ANG V TUJINI
Sama sem bila na enem takem tečeju pred nekje 10 leti (uf, a je res že tako daleč…). Moram reči, da je ideja sicer zanimiva, samo meni osebno ni prineslo (seveda kar se jezika tiče) skoraj nič.
Tudi če otroke razvrstijo tako, da nista pri isti družini dva iste narodnosti, se v “šoli” otroci še zmeraj veliko več družijo s svojimi sonarodnjaki, kot s tujci oz. Kar se družine tiče, je pač tako, da je vse odvisno od sreče, na kakšno naletiš. “Moja” je bila taka, da je preko poletja bolj ali manj služila s tem, da so vzeli po 4 otroke k sebi. Res je, da smo vsak dan dobili malico, kosilo in večerjo (pač po potrebi), pogovarjali pa smo se bolj malo z njimi (razen z otrokoma, ki sta bila pa še premala, da bi na popravljala).
No, morda ima še kdo drug kakšne druge izkušnje… Zame je bilo sicer (razen tega, da mi je pri jeziku samem bolj malo pomagalo) nepozabno, ker si kot mladostnik pač naenkrat “sam” v tuji deželi, zanimivo je bilo tudi videt Anglijo in nekaj njihovih “zanimivosti”…
Bila sem v Angliji med našo vojno. Šli smo z avtobusom, po vseh vasicah, mimo barikad do Avstrije in še naprej. Ok to ne paše zraven.
Izkušnje podobne kot Mishika. Z družino se bolj malo kontaktira, saj večinoma je res, da dobiš hrano in potem si bolj na svojem. Moja družina je bila fina. Bili so oče, mama, sin in hči, pa dedek in 4 psi (jaz se jih pa ful bojim) Uglavnem večerja je bila obvezna, točno ob uri brez zamujanja. Običajno sta z nami štirimi (dve španki in švicarka) jedla le oče in mama, včasih še hči lepo poklepetali a tam kakšne pol urce do ene ure. Včasih še kdaj vmes, ko si prišel iskat svoje perilo, ko so te videli, da danes sama zajtrkujem…. Potem pa je bilo odvisno od tega koliko se ti da.
V šoli je bilo res tako, da smo se bolj slovenci družili skupaj, a naša skupina je bila zelo posrečena. 2 slovenca, tržačanka (znala slovensko), švicarka (ista kot zgoraj, znala it, fr in nem), dva belgijca (fr) pa japonka (ni nič razumela se je bolj smejala). Torej so telefončki res delovali in smo imeli dostikrat svoje pogovore z posebnim prevajanjem, na jezo učiteljev, ki so prisegali, da je treba stvar razložiti če kdo ne razume.
Pa saj smo hodili skupaj okoli tudi z drugimi, pa smo govorili tudi angleško, a prevečkrat slovensko. Ok jaz znam italjansko in so me kmalu tudi na to stran spravili. S puncami doma pa unidve špansko, švicarka italjansko in jaz angleško pa smo se vse zmenile.
Kaj sem odnesla?? Ubistvu veliko. Naučila sem se predvsem tega, da se ne smem bati govoriti, da moram govoriti pa čeprav povem narobe, me bodo že popravili in bom drugič znala, da če besede ne znam jo poskušam razložiti in jo z asociacijami povedat. Skratka meni je pomagalo. Slovnice nisem pretirano osvojila, se mi je povečal besedni zaklad. Ne vem, če bi šla potem še kdaj bi se mi znanje še večalo. Na koncu smo že med sabo slovenci uporabljali ang izraze. A greš danes v Swiming pool… in podobno.
Moj nasve je, da ga pošlji, sploh če si to lahko privoščiš. Mogoče je bolje v nek kraj, kjer se običajno prijavi manj Slovencov (jaz sem bila v Oxfordu – super mestece), mogoče vsaj na šolo kjer je manj slovencev, mogoče res samega in ne z družbo. Tam je pa odvisno od njega. A že če bo, tako kot jaz, premagal tisti strah pred napakami in dojel, da je bolje da pove stavek malo narobe, kor da je tiho bo dovolj. Tako ga bo tovarišica tu popravila in povedala pravilen stavek in se bo učil, če pa ga ne bo ovedal ne bo imel povratnega znanja.
Z družino pa je dobro kontaktirati še preden gre gor, to običajno tudi svetujejo, pa tudi to je, če se ne bo razumel z družino greš lahko vedno k predstojniku šole in poveš problem in se ga skupaj reši ali te pošljejo k drugi družini.
LP
Naj ne skrbi. Mi smo se imeli krasno. V šoli je bil bazen, pa teniška igrišča, pa biljard pa namizni tenis. Med vikendi in po pouku so bili organizirani izleti. Vikend izlete je bilo treba doplačati. Za popoldanske izlete pa le če je bila vstopnina v kakšen muzej. Drugače pa je polno zabave in se da žurirati, ok večinoma moraš biti star 18 za obisk kakšnega lokala a vseeno.
