Moje življenje
Ne vem če to spada najbolj na tale forum, ampak vseeno.
Ne vem s kom se naj pogovorim in vsako mnenje, kritika, … bo dobrodošla.
Torej svojega življenja, razmer doma sem se začela zelo hitro zavedati in sem se velikokrat presekirala zaradi tega mislim, da so tudi nastali moji želodčni problemi.
Življenje doma je bilo vedno polno kreganja, oče je veliko pil, veliko bil zdoma. Mati pa brezposelna polna zahtev, nikoli se ni potrudila da bi našla službo, vedno nekakšni izgovori, da ne more delat, da ne dobi službe, ….
In vedno ena in ista pesem kak je lahko drugim “direktorjem” lepo, da toliko zaslužijo, navadni delavci pa nič, … Ko pa sem jo vprašala zakaj samo jamra in nič ne ukrene, pa sem ponavadi dobila fonc ali pa drenje, …
Torej moja dva ljuba starša, vsaj jaz tako mislim, sploh nista bila pripravljena, na otroke ampak ne onadva sta jih kar 3 na svet spravila, v vseh teh razmerah. Še danes mi ni jasno, zakaj nista ostala pri 1. če sta vidla da se non stop prepirata.
V šoli se marsikdaj bila prikrajšana za veliko stvari, ker “ni bilo denarja”. Potem ko sem v srednji začela dobivat štipendijo sem si tako ali tako mogla vse sama kupovati. Razumem da nekdo zgubi po 10 letih ali več dela zgubi službo kar čez noč in da je popolnoma na tleh in da takrat ne moreš nekega luksuza imet. Ampak zakaj ljudje spravljajo na svet otroke če jim nikoli nič ne morejo nudit??? Nikoli nisem pričakovala ne vem kakih stvari, ker sem vedela da ni denarja.
Zdaj po vseh teh letih mi je pa največja katastrofa, da pri svojih letih še nikoli v žilvljenju nisem imela svoje sobe, ne morete si zamislit koliko bi mi to pomenilo, samo golo svojo sobo da bi imela. Vse ostalo bi si sama kupila in uredila. Sigurno se je kdo vprašal zakaj pa si sama ne porihtam. Živela se kar nekaj let na svojem s fantom, mislim da sem šla vstran samo zaradi tega da bi se rešila vsega tega cirkusa doma. No potem po nekaj letih sva šla narazen, doma so obljubljali kak bo oh in ah vredi če bom prišla nazaj in seveda sem vse to naivno verjela.
Sedaj doma, spim na kavču, zraven stara dva na postelji na drugem koncu kavča pa pes. Ja še pes ima svoj kotiček, jaz pa gnijem na tem kavču.
Ves študij prej ko sem bila na samem sem pridno študirala imela dobre ocene in še delala, sedaj v zadnjem letniku oz. absolventu nimam niti malo volje. Niti nimam svojega mira da bi se učila spet normalno. Seveda spet hodim delat, dajem denar doma in kupujem stvari, …
In zadnje čase sem se res začela spraševat ČEMU, vem da ne bo boljše in zaradi tega bo mogoče nastradal moj študij, ki ga ne morem več dolgo vlečt. Bote rekli da naj grem čimprej na svoje, ampak me najbolj skrbijo finance. res je da sedaj delam ampak opravit še morem prakso ki pa ni plačana in 6 mesecev ni malo, potem pa tudi ko bom konec s faksom ni rečeno ali bom dobila takoj kje službo kajti preko študenta ne bom morala več dolgo delati. Zakaj to vse pišem, v bistvu bi rada kakšno vzpodbudno besedo, ne smilim se sama sebi. Vem da sem dovolj odgovorna da skrbim sama za sebe, ampak čez kakšno 1 leto mi ni spet hodit za domov.
In še to v tem mojem primeru, ki je bil lahko rečem zelo na golo opisan dajem staršem en nasvet, NE DELAJTE OTROK ČE ŠE SAMI ZA SEBE NE ZNATE SKRBET. Ne govorit da boš za otroka otroške dobival, da bo kasneje imel štipendijo, ….
Mislim , da so vse te razmere, ki sem jih doživljala doma, pustile na meni velik pečat in močno upam da ne bom kdaj ista kot so moji starši.
