pes
Uf, si nas pa našla, kajne. Mi imamo zlato
prinašalko in je naš družinski član. Čisto vsi
smo nori nanjo.
Skrb? Kot vsaka žival, ki jo človek vzame za
svojo, tako potrebuje tudi pes skrb, ne glede
na vrsto in pasmo. Morda se v tem lahko malo
moti, ker je morda katera vrsta bolj zahtevna,
ne vem, vem le to, da je žival živo bitje, za katero
je potrebno skrbeti.
Mi dajemo naši psički vitamine, redno, enkrat tedensko ji dajemo žvrkljan rumenjak, pomešan z žlico ali dvema olivnega olja, kar daje psički lepšo dlako. Drugače se prehranjuje z govejimi briketi (na bencinski črpalki jih kupimo, paket s 15 kg, hranimo račun, ker peti paket dobiš brezplačno). K briketom pridamo malo priboljška iz koncerve ali kupljeno pasjo hrano, samo toliko, da briketi dobijo rahel priokus.
Na sprehod jo vodi hčerka vsak dan po eno uro, ko pride iz šole, zvečer pa greva z možem z njo na sprehod. Zlati prinašalec rabi veliko gibanja, je izredno priljuden in učljiv pes, ubogljiv in dejansko tisti človekov najboljši prijatelj. Dnevno ji tudi razčešemo dlako. Proti klopom smo jo zaščitili s tekočin iz ampule, ki jo lahko nabaviš v veterinarski postaji, traja pa zaščita iz ene ampule mesec dni.
Ko smo psičko dobili, staro mesec dni in pol, smo jo po parih mesecih peljali k veterinarju na cepljenje. Cepljena je bila 3x, pa ne vem prav točno za kaj vse, za steklino zagotovo, cepljenje proti steklini je potrebno vsako leto in veterinarji to počnejo tudi po posameznih krajih, o čemer obvestijo krajane.
Dejstvo je, da se je potrebno s to vrsto psov veliko ukvarjati, ker je zelo igrivo in družabno bitje, zelo rad je v družbi ljudi in zelo prilagodljiv. Mož in hčerka sta jo naučila kar precej tako, da na ukaz leže, da eno tačko, pa potem drugo, “da ljubčka” (kako to izgleda, si ni težko predstavljati, mar ne?), ve, kje je njen prostor in ko ji rečemo “prostor”, ubogljvo zavzame določen položaj, “daj glas” pomeni zalajaj, potem se postavi v pozor pozo, ko jo vprašamo, kje je “hudi mož” in stoji pokonci, kot bi želela povedati, kdo je kje gospodar, ko ji rečemo, naj gre “domov”, jo urno ubriše v svoj pesjak in v njeno hiško, ki jo ima v pesjaku. Skratka, neverjetno je učljiva, seveda pa je treba ukaze kar dnevno ponavljati, tako piše v knjigi, iz katere smo se veliko poučili o negi in skrbi za psa, poprej kot smo se zanj odločili.
Želim ti, da bi uživala s njim in verjemi, z njim boš imela veliko veselja in radosti, seveda pa tudi odgovornosti, kar pa koristi tako živali, kot človeku, saj so sprehodi v naravo tisto, kar potrebujeta oba!
marija (1)
moram tudi povedati,da kuza prinese k hisi in veselje in obveznosti-vcasih celo odrekanja in pa tudi neizogibno zalost na koncu!
pred nakupom je treba te stvari pretehtati! boste imeli “dovolj zivcev” za lulanje,trganje../v zacetku/; boste lahko prisli vask dan takoj po sluzbi oz.soli domov,da ga peljete lulat…vcasih se tudi kam ne da iti s psom…pa mora nekdo ostati doma! in na koncu….clovek se tako naveze na zival,da ne more verjeti !! ne pisem ti zato,da bi te odvrnila od namere……pac samo v premislek! sprasevala si vse o psih…to tudi pase zraven.
vsekakor pa vam zelim veliko veselja in lepih trenutkov z njim !!! lp petra
ja,to to vem,da so tudi obveznosti,sam ti vsaj malo zapolni čas!!
ja,marija (1)hvala vseeno,pa tudi jaz bi se tako odločila,kot se je vaš mož,da ne bi imeli pri hiši mladih,zato si želim psička!!pa,še nekaj bi vas rada vprašala,ali imate psa zunaj ali notri,kako pa prenaša zimo??ali imate spuščenega,ali privezanega,ali v kletki…???
hvala!!