Samo če se ful upira, potem kaj vem, jaz se ful hotla it. Pa mi je žal, da nisem imela še kakšne priložnosti. Je pa bila sestra na enotedenskem kampu v Bohinju (sicer v OŠ) in so se imeli krasno. Vse v angleščini, malo šole predvsem pa razni športi (tenis, plezanje, kolesarjenje….) lahko poskusiš najti kakšen podoben kamp pri nas. Ni isto, a nekaj je.
sama sem hodila v anglijo od 8 razreda do konca osnovne sole. preko agencije kompas. najveckrat v oxford. ne morem prehvalit. druzine so bile vsako leto druge in vedno super, sola in osebje prijazno in zelo dostopno, znanje leti v glavo brez da kaj dosti migas. po 4 tednih, ko si prisiljen z vsemi in vedno komunicirati v anglescini, se je kar malo tezko navaditi na slovenscino:) spomnim se, kako sem potem doma iskala besedo pire krompir. se sanjala sem v anglescini:)
rezultat je tak, da sem naredila maturo z 8, da me ni strah komunicirati s komerkoli, kadarkoli v anglescini, da brezproblema studiram (knjige na fakulteti so v 90% angleske). pa se navadis se poiskati druscino med neznanimi ljudmi, se vklopiti v vsakdanjik nove druzine.
super. ne morem prehvalit. brat in sestra sta tudi navdusena. brat obiskuje v 2.letnik. sestra je mlajsa.
lp
se nekaj sem pozabila. ko sem sla nisem poznala nikogar. bili smo 3 slovenci in se nismo druzili skupaj. nova druscina, ki sem jo dobila je bila nacionalno zelo zelo pestra. govorila sem celi mesec samo anglesko. sestra je mlajsa in je vzela drugacen program, za mlajse. zgleda tako, da je tam skupina slovencev.. okoli 20, ki so v vecini skupaj, imajo slovenskega vodjo oz spremljevalca, ki jih nekako cuva in je vedno z njimi. tam je zadeva drugacna, ker anglesko govoris le v soli in z druzino, vecji del pa ne, ker si pac s slovenci.
podobno je, ce gre otrok v college. tam so tudi slovenci na kupu.
ce te zanima karkoli, ti bom z veseljem odgovorila
Se moja zgodba …
… osnovna sola – tezave z anglescino, sem se ucila, instrukcije in res garala. Efekt je bil, samo ne dovolj velik, tezko mi je bilo. Po koncani osemletki so me poslali v Anglijo. Kljub “slabemu” znanju jezika, sem bila navdusena nad temi pocitnicami. Prvi dnevi so bili zelo smesne narave. Slovar gor, slovar dol. Potem se ugotovila, da to nikamor ne pelje in sem pustila slovarje v sobi in se prepustila toku. V tistih treh tednih sem dobesedno spregovorila. Meni je pomagalo do te stopnje, da me ni bilo strah jezika in sem zacela uzivati v njem, kljub napakam, ki so se pojavljale. “Ta Anglija” mi je pomagala in sem sla v srednjo solo brez strahu. Po prvem letniku sem ponovno letela v smeri Londona. In rezultati so bili odlicni. Danes govorim tekoce anglesko. Spomnim pa se dneva v srednji soli, ko sem se tresla pred angleskim esejm. Se raje pa se spomnim dneva ko sem prinesla domov prvo stirico s komentarjem profesorice: “Teja, ti si pa resnicno napredovala.” Zame je to bil uspeh. Od takrat dalje zame ni vec strahu pred tem jezikom in ga naravnost obozujem.
Mami in oci – hvala se enkrat, da sta me “zapikirala in odposlala” v svet :)))
Lep dan zelim vsem skupaj.
Teja
Jaz sem bila o-pair (torej baby sitter) eno poletje. Ni žive duše, ki bi s teboj spregovorila slovensko. Po treh mesecih sem govorila tekoče angleško, kljub temu, da sem se prej učila jezika le 1 leto. O-pair je bil torej zame poskok na nivoju: čez nekaj časa sem poučevala kolegice, ki so se prej učile 4 leta (v OŠ) angleško.
Denarja za drage tečaje v Oxfordu starši niso imeli. V Londonu sem zaslužila z varovanjem otrok in tako sem si s 17-imi lahko sama plačala tečaj, bivala sem v hiši kjer sem imela otroke. Ah ja, saj res. Agencija, ki mi je posredovala to družino: Erasmus (dobila sem jih v telefonskem imeniku).
Draga mama,moj sin ni ravno navdušen,imam občutek ,da ga je malo strah vsega tega.Jaz mu pač to svetujem,ker je danes znanje ang.nekaj samoumevnega.Je v športni gimnaziji Šiška-nogometni razred.Razen žoge ga drugo ne zanima preveč.Dobila pa sem nekaj iformacij in podatkov,vse se vrti okrog 2oo.ooosit brez prevoza.(tečaj+družina+polpenzion).Če imaš podobne želje oz.primer mi odpiši ,pa se bova zmenili kaj bolj podrobno. LP TATI