Hoj vsem!
Na forumu Zivljenje se je v temi “Zlocin in kazen” razplamtela debata tudi o tem ali je fizicno kaznovanje, kakrsnokoli ze pac, kdaj pa kdaj koristno ali ne…Zanimivo bi bilo slisati vse babice in dedke, pa ocke in mamice in vse mlajse, kaksno stalisce imate do tega vzgojnega ukrepa. Kdo ima pravico izvajati fizicne kazni pri nasih otrocih? Ali puscajo fizicne kazni kaksne posledice na psihi nasih otrok ali so zgolj sredstvo za “dolocanje skrajne meje”? Kako smo sami dozivljali, ce smo, fizicno kazen? Sama se bom oglasila kasneje, saj sem ze na drugem forumu povedala svoje stalisce o tem….
Ob hudo resni temi vam vsem zelim cudovit dan in LP!

Hej,Ponca! Tvojega stalisca nisem se prebrala;ga bom potem,ko bom napisala svoje.

Oce mi je samo enkrat prisolil zausnico in to pri 16 letih.Ni toliko bolela,kot zavest,da je to naredil on in prepricanje,da je nisem zasluzila.Oba sva res trpela kar nekaj casa.Vedno sva se lepo razumela. Mama mi je mogoce dala kaksno po ritki,ne spomnim se.Ocetov ukrep pa sem si zapomnila.
Najina hcerka ni bila niti enkrat telesno kaznovana(res ne) in najin vnuk niti.
Enkrat sem se z njm o tem pogovarjala in mi je rekel,da bi bilo to zanj nekaj groznega.
Razmisljam pa,da so mogoce verbalni napadi: kreganja ,ponizevanja,sramotenja in to celo v javnosti, zelo,zelo boleca.
Imam priliko to veckrat videti.Otroci so tako zelo nemocni.

V soli sem bila zelo previdna na govorilnih urah.Nikoli nisem vedela,kako bodo na opozorilo reagirali starsi.Ce sem le mogla,sem probleme resevala sama,da sem zascitila otroka.Mogoce zveni to prevec idealno,pa je res.
Starsi znajo biti zelo nestrpni.

Zdaj pa grem prebrati tvoje stalisce. Lep pozdrav Babi

Draga Ponca,
na Življenju žal nisem utegnila prebirati te teme, tukaj pa se bom oglasila.

Sama sem na sebi doživljala toliko in tako težko telesno kazen, iz dneva v dan, za popolnoma vsako malenkost, da se danes čudim, da sem iz vsega izšla brez trajnejših (travmatičnih) posledica, čeprav mislim, da nekje v meni kljub vsemu le ždi še nekaj tega, kar tako zelo boli. Mati me ni mogla (ali ni znala?) braniti pred očimom, ki me je tako črtil, tako močno sovražil, da je živel najbrž le za to še, da me je mučil, pretepal, uničeval sleherno reč, ki bi meni znala biti v veselje ali srečo, trpinčil mojo utrujeno dušo od jutra do večera …. Morala sem biti ločena od družine, drugače bi me lahko celo dokončno dotolkel, psihično in fizično. In ko se je mati ločila in me ponovno vzela k sebi, v starosti mojih devetih otroških let, se nisem več smejala, nisem več jokala, nisem se znala več igrati. Bila sem do kraja strpinčen človek, ujet v otroško telo. In to telo in ta duh sta morala potem skrbeti še za maljšo sestro in še za mlajšega brata, ker je bila mati od petih zjutraj do deset zvečer v službi, da nas je preživela.