Naša psička je od konca februarja do začetka zime zunaj v svojem domu. Ima lično urejen pesjak (betonirana tla, ograjen z visoko mrežo), v tem pesjaku pa ima izdelano hiško, posebej zanjo. Leseno, lično pobarvano, s predprostorom in naprej z ležiščem tako, da je res lepo “spravljena”. Streha hiške je pokrita s tegola streho.
Pozimi, december, januar, februar pa prespi v garaži, ker se bojimi, da bi jo padec snega s strehe lahko poškodoval. Malce nerodno je namreč, ker streha nima dovolj snegobranov, pa tudi to ni edini razlog. Malo je še tisto, ko imaš žival rad in se ti smili, čeprav ta vrsta psa dobi pozimi drugačno dlako in je tiste vrste, ki sme (če ne celo mora) biti tudi pozimi zunaj.
V pesjaku, kjer ima dovolj prostora tudi za “svojo rekreacijo”, ker je kar precej velik, ni privezana, ko je zunaj, z nami pred hišo, pa je privezana, ker je sleherni pes popolnoma nepredvidljiv in ker vemo zanjo, da bi se kar malce potepala, če bi imela možnost. Nekajkrat je že tako odšla na “sprehod”, ker se je odvezala, potem pa so nam jo pripeljali, ker so vedeli, da je naša. Sklonila je glavo, kot bi vedela, da ni naredila prav in se zvila pod klop, čisto tiho in mirno, da ne bi bila karana. Pa jo vseeno pograjamo in jo za “vzgojno kazen” nekako “kaznujemo” (priteg s pasom do tal, bolj kot ne “grobo”, ker tako pač mora biti, ni druge, tudi pes mora vedeti, kdaj naredi nekaj napačenega, tako piše tudi v knjigi, veš, da ne boš zgrožena!).
Je pa res, da ko gremo na sprehod, ko gremo z njim v gmajno, dva do trikrat dnevno (enkrat ga pelje hčerka, enkrat greva z njo z možem in če imamo čas, naredimo skupaj vsi trije še zvečer en obhod gmajne), takrat pa je spuščena in se “znori, kolikor je je volja”. Tako se utrudi od teka in od prinašanja palice ali frisbija, ki ji ga mečemo, da na koncu tudi neprivezana gre ob nogi.
Lep pozdrav.
marija (1)
Veš Petra, naša psička je dolgodlaka in pušča veliko dlake, zato jo ne puščamo v hišo in se je tega tudi sama navadila. Pride do praga in točno ve, da čezenj ne sme. Ima pa dovolj velik in čist pesjak tudi za, kot sem napisala, lastno rekreacijo, ker okrog hiše le nimamo dovolj prostora za njeno prosto sprehajanje, so vrtovi, naši in sosedovi, zelenic pa je tako malo, da si tega ne moremo privoščiti. Mislim, da ji kljub temu, da mora biti v pesjaku, nudimo dostojno pasje življenje. Nenazadnje pa ljudje, ki pridejo k hiši, žal ne vedo, kako mil in prijazen je ta pes in da nikomur ne bo storil žalega tako, da v kolikor ni tam, kjer bi naj bilo njegovo mesto, človek težko naredi miren korak k hiši. Tudi sama si mislim tako, čeprav imam zelo rada živali, vse, ne le pse, da drugi ljudje ne vedo, kakšen je tvoj pes in zato ni najprijetnejši občutek iti mimo psa, če ni ali privezan ali nekako ob strani. Pri nas se je namreč enkrat že zgodilo, da so nas iz ceste klicali obiskovalci, da smo jih prišli iskat, ker zaradi psa niso hoteli bliže. Poleg je bil namreč tudi otrok, če pa se otrok že v otroških letih prestraši psa, to zagotovo ni dobro. Zato se mi zdi, da je tak način sobivanja s psom primeren. Je pa res, da se vseskozi učimo in da sem pripralvjena sprejeti tudi kak nov način, nov nauk, nekaj novega, kar bo tudi naši psički olepšalo življenje ???!!!
