Doma pri nas stanujeta babica in dedek, oba že precej v letih (okoli 75). babico zadnja leta vedno bolj muči sluh, vedno manj sliši. Zaradi teh težav je že bila pri zdravniku in dobila slušni aparat. Takrat se je stanje doma normaliziralo.

Problem pa je naslednji: ta aparat se ji je očitno pokvaril. Od tega je zdaj minilo nekaj let, pa ga še zmeraj ni nesla v popravilo (pravi, da ji tako samo piska in ga nima smisla popravljati). Sluh pa se seveda ne izboljšuje, temveč se vsa zadeva le še slabša. Trenutno je že tako hudo, da ji moramo vsako stvar trikrat povedati, s tem da tretjič človek že (hočeš-nočeš) počasi izgubi potrpljenje (še posebej, ker gre res za vsako stvar, vsak dan znova) in takrat pač malo bolj “zadirčno” (bolj naglas) pove. Babica je potem (z razlogom ali pa tudi ne) užaljena, a slušnega aparata vseeno noče dati v popravilo. Poleg vsega pa vsake toliko zadeve, ki jih ne sliši v redu, narobe interpretira in že nastane ogenj v hiši…

A zna kdo svetovat, kako bi babico kljub vsemu prepričali, da naj nekaj naredi glede svojega sluha?

Ali bi lahko kdo od vas mlajših kratkomalo šel k njej, jo prosil, naj mu da aparat, da ga bo nesel popravit in to uredil? Poznate jo, posvetujte se med sabo, kdo od vas – morda kak vnuk? bi to znal najboljše in kako. Mislim predvsem, da je treba zelo prijazno.

Mishika,hej! Moja pokojna mama ni imela teh tezav,so pa bile druge.Poslovila se je v 86 letu.Vcasih je bila tudi navelicana in ni zelela k zdravnikuTezave je imala z ocmi. Drugic je zelela zdravnika za vsako malenkost.To prinesejo leta,strahovi,obcutek osamljenosti,ceprav ja imala v naju s sestro in vnukih veliko oporo.Najveckrat smo mi skrbeli za narocitve pri zdravnikih.Potem smo jo enostavno peljali.Ves prdhodni dan je bila sicer vznemirjena,a je slo.Po zdravniku vedno h komu na kosilo ali na kavo.Poskrbeli smo,da je imela lep dan.Najbolj srecna je bila,ce jo je peljal najmlajsi vnuk.Mislim,da preden bi dali aparat v popravilo,bi morala na pregled k specialistu,ce ze dolgo ni bila.Kot je povedala Nastja,aparat enostavno odnesete lahko vi.Mislim,da bi bila potem hvalezna in vesela.
Kot sama lahko opazis,je obdobje staranja lahko zelo bolce,ker razpolozenja skrajno nihajo. Lep pozdrav Babi

Joj, smo ji že tisočkrat predlagali, pa ni bilo s tem nič – noče in noče. Da bi ga pa sami odnesli, pa menda ne gre, saj mora vendar zdravnik ugotoviti, koliko dejansko še sliši, koliko ne…

Res imamo težko situacijo, priznam. Pa tudi zdravnikov se babica ne boji – gre vedno sama in tudi za vsako malenkost, če je treba. Ampak kakor da si noče priznat, da ne sliši… Moteče pa je res v toliko, ker se človek naveliča drenja po hiši in ker vedno obstaja nevarnost, da bi kaj narobe razumela…

Saj vem ja… Sem pa že spodaj napisala, da odpade, da bi jo mi odpeljali tja, sami pa ga menda ne moremo dati v popravilo. Težko je, težko… Pa nikoli ne veš, kaj nas same čaka….

morda pa je problem v tem, da je aparat pripraven le takrt, ko poslušaš čiste zvoke ( če je vprostoru slišati druge šume, to v aparatu zelo moti, zato ga veliko ljudi uporablj le takrat, ko ne motijo drugi šumi9: Seveda se dobijo že bolši, vendar je treba seči globoko v žep(cca200.000,00sit, če cena še velja), ker ga zavarovalnica ne prizna.
LP

Tudi v moji družini poznamo naglušnost, ki je najraje ne bi priznali. Žal so starejši slušni aparati res slabi. Dejansko se ojačajo vsi zvoki, tudi razni šumi, zato jih naglušni ne marajo. Danes se dobijo boljši, vendar so res dragi, čeprav ne vsi. Tudi cenejši so boljši kot so bili aparati včasih. Mogoče bi babica sprejela nov aparat, če ga preizkusi in ugotovi, da ni tako moteč, kot je bil sedanji.
LP

Najlepša hvala vsem za odgovore… Bom babici povedala, da imajo danes že novejše in da bomo vnuki prispevali od svojih štipendij, če si ga bo le dala popravit (mogoče jo to malo omehča 😉 ) oz. šla po novega.