Kadarkoli se govori o telesni kazni, me zaboli celo telo, v meni nekaj poči, duša joka brez solza. Mislim, da bi se mi dejansko utrgalo, če bi bila priča tepežu otroka ali če bi naletela na kaj podobnega. Ne upam si predstavljati svoje reakcije, saj se mi je nekoč v trgovini zgodilo, da sem materi iztrgala otroka iz rok, ker mu jih je nalagala po riti, otrok je pač želel nekaj, česar mu ni bila pripravljena kupiti (ali mu ni mogla, ali mu ni hotela ne vem), ni pa mu znala tega na primeren način razložiti, samo okrog ga je obrnila in ga začela tepsti… ne le po riti, kamor je pač padlo. Meni se je utrgalo, vzela sem ji otroka in ga pahnila za seboj, z materjo pa sva se gledali kot dva risa in vprašala me je, kaj se vtikam in da me bo dala na sodišče, jaz pa nazaj, da to lahko stori kadarkoli in kolikor krat hoče, samo otroka naj ne pretepa več. Čudno se je pošlo vse to v trgovini, vem, vsi so onemeli opazovali incident, meni je bilo težko, na sebi sem čutila bolečino, ki je ne znam opisati. In nerodno mi je bilo, res, še danes mi je, ko se spomnim tega dogodka. Pa vendar, nekaj v meni je vzkipelo, to je tisto, kar mislim, da še vedno nekje spi …

Imam dve hčeri, ki nikdar nista občutili moje roke. Morda samo takrat narahlo, ko sta bili v pleničkah, po riti, tako, da sta vedeli, da nekaj pač nista prav storili, ker druge razumljivejše komunikacije še ni bilo. Ko pa sta bili ven iz pleničk in ko smo se že znali pogovarjati, moja roka nikdar ni ubrala poti, ki ni bila dostojna niti mene, niti otrok kot dveh ljudi. Nikoli. Tudi verbalnega nasilja se nisem posluževala, mislim, da sem to storila kvečjemu kdaj v špajzu, ko sem grdo zaklela, če mi kakšna reč ni uspela tako, da sta bili odmaknjeni tudi tovrstnemu nasilju, dokler se je pač dalo. Ko sta bili v najstniških letih, pa je tudi iz njunih ust kdaj padla kletvica, pa nismo zaradi tega delali nobenih scen ali se zgražali. Nak, to je stvar, ki človeka spremlja na njegovi poti, v njegovem dozorevanju. Če je prav, potem mora otrok sam začutiti kdaj in kaj je primerno glasno izvpiti, kdaj pa v blazino zatuliti grdo besedo, da mu odleže in kaj se govori v družbi, taki ali drugačni.

Premalo je časa, da bi se dandanšnji starši poglobili vase in v otroka, ki so mu dali življenje. Ne delajo krivice le sebi, ko so nestrpni, ko jih čas priganja, ko mora recimo biti v kuhinji in dnevni sobi vse spedenano in pospravljeno, prah pobrisan, otrok pa sedi v fotelju in njegove oči milo prosijo samo za petnajst minut pozornosti, pa žal ostanejo brez vsega. Če pa polije kozarec mleka po tepihu, jih pa takoj dobi po riti. O bog, kje si, da bi ta hip kaznoval mater ali očeta, ne pa otroka, ki se je v navalu močnega čustva in želje po očetu ali materi, po njegovem objemu in po občutku dlani v dlani prehitro obrnil in “povzročil nered”. ..

Mar nismo postali ljudje resnično revni? Toliko imamo (recimo vsaj) vsega, imamo kosilo na mizi, dobro si lahko zorganiziramo piknik v naravi, pijemo pivo in se malo opijemo, poveselimo, v resnici pa smo tako hudo revni, da ne premoremo časa, v katerem bi se pogovarjali z nami najdražjimi osebami . … z našimi otroki. Zakaj otroku samo odgovoriti na njegov “zakaj” samo z našim hitro odpravljenim “zato”, nič pa tudi s tem “ker je to tu tako in tako in ker če bi tega ne bilo, bi pa uno tudi bilo drugače, potem pa bi se tukaj obrnilo tako in bi povzročilo s tem tudi to in to in ……”. Koliko stvari obenem bi lahko rešili, otroku pa morda nezavedno in tako mimogrede širili njegov zorni krog videnja in razumevanja in preprečevali nastajanje situacije, v kateri bi “najraje ubrisali in …..”.

