Pogrešam Ponco!
O, moj prijatelj in ostali prijatelji!
Ce bi le lahko uzivala! Pa vas nisem zapustila in sploh se nimam dobro….Nekdo, ki mi je v svojem zivljenju do zdaj veliko pomenil me mogoce zapusca…In me potrebuje! In je zato prva in moja zadnja misel v dnevu in mogoce tudi vmes ponoci..Kakorkoli ze se bo to koncalo, ti povem prijatelj, da me do zacetka julija ne bo…Potem boste prisli na vrsto se ostali moji prijatelji in upam, da se bomo lahko spet pogovarjali o cem bolj optimisticnem….Ali pa o cem manj optimisticnem, le da bo tedaj mogoce ze moja najhujsa bolecina ze malce bolj znosna…Do tedaj pa drzite pesti za mojo ranjeno duso…Lepo mi je z vami a moje srce je zdaj polno zalosti in ves cas sem prisotna nekje drugje pac….
Nasvidenje! In Prijatelj, hvala ti za vse lepe misli!!! Saj so mi prisle se kako prav…
Draga Ponca,
Res nisem slutil, da nisi dobro in da trpiš .. Tako kot iz srca napisani vsi posti pred mano, bi ti tudi jaz rad rekel kaksno besedo vspodbude.. Pa jo kar nekako ne najdem… Vem, kaj pomeni trpljenje, zato mi je vedno hudo, ko kdo trpi s sočlovekom.. Vedi, da bom mislil nate in ti pošiljal misli z dobrimi nameni in željami…
In ko spet pokukas tu gor razmisli o tem, kar je napisala Babi. Lahko bolečino in občutja nosimo v sebi, lahko pa to podelimo z drugimi. Pravijo, da če nekomu zaupamo svoje obcutenje s tem zakrožimo svoje doživljanje.. In če nam je težko, je potem zato mnogo lažje.. Pri tem niti toliko pomembno, kako in komu zaupamo, lahko je to; človek , papir, bog, drevo ali murnova luknjica Mislim, da ti tudi ta forum lahko pomaga, da bo manj žalosti in vec veselja…
prijatelj
Draga Ponca, že od petka, ko si nam pojasnila, da preživljaš težke ure, si mi pogosto v mislih. Upam, da si dovolj močna za preizkušnjo, ki te je doletela.
Hudo mi je, ker mora tako prijazen človek, kot si ti, tako trpeti.Vendar te skušam potolažiti z besedami: “Moč se v težavah utrjuje”. Če te je strah, če ti je težko, mi tvoji prijatelji smo tu, da te po svojih močeh potolažimo.- Bodi pozdravljena, mislim nate!
Draga Ponca,
Semkaj, na to stran sem prišla danes, ker ga je omenila Babi in ker sem ji želela izpisati vsaj besedico dve k njenemu današnjemu zadovoljstvu. In ker morda po letih tudi bolj sodim semkaj. In našla sem te tukaj. Sicer v težki situaciji, a našla sem tem, ker sem te tamkaj tudi jaz pogrešala, verjemi.
Zagledala sem “prijatelja”, ki je tudi moj iskreni prijatelj. Vem, da bo pritrdil temu. In odprem temo in … težko mi je, hudo mi je zate. Rada bi ti pomagala prebroditi te težke trenutke. Vem, kako je človeku pri duši, ko trpi človek, duša, s katero sta si blizu. Boli do onemoglosti, a bolj kot boli samo trpljenje, ki je fizičnega značaja, boli naša nemoč v trenutku, ko si tako zelo želimo pomagati.
Ob tej tvoji bolečini sem se spomnila besed, ki jih je zapisal Rod Steiger:
———-
Koliko nas je, ki lahko razgalimo svojo notranjost in rečemo nekomu; “Glej, zares te potrebujem.”
“Ljubim te”, lahko zagotavljamo sedemindvajsetkrat na dan, toda to ni enako reči: “Poglej, tu sem, slabo mi je in bruham, bolan sem in preplašen. Spoznaj mojo stisko in mojo človeškost.”
———-
Draga Ponca, tu smo, prijatelji, četudi virtualni, a ljudje, od katerih si bo marsikdo upal reči:
Glej, tu sem in želim spoznati tvojo stisko in tvojo človeškost, ker ti želim pomagati, ko ti je hudo, ko želiš jokati, ker želim jokati s teboj. Tu sem, ker te želim držati za roko in ti gledati v oči, ko ti rečem, da bo zagotovo spet prišel dan, ko boš zjutraj videla sijati sonce … in ko te noč ne bo pogoltnila vase v solzah, temveč boš usnula v lepih mislih …
In med temi prijatelji si želim biti tudi sama.
Ponca, drži se. Čeprav ti pozno izrekam svojo podporo v težkih časih, jo skušaj zaznati tako, kot ti je od mene ponujena – iz srca.
marija (1)
Draga Marija(1)!
Hvala ti za vse lepe besede in misli, ki so mi ponovno priklicale solze v oci…
Tudi sama sem te ze pred casom pogresala na forumu Zivljenje in so me poucili, da si na Tjavendanu…Lepo, da si se vrnila in da te bom spet prebirala…Sonce zasije, ko se pojavite, pa ceprav dezuje in je temacen dan….
Ves, saj se drzim. Kolikor zmorem pac….Lep dan ti zelim in nasvidenje!
Ponca, če potrebuješ uho in srce, ki ti bo pomagalo prebroditi kakšen težak trenutek, lahko pišeš na e-mail.
Drugače pa: da, veliko sem na Tjavendanu, vendar se tam bolj šalimo in norčujemo, vendar rada tudi resno podebatiram, zato se javljam na več forumov. Prav zadovoljna sem, da sem vas našla tudi tukaj. In … lepa hvala za toplino, ki dandanes tako primankuje v medčloveških komunikacijah.
marija (1)