož ne razume, da bi si želela vsaj enourni odmor 1x na dan, ko ne bi počela nič. Ker je otrok čez dan večinoma buden in se poskušam z njim res čim več ukvarjat (no, saj malo ga tudi pustim, da se zamoti sam z igračkami), si težko skuham celo kosilo. Ko že malo zaspi, pa se usedem ali uležem, saj že ne morem več. Zvečer okoli 18-19h ure sem že tako utrujena, da je hudo (no, zaspati ne morem tam nekje do 23-00h, ko je že skoraj spet čas za dojenje). Za otroka mi sicer nič ni problem, z njim neizmerno uživam, seveda pa se zavedam, da je le spočita mama zadovoljna mama. Vendar kako? Kaj lahko naredim, če sploh kaj??? Kaj bi bil lahko vzrok tako pogostemu dojenju??? Prebrala sem kar nekaj vaših odgovorv na to temo, pa mi še vedno ni jasno. Imam občutek, da je otroček že malo odvisen od dojke. Ga lahko tega odvadim? Poskušam ga stisniti k sebi enako kot pri dojenju in mu dati namesto dojke dudo, vendar noče.
Še to-mislim, da imam mleka dovolj, vsaj po tistem, kar sem prebrala v vaših člankih. Dojke so sicer res mehke, vendar otrok napreduje, ima dovolj polulanih pleničk, redno 1x dnevno kaka.
Prosim za kakšen nasvet, če je sploh možen ali pa vsaj tolažilno besedo, da tako pač je in da bo minilo, ko bo otrok zrasel 🙂 Pa se bom sprijaznila, nehala iskati vzroke in bo. 🙂
Hvala.

Pozdravljeni, noseča!

Vaš dojenček je star 4m in se doji na svojo pobudo na 2m, lepo napreduje, vsakokrat na eni dojki. Zadnje tedne hoče na dojko pogosteje.

Ste poskusili ponuditi obe strani? Ali pri istem podoju zavrača drugo dojko ali bi jo sprejel? Morda bi tako spodbudili dojki k še hitrejši tvorbo mleka, morda ima fantek tudi že toliko večji želodček, da bi sprejel več mleka hkrati in bi mu tak spremenjen način koristil, da bi bil dlje časa zadovoljen.

Ni pa nujno, kajti dojenčki se ne dojijo samo zaradi hranjenja – zato tudi nikoli ne boste zasledili, da podoje imenujem obroke. Obroki bodo, ko bo otrok začel jesti GH, pri dojenju pa so vedno le podoji, saj potreb po hrani, žeji ni mogoče striktno ločiti od potreb po umiritvi, telesnem stiku, tolažbi, uspavanju…

“Doji se le kratek čas, na začetku kakšni 2-3 min močno vleče, vidno požira, nato pa drema (razni načini zbujanja ne pomagajo), vendar še vedno močno drži dojko in če mu jo vzamem, joče, dokler je ne dobi nazaj (tako lahko “dojenje traja tudi 30 min, odvisno oz. zelo različno).”
***Možno je, da je fantek že tako učinkovit pri dojenju, da v prvih minutah povleče večji del razpoložljivega mleka. Malo ga še spodbujajte, če bo šlo, dokler še kaj požira, je pa smiselno ponuditi še drugo stran, kajti tako pomagamo otroku in izboljšamo tvorbo mleka.

“Ali pa se zgodi, da po nekaj minutah dobrega pitja začne “rogoviliti”-krili z rokicami, brca, vleče dojko, jo izpušča…to traja že kakih 14 dni, raje več.”
***Tudi to bi lahko bil znak, signal otroka mamici, da si želi hitreje priti do več mleka. Možno je, da gre tudi za poskok v rasti, ko se mora nekaj časa dojiti zelo pogosto. Pri tem vsekakor tudi ne zamikamo dojenja in ne šparamo mleka v nobeni dojki, ampak ponujamo pogosto obe strani, lahko tudi večkrat menjamo stran, če otrok cuka in se odriva, pa kaže znake, da bi se vendarle še rad dojil.