Tepež, fizično kaznovanje … ne, nikoli, pri nikomer za nobeno ceno. Niti pri odraslih ljudeh – patnerjih, izživljanje moža nad ženo ali celo obratno, niti izživljanje človeka nad živaljo, kaj šele nad nemočnim bitjem, ki nam je prepuščeno na milost in nemilost in lahko počnemo z njim, kar nas je volja???? Kjerkoli se doživlja tovrstno nasilje, bi moral biti fizično kaznovan tisti, ki dvigne roko, ki vzame pas v roke, ki uporabi še celo kak pripomoček, da to naredi ….

Žal, žal in še enkrat žal pa preveč otrok, ki so živeli v takem okolju in tako in ki jih je za zajtrk, kosilo in večerjo, pa pred nočnim počitkom spremljala tepežka, udarec kar tako, ali udarec zato, da oče ali mati potolažita svojo nervozo in živčnost, žal prenekateri tak otrok ne more zrasti v človeka, ki bi se temu izognil in to je kot neka dota, neka zapuščina, ki gre iz roda v rod. Nikoli se ne bom mogla sprijazniti s tem in niti ne čutim potrebe po tem, da bi se, nikoli ne bom mogla sprejeti takega ponižanja že mladega človeka, že mlade otroške duše, ki ostane tako ranjena in v kateri otopi tisto, kar ne bi smelo. Nikoli ne bom mogla sprejeti tovrstnega izživljanja ene vrste ljudi (staršev) nad drugo vrsto ljudi (otrok), ki so povrhu vsega še del njih samih. Torej se izvaja nasilje nad …… samim seboj ????

Toliko, Ponca, mojega komentarja, zdaj pa grem tudi jaz prebrat nekaj malega na tisto temo.

marija (1)

Sorči, tvoji komentarji so osladni pa še malo fantaziraš ljubica kajne?

Kot vedno, tisti, ki je preveč iskren dobi še po glavi.
Meni se zdi to, kar je Marija (1) napisala zelo življenjsko. Lahko ji samo čestitamo, da je zmogla presekati nit nasilja, ki jo je vezala v otroštvu in je ni prenesla na svoje otroke. Mnogim to ne uspe.
z.

Sorči, naj bo osladno ali ne, tako pač je!
Fantaziram?????? Ja, o lepšem načinu komuniciranja,
to pa najbrž res!

marija (1)

Hvala, zvezdica*.

Morda je bistrica spregledala lepo misel z vrha portala:

ZUNANJE TEŽAVE PRIDEJO, DA KONČNO SPET ODIDEJO. NOTRANJI POGUM PRIDE, DA OSTANE ZA VEDNO.”

marija (1)

Draga Marija,
Vaš zapis me je globoko ganil. Tako zelo, da sem si ga dovolila skopirati in objaviti še na forumu Starši staršem, kjer so prav te dni aktualne debate na temo tepeža in kaznovanja. Mi se ponavadi samo vrtimo v krogih, Vaš zapis pa je le nekaj posebnega in morda vendarle koga, če že ne prepriča, pa vsaj zapelje v razmislek…

Z občudovanjem,
Ivana

Najprej sem prebrala vaš skopiran zapis na -starši staršem-,(po pomoti sem mislila, da ga je zapisala Givana).Zdaj sem pa še skočila k vam, da preberem vse še enkrat.

…. kurja koža mi gre po roki…. in sočustvojem z vami, hkrati pa občudujem, da ste uspeli z toliko duševne veličine izkopat se iz tega začaranega kroga.

Sama nisem bila deležna nasilja od svojih staršev (tistih nekaj po riti, komaj da vem, da so bile), sploh pa zdaj ko sem sama mamica, toliko bolj mrzim že misel na to.

Velik sreče vam želim, velik sončnih dni.

SERJEŠ,……Sorči, dete blagoslovljeno!! Tvoj BLUES kaze na tvojo srečo. Bog naj ti prihrani v zivljenju zares vse osladnosti, predvsem pa fantaziranje!!!!! Molim, da bi bilo na svetu cim vec taksnih otrok kot si ti! To bil bi bil takorekoc raj ze na zemlji!