Draga lizzie
Ko se tole prebirala,me je prav stisnilo pri srcu.Vsake toliko časa začutim neko tesnobo in se sprašujem ali so moje odločitve pravilne,ali sploh znam kaj narediti tako kot je treba…namreč tudi moja hči si mora sama marsikdaj kupit kar potrebuje s svojo štipendijo.Že dobri dve leti sem brezposelna,trudim se po svojih močeh,v teh dveh letih končujem šolanje in upam,da si bom našla delo in naju s hčero vsaj normalno preživljala…Tudi moja hči je je prikrajšana za ogromno reči,veliko odpovedovanje,da sva sploh lahko še v tem stanovanju v katerem ima vsaj svojo sobo…Se je zgodilo,da je od štipendije dala zraven tudi za položnice,v zimskem času se komaj preživiva….o očetu,kateri plačuje majhno preživnino raje niti ne govorim.Nikoli nama ni bil pripravljen pomagati finančno niti kakor koli drugače….Želim si le,da to nebi pustilo posledic pri moji hčeri…neizmerno jo imam rada in verjamem,da imajo tudi tebe starši radi.Poskušajmo se razumeti in se imeti radi….želim ti čimveč uspehov v nadaljnem življenju.
LP
Hey!
Tudi moja mami je brezposelna. Ne obtožujem je, preden se je poročila, je bila srečna, uspešna. Kmalu po poroki pa je doživela živčni zlom in od takrat je tako čudna. Sicer sem vedno dobila vse kar sem potrebovala, samo svoje sobe nimam (imam jo skupaj s sestro), pa brat tudi ne. Večinoma si sama plačujem stvari s štipendijo. Pa saj bi bilo vse v redu (kljub finančnim težavam doma) – samo mami je tako na konci z živci, postala je povsem drug človekm včasih je nasilna, v glavi ima neke striktne ideje in ne sprejema drugega mnenja, kjerkoli se pojavi se skrega, ker misli da če se kdo ne strinja z njo, je nekako proti njej… doma je vedno turobno vzdušje,…
težko mi je, ker sem do sedaj imela dva fanta in zaradi moje mami nista rada prihajala k nam domou. Pa ne da je bila do njiju nesramna. Še veliko materialnih stvari jima je dala. Samo tako čudna je, čudno energijo oddaja, ni spontana, vedno jo je strah… pa tega ne prizna in se dela tako samozavestno, prepričano vase…
V življenju ni srečna, ni več uspešna. In dokazovati se hoče z nami otroci. le kako naj normalno živim, študiram in ustvarjam, če pa imam vedno tako grozne pritiske z njene strani.
Tudi sama si želim stran… na srečo sem ravno danes dobila sobo v študentskem domu. Samo kaj, ko mi vendo postane hudo in tako zelo težko pri srcu, ko pomislim, kakšno situacijo imamo doma.
Zaradi take mame se včasih čutim manjvredno, ker dajo fantje velik povdarek na to, kakšne starše ima punca. Pa saj ne pravim, da bi morali biti pa sedaj ne vem kako bogati in študirani. Vsaj pogovarjat bi se pa lahko še znala….
Joj, pišem povsem brez repa in glave. Se ne počutim ravno dobro…
Tudi sama izhajam iz razdrte družine, vsekakor je za vsakega težko kot za starša tudi za otroke, toliko težje je, če je odnos med njima slab. Jaz mame ne obtožujem, ker sem si tudi mogla marsikaj sama kupiti s štipendijo ipd. saj ni kriva, če ni imela denarja, če ni dobila zaposlitve, če sta z očetom šla narazen. Vse to je posledica večih dogodkov, nekaj stvari že lahko človek spremeni, druge pač ne. Največ je vredno, da se čutiš ljubljenega, vrednega, da imaš nekoga s katerim se lahko pogovarjaš, četudi družino sestavljata sam mama pa otrok, če to kljub vsem socialnim stiskam deluje, potem je to bistveno. Vsak se trudi po svojih močeh. Ne morem reči, da sem bila deležna vsega tega pri svoji mami in to je v bistvu huje kot pomanjkanje denarja ipd. Ne spomnim se kaj sem si mogla kupiti sama, kdaj ni bilo denarja itd, ampak grozen odnos med nama z mamo. Če je življenje težko, zakaj bi ga še otežili z razhajanji znotraj družine. To najbolj prizadane.
Moja mami se