marija (1)
obe nasi psicki sta bili dolgodlaki. vem,kako to izgleda !! ne vem,jaz jemljem psa kot druzinskega clana in kot tak ,se mi zdi,da sodi k ljudem.
pri nas z obiski nismo imeli problemov. obe smo namrec dokaj hitro navadili,da nista skakali v ljudi. vsak pac dela po svojem obcutku,zeljah in moznostih. lp petra
ja,upam,da se ne bosti zdaj sprli,ker nisem tega hotla!:(
ja, tudi jaz imam zelo rada živali,ampak vseeno mislim,da je pes za zunaj in ga tudi jaz ne bi imela v hiši!zato sem tudi ga. marijo(1) vprašala,če ga imajo zunaj in,ali zimo dobro prenese!!
ja, tudi to je res,da se ljudje bojijo psa,če je spuščen,saj smo tudi mi imeli pred dvema letoma še psa(nemški ovčar) in,če je bil spuščen,se nihče ni upal zdraven!pa tudi otroci se ga lahko zelo prestrašijo,saj imam sama izkušnje(ko sem bila stara 7 let me je sosedov pes,ker sem šla mimo njihove hiše popolnoma ogrizu,in se mi še danes poznajo šivi).tudi mi bi zdaj imeli psa v njegovi posebni hiški!a lahko vprašam še koliko imate veliko hiško zanj?a pol zimo dobro prenese?
hvala
+lara+
Oja, dobro prenaša zimo, je pa tudi to stvar tega, kako se ga prilagodi in kako se mu uredi bivanje. Nam se le zelo smili in bojimo se, da bi nanj padel sneg, to je vse, zato ga pozimi damo v garažo. Hiška, ki jo ima v pesjaku, je velika 200 x 300 cm, pesjak sam pa 400 x 500 cm tako, da ima prostora kar dovolj.
In ko si spraševala še za ceno: naša psička ni vpisana v rodovnik, je ena od devetih preživelih mladičkov (rojenih je bilo deset), pet jih je bilo vpisanih v rodovnik in so bili po 1000 DEM (lahko tudi kaje čez, nisem prepričana, to je le ustna informacija od moža, ki je psičko kupoval), naša pa je bila 600 DEM, je pa mož imel pri lastniku oz. vzrejditelju nekaj popusta, ker mu je tudi nekaj delal.
Sprli pa se s Petro zagotovo ne bova, mislim, da smo vsi dovolj odrasli, da tega ne bomo počeli, sploh pa ne zaradi izmenjave mnenj, do različnosti katerih ima sleherni od javljalcev tu gori vso pravico.
Lep večer.
marija (1)
No, da se še jest oglasim, ker imam tudi zlatega prinešalca. Strar je uf, kako leta letijo, 6 let. Imamo hišo, kjer tudi živi, zato je treba malo večkrat sesati, ampak to ni problem. Res je, da potrebuje veliko gibanja, ampak je pa tudi res, da se pes vsega navadi. Torej, če je gospodar len, postane tak tudi pes 🙂 Sem pa bral, da psi, ki živijo v stanovanju pozimi hitreje zbolijo, ker doživijo temperaturni šok, ko ga z 22 st. C v stanovanju pelješ na sprehod pri npr. -10 st.C. No, moj pes ni imel nikoli problemov, še celo v vodo bi šel v takem mrazu. Na koncu bi pa vseeno dodal moje mnenje, da so zlati prinešalci za v hišo. Jest ga ne bi imel nikoli zunaj. Ker smo imeli prejšnega psa zunaj, vidim razliko, ki je verjetno tudi malo zaradi drugačnega značaja pasme, nekaj pa tudi, ker ni tisti pes ni živel med ljudmi.
lp