Poznam Marijino KALVARIJO! Lahko ti le povem, da gre, v tu napisani Marijini zgodbi, samo za utrinek vsega gorja, ki ga je morala preziveti.. Ej, zares samo utrinek!

… le besedo še, ali dve:

Sodelavec me je napotil na ned.over.med… Živiva v hudo različnih svetovih. Sodelavec – moj iskreni prijatelj (ne ta na forumu, ki ima link “prijatelj”, ta je sicer tudi prijatelj, prijatelj s forumov … uf, zapletla se bom, kajne ??) živi v popolnoma drugem svetu, kot živim jaz. Je v pastoralnem svetu, je član skupine “velikih družin” (če je to komu to poznano!), je ČLOVEK. Dejal mi je nekako takole, dobesedno ne morem po dveh letih ponoviti: Pojdi, Marija, tu gor, tam boš našla ljudi, ki so v stiski, ki si želijo pomoči, ki rabijo nasvet. Ker človeku rada prisluhneš ali ga vsaj poslušaš, boš morda našla tudi nekaj zase.

In sem šla. In našla ljudi, ki so resnično v stiski, ljudi, ki si želijo zgolj klepeta kdaj pa kdaj (kot jaz), ljudi, ki so mi po letih blizu, ljudi, ki so mi blizu po izkušnjah in načinu življenja, ljudi, ki so mi blizu po razmišljanju …….. a vsi, ki so zadaj za temi škatlicami, so zame še vedno – ljudje! Iz mesa in krvi, z določenim karakterjem in značajem.

Sodelavec – je obupal. Opustil je pisanje in svetovanje na forumu. Grobosti in verbalnega nasilja je bilo zanj preveč. Jaz sem še tu. Kljub temu, da sem v tem času ugotovila, da ljudje, ki se javljajo na forum, v večini primerov …. povdarjam, v večini primerov niti ne iščejo nasvetov in pomoči, temveč zgolj le potrditev, da to, kar mislijo, kar delajo, delajo prav in da je to v redu. Da je to, s čimer se ukvarjajo, edino pravilno. Da so na pravi poti. Če pa jim napišeš, da misliš … zgolj “da misliš”, da bi to bilo lahko tudi tako, da temu sledi še to in to ….. ni v redu! Ni prav! Udrijo nazaj! Z že kakšnim argumentom, za katerega spet mislijo, da je edino pravi. Večina ljudi (taki pač ljudje smo!), si želi zgolj priznanja in potrditve. Ne želi negacije in oporekanja, ne želi vedeti za nekaj, za kar pač ne želi slišati. Noče vedeti, da obstaja tudi drugačna pot, drugačno mišljenje, predvsem pa drugačen način življenja.

In ne želijo vedeti, da ima kdo nekaj, česar on nima. Bodisi materialnega, bodisi nematerialnega – življenjskih izkušenj morda…. ali celo nekaj, o čemer zna govoriti in pisati na način, ki ne povzroča zgražanja, trpljenja, sramu, bolečine … nekaj, o čemer lahko govori tudi na način, ki je sprejemljiv, ki ne povzroča “bruhanja ali česa podobnega”, zgolj le …. misel na razmislek, zgolj misel na to, da je pa še dobro, da se sam ni znašel v tem, v čemer se je kdajkoli kdorkoli znašel.

Spet težim, mar ne? In morda sem spet … osladna!

Dobro, bom zaključila. Sodelavec je torej nad forumi (mislim, da se je javljal le na dva) obupal, ni se našel – tak kot je v tej surovosti in grobosti posameznikov, ki jih je imel, tako kot jaz, za ljudi. Ljudem pa on sam teh lastnosti tudi pri svojih petinpetdesetih letih še vedno ne more in ne zna pripisati. In je raje naredil korak nazaj in … enostavno zapustil forume.