“S tem, da se je sedaj začel zbujati tudi ponoči, prvič se zbudi okoli 00-1h, se podoji, nato ok. 3h, potem naprej pa kar vsako uro in vsako uro na dojko.”
***Ti bi težko pripisali samo lakoti, saj je značilno, da se mnogi dojenčki proti jutru, ko ni več tistega trdnega spanca, ampak večinoma dremež, kar naprej zbujajo in rabijo dojenje za umiritev. Ampak kar vseeno bi vam priporočila enako – vedno ponudite tudi drugo stran, sploh če je nemiren, drema na dojki, a je ne spusti nikakor…

Verjetno mu dojenje povsem ustreza, torej stekleničke ne mara, dojenje potrebuje ne samo, ker potrebuje mleko, ampak za vse druge potrebe hkrati! Ne vemo, kdaj je podoj hrana in kdaj cartanje, zato ponujamo, kar je na razpolago, cartanja pa, če je tako prav tudi mamici, tudi načeloma ne omejujemo.

Ja, to so kar težki meseci. Dobra novica je, da se pogosto vzorci sesanja spremenijo že v nekaj tednih, da je vsak mesec pri dojenčku drugačen. Ni dolgo do tedaj, ko bo sedel ob opori in boste poskušali tudi gosto hrano. Pri prvem otroku smo mamice sploh nekako okupirane še s tem, da prej nihče ni bil tako grozno odvisen od nas, lahko se počutimo, kot da smo izgubile svobodo, da nič ne moremo več početi same. Tudi sama sem se tako počutila. In težko je verjeti, ampak z vsakim razvojnim obdobjem, sploh pa tudi z vsakim naslednjim otrokom, je ta občutek bledel, izginjal… Pa čeprav večji otrok dejansko rabi še več našega angažiranja in aktivne pozornosti na različnih ravneh. Verjetno je obremenjujoča tudi ta monotonost dejavnosti, občutek, da dojenje ni delo, da nič ne moremo narediti, ker ves čas dojimo, previjamo, nosimo dojenčka… To ni lahko obdobje, je naporno za mamico, za vso družino, posebej, če je dojenček intenziven in nas veliko rabi.

Mnoge mamice dobro vemo, kaj pomeni, da ne moremo skuhati ali pojesti kosila, da ne najdemo časa za tuširanje, umivanje zob ali opravljanje osnovnih potreb, kaj šele, da bi šle same v trgovino ali na krajši sprehod, tek… Zvečer samo komaj čakamo, da otrok zaspi, saj nimamo niti atoma energije več.

Morda vam bodo koristile tudi te povezave:
Dojenček nič ne spi čez dan:
http://med.over.net/forum5/read.php?94,1979448 (5m)
Dojenček se ponoči zbuja in doji:
http://med.over.net/forum5/read.php?94,4310365 (4m)
http://med.over.net/phorum/read.php?f=94&i=982&t=982 (4m)
http://med.over.net/forum5/read.php?94,1981653 (4m)
http://med.over.net/forum5/read.php?94,5761770 (5m, ponoči nenehno prižeta k mamici)
http://med.over.net/forum5/read.php?94,5721480 (5m, zbujanje na 2h)
Intenziven otrok:
http://www.llli.org/NB/NBfussy.html (angl. povezave; Fussy, High-need Baby)
http://med.over.net/forum5/read.php?94,1980796 (4m, zelo živahen, ves čas hoče biti v naročju)

Utrujenim in izčrpanim mamicam, če sumijo znake porodne depresije ali če so sicer optimistične in zadovoljne, kljub utrujenosti, priporočam v branje tudi seznam teh priporočil: http://www.dojenje.net/vprasanja.htm#_15._KAKO_SI

“Poskušam ga stisniti k sebi enako kot pri dojenju in mu dati namesto dojke dudo, vendar noče.”
***Premajhen je še verjetno za tako cartanje, kajti dojenčki imajo močan nagon po sesanju. Ko so v položaju za dojenje ali se kakorkoli dotikajo z obrazom nečesa, posebej kože, začno večinoma takoj nagonsko iskati bradavico. Večji so, laže jih zamotimo tudi na druge načine, v tej starosti pa je to lahko še dokaj težko.