Jaz pa rada klepetam, rada se pogovarjam, izmenjujem izkušnje, povem svoje, prebiram meni drage osebe. In rada sama pišem. Ni mi treba fantazirati, ni mi treba filozofirati, ni mi treba lagati …. le čemu in v čem bi bil smisel vsega tega? Ne poznam vas, vi mene ne poznate, ne vidite me, ne gledate me, ne morete mi verjeti … ali pa lahko??!! Ne iščem potrditve, m ini potrebna. Moja potrditev je v meni sami in v mojih najbližjih. Ne iščem hvale in ne sočustvovanja. Slednje dobim tam, kjer ga resnično iščem in temu človeku to povem. Hvala?? Lepo je prebrati pozitivnosti, zato tudi sama pišem tako, da je v pisanju zaslediti več pozitivnosti, kot negativnosti, zamorjeni smo tako ali tako od jutra do večera zradi vsga, kar nas pesti lahko vsi. A zakaj in čemu? Se potem zato, ker imamo obraz razpotegnjen v obliko zelene bučke stvari rešijo in so boljše??? Se zato, ker smo takega razpoloženja, kot bi nam nekdo vlekel robidovje skozi črevesje, vse negativnosti okrog in okrog nas umaknejo in izginejo ??? Čemu potem napadi in groba oporekanja? Učili so me, da lepa beseda lepo mesto najde. Tudi z lepo postavljeno besedo se da povedati vse, kar želimo povedati, le sprejem negativnosti se morda lahko celo ublaži.

Da, več ljudi mi je že povedalo, da imam to posebnost, da znam povedati, kar želim povedati, ne le ustno, tudi v pisni obliki. To je pač nekaj, za kar sem zelo hvaležna…. pa še danes ne vem, komu. Morda materi, ki si ni vzela časa zame, pa sem jo iskala v …. knjigah…. morda očetu, ki ga nisem poznala, pa sem ga iskala … v slikah? Morda sebi, ko nisem mogla vpiti in jokati, ker se je nekaj v meni zdrobilo, pa sem skušala z pisanimi besedami spet spraviti skupaj ??? Ne vem in mi danes tega tudi ni več veliko mar.

Želim le klepetati in imeti občutek, da sem v prijetni družbi. Samo to. In hvala vsem, ki ste z menoj v družbi.

marija (1)

Hmmm… Nikoli me niso tepli. No, morda tu in tam kakšna “vzgojna” po riti (brez skrbi – ni bolelo toliko kot moja vest, da sem nekaj narobe naredila – vedno sem tudi vedela kaj). Zato: “tepež” v zmerni meri, tako da ne boli ali so celo hujše posledice: ja.

Pa ne me zdaj imet za nasilneža, ker to niti približno ni v moji naravi. Je pa tako, da se zadnje generacije na veliko “špara” – bog ne daj, da bi kdo položil roko nad njih. In kaj je rezultat tega? Vedno več “mladoletnih prestopnikov”, otroci uporabljajo kletvice, ki jih sama nikoli ne bi izrekla, nekateri celo udarijo starša, brez da bi potem čutili posledice, vsak mulc lahko naredi to, kar hoče… In še in še in še…

Šole. Verjamem, da tudi učiteljem ni lahko. Včasih si jih dobil po riti, pa si vedel zakaj. Večina potem iste napake ni več ponovila. In smo se marsikaj naučili (čeprav je že moja generacija precej “skorumpirana”). Če se je tovarišica zadrla po hodniku si bil takoj miren ali pa si jih “dobil”. Pa smo vsi preživeli, nekateri so se pa razvili v zelo dobre ljudi. Malo discipline takrat ni škodilo. Danes? Danes se ti pa vsi izgovorjajo na te in te pravice, dolžnosti pa nobeden ne prizna. Udariti učiteljico, ji govoriti boga in pol… standart, kar povprašajte malo. Če bi pa ona nazaj ukrepala, pa ima takoj starše, sodišča, medije in kaj vem kaj še na puklu. Potem pa naj otroke lepo vzgajajo….

Ne. V blažjih telesnih kaznih (kakšno po riti npr.) ne vidim težav. Včasih si otroci pač ne dajo drugače dopovedati… Samo meja med blažjo in hujšo elesno kaznijo je pa seveda zelo delikatna. Po pameti torej….

Draga marija (1), kot da bi brala zgodbo svojega življenja. Moj oče je imel zelo izvirne zamisli o načinu mučenja. Dostikrat sem morala ponoči namesto spanja po kolenih drsati po sobi gor in dol, na iztegnjenih rokah pa sem nosila njegove vojaške gležnarje. Pahnil me je po stopnicah, da se mi je zlomil nos, še danes se mi sanja o tem, kako se kotalim po stopnicah navzdol. Po goli koži me je pretepal s pasom s kovicami…

Živela sva sama. Vozil je velik kamion. Ko je šel na furo, ga ni bilo 2, 3 tedne. Bila sem sama doma, v nezakurjeni garsonijeri, živela sem od šolskih malic, ki so bile včasih samo iz mrzlega mleka in kosa kruha. Spomnim se ene mrzle noči. Dobila sem vnetje srednjega ušesa. Na razbeljeno uho sem si polagala mrzel, moker robček, nisem vedela, da bo vse še slabše. Zjutraj sem vzela knjižico in sem šla k zdravniku. In potem vedno ista vprašanja: kje pa imaš mamico?

Ko sem bila takole sama, sem si želela, da bi prišel domov, ko pa je prišel, sem si želela, da bi umrl. No pa sem še jaz postala tako osladna, da sem sem razjokala sama nad sabo. Jaz žal ne znam lepo povedati, kar želim povedati, ne v ustni, ne v pisni obliki. Šele z leti sem začela sploh komunicirati z okolico in ko naletim na ljudi kot si ti marija (1), pa Ponca, pa Babi in še katera se tudi jaz odprem.

Hvala za tako tople osebe, kot ste ve. LP Daša

Dasa,hej!
Ko je hcerka odsla z otrockom dalec stran,je rabila slovensko varusko.
V Ljubljani se je javila deklica in z mozem sva jo povabila za vikend k nama,da se bolje spoznamo in pogovorimo o tem,kaksno bi bilo njeno zivljenje v tujini,kaksna so njena pricakovanja,motivacije in odgovornosti,ki bi jih imela. Ko je vstopila,sem jo peljala v se vedno hcerkino sobo(z vsem,kar v deklisko sobico spada) in prvo,kar je rekla,je bilo(ta stavek napisem dobesedno,ker sem o njem veckrat razmisljala): Jebenti,kaj je res,da nekateri mladi tudi tako zivijo!
Dasa, o tem,kaj nam je deklica zaupala v treh dneh,ne bom govorila.
Odsla je k hcerki,ostala pri njej 2 leti(kolikor so varuske lahko),obiskovala tecaj jezika in se za pomoc invalidom na domu. Ceprav je od takrat minilo
ze 11 let,smo v stikih.Ima druzino in sluzbo.

Upam,da ni prevec solzavo.Vesela sem,da smo se odlocili zanjo,ji zaupali in pomagali. Lep prisrcen pozdrav,draga Dasa Babi

kar strese me ob vsem tem branju. sama teh izkusenj nimam. poznam pa nekaj ljudi,ki so tudi take stvari dozivljali.
ce bi lahko…torej za “pretepace” zensk in otrok bi predlagala najvisjo mozno kazen-brez moznosti pomilostitve!
lp petra

Draga Babi!
Tako sem vesela, ker sem te lahko spoznala. Tvojim bivsim ucencem je moralo biti res lepo ziveti s teboj, pa tvojim najblizjim tudi, seveda….
Se vedno me preganja ( obcasno seveda, ko zacnemo govoriti o osnovnosolskih zgodah in nezgodah..) dogodek, ko me je razrednicarka, ki je ucila tudi slovenski jezik, oklofutala pred celim razredom. Zakaj? Zato, ker sem imela ves cas odlicno oceno pri njenem predmetu, pa sem se neko uro hudo dolgocasila…Ona pa je bila ob podajanju neke snovi tako dolgocasna, je skoraj cel razred dremal…Nekateri so potihem prezivljali s samozabavanjem to moreco ucno uro, drugi smo bolj ocitno poceli to in ono….Ko je moja soseda narisala neko karikaturo, sem se zasnejala in takoj zatem dobila “vzgojno kazen”. Ni me bilo sram pred celim razredom zaradi kazni, temvec me je se dolgo, dolgo, ali me mogoce nekje se vedno v podzavesti, bolijo tisti dve ali tri klofute, ker se vedno menim, da si jih nisem zasluzila… Ker sem jih dobila zaradi njene lastne nemoci, saj je imela profesorica svoj slab dan, slabso kondicijo ali karkoli ze in ni tedaj obvladovala situacije, ni bila sposobna zainteresirati mnozice zivahnih otrok ze s cem, preusmeriti pozornosti itd…..
Ta dogodek je v meni pustil globoke rane…In lahko trdim, da me ni prav nic “izobrazil”, prav nic spametoval, kvecjemu vzpodbudil neko prikrito sovrastvo do nekoga, ki me je ranil…. In postala sem povsem nema do tedaj, ko me je naslednjic in potem spet naslednjic kaj vprasala, pa ne zato, ker bi “kazen” name delovala vzgojno, temvec zato, ker sem si obljubila, da je vec ne spostujem in je vec ne bom imela niti za milimeter rada…Ker si pac ne zasluzi. In moja distanca in “poniznost” je pomenila pravzaprav popolno distanco od tedaj dalje… Odlocila sem se, da doma ne bom niti crhnila o neljubem dogodku, kajti moji starsi bi povsem zblazneli, odsli v solo, naredili sceno in verjetno bi potegnila kratek konec prav jaz…In zamero pri razrednicarki, ki bi spet povzrocila kaj drugega ….To sem ze znala tedaj presoditi…Imela sem pac sreco, da pri nas doma nismo imeli v “praksi” telesnega kaznovanja… Ce ze ni slo drugace, potem mi je pomenila najvecjo kazen, ce se je mati oddaljila, mi dala vedeti, da je uzaljena, me za nekaj casa “odlozila na hladno” in mi s tem posredno imputirala nekaj snovi za razmisljanje….Potem so sledili pri meni slabi obcutki, obcutki krivde, pa razmisljanje o tem ali sem kaj storila ali ne prav in bil je potreben pogovor, pa nujno opravicilo pred tem…In ko smo predebatirali, kaj koga prizadene in kako bi bilo bolje, ce bi bilo drugace, potem se je odvalila tista skala od srca in se je lahko spet normalno zazivelo… Najhujsa kazen je bila, ce je mati zaradi mojih norosti jokala in nisem vec videla iskric v njenih oceh. Le tiste, od joka rdece oci….In potem je zarohnel se oce ( s tistim povisanim glasom, da te ze ob njem nekam zatisci….In ni treba, da se kaj pade!! ) In ocka je vedno rekel, da je ponosen, ker ima normalno mislece otroke in imajo zato mozgane, da razmisljajo in jih ni potrebno dresirati…Ce pa ze nocejo zbrano poslusati, potem moras malce privzdigniti glas, kajne? Hi, hi….Ja, bilo je zanimivo takole dozivljati vzgojo…In moram ugotoviti, da nismo bili zaradi taksne vzgoje nic razvajeni, saj tudi nismo imeli moznosti in ostalih pogojev za to… Zrastli smo v ljudi, ki prizavajo nekaksne omejitve povsod in smo povecini zadovoljni ze z minimalnim za prezivetje, vendar se trudimo za vec pac, kar je normalno v naturi cloveske vrste… In smo vseeno cuteci ob tuji zalosti in dovzetni za neko “pravico v zivljenju” pac… In cutimo z vsemi tistimi, ki se jim godi krivica in so telesno zlorabljani s tepezem…Kako to izgleda smo lahko doziveli ob fizicnih spopadih med vrstnikih, saj je do taksnih obracunov vsekakor prihajalo… In ze od ranega otrostva dalje smo dobili izkusnje, kako so bili najbolj grobi vrstniki, ki so delili z lahkoto udarce vsevprek ravno tisti, ki so imeli pridobljen vzorec telesnega kaznovanja v domacem okolju…
Ja, nasilje res pogojuje nasilje naprej….In vsaka telesna kazen je nasilje…Nikoli ne ves, ce “nedolzno cukanje za lase” ni za koga hujsa kazen kakor za drugega udarec s pestjo na nos….

Imej cudovit dan, primorska Babi in LP!

Joj, draga Marija (1)!
Kako mi je mucno prebirati o taksnih izkusnjah, ves….In zal mi je, da je sploh to mozno…
Tudi mene popade bes, ce kaksen od starsev v javnosti deli “vzgojno kazen”, pa nihce od ocividcev ne odreagira…Pa saj taksno vedenje okolice sploh ni izjema..Po pravilu se vsi prisotni distancirajo in ne zascitijo zrtev…Tudi tedaj ne, ce naprimer prodajalka povsem ocitno ogoljufa kupca, pa le-ta protesitra na glas in se mu nato ta ista prodajalka niti ne opravici…..
Cestitam ti, da si uspela v opredelitvi za nenasilno komunikacijo in vzgojo! Kljub slabim vzorcem vedenja iz svojega ranega otrostva, ki se tako pogosto radi podedujejo….
Starejsi in modrejsi vemo, da se celo ljubo zivljenje ucimo in ob tem tudi kje zgresimo. A modrost nam omogoca, da nekaj tudi popravimo….Tudi kaj taksnega, ko sem enkrat ( res le enkrat in nikoli vec! ) udarila pubertetniskega otroka, ki mi je izpil vso zivljenjsko energijo in me pripeljal izven moznega racionalnega razmisljanja….In tedaj sem takoj potem skoraj bruhala od zalosti, ker sem sama izgubila razum…Zaradi svoje lastne nemoci in zaradi neobvladovane situacije…Ob tem sem se pocutila huje, kakor da bi mene kdo pretepel….Se zjokala in opravicila otroku in pojasnila, zaradi cesa me je sram… Ker mi je pac zmanjakalo argumentov, s katerimi bi lahko razciscevali problem in se pametno dogvorili o tem in onem! Tedaj mi je bilo zelo, zelo hudo in mi je se danes, ce pomislim na to. In tedaj je moj moz prvic oznanil, da me ne pozna vec in ce se mi bo zgodilo kaj podobnega se kdaj v zivljenju, bo odsel..Z otroci vred! Kako prav je imel! Ne zaradi njegove groznje, temvec zaradi mene same se kaj taksnega nikoli, res nikoli vec ni zgodilo in se tudi nikoli vec ne bo…To z zagotovostjo trdim…..

Pa se nekaj: V razredu moje hcere je bila sosolka vsakodnevno pretepana…Nekoc so jo peljali na sivanje rane na glavi, ker jo je oce porinil v radiator z rebrastim profilom! In njena mati je na urgenci povedala, da se je hci spotaknila in ob padcu ranila na rebru radiatorja! Ko mi je hci to povedala, se mi je povsem utrgalo! Odsla sem v solo h svetovalni delavki in ji povedala, kaj sem izvedela…Nisem mogla stati ob strani, ce sem izvedela kaj taksnega! Ce tega dekletca niso zascitili pred agresijo doma, potem vsak normalni clovek pricakuje, da ga bo zascitil vsaj kdo drug. ki je nekako upravicen do obrambe nemocnega otroka!
Zelim ti lepsih dni in en lep, soncen dan! LP!

Kako lepo, da si prav ti nas prijatelj! .-)) LP!

In ker ves vse to in se vec, bos se vedno z nami….
In tisti, ki se na svoji nesreci ne ucijo in ne izgradijo iz te osnove nekaj pozitivnega ostajajo revni…Nikoli ne bodo izvedeli…..
LP!

Hoj Dasa!
Tudi s teboj socustvujem, da si morala prestajati kaj taksnega…. In vem, da te je zivljenje ze zgodaj naucilo razlikovati krivico od pravice, pa dobro od zlega in da sama ne zelis, da bi se kdo prestajal kaj podobnega…Ves, vcasih sita vrana lacni ne verjame in prav je, da slisimo, kaj se vse dogaja nemocnim otrokom…..Menda se danes….
Ostani z nami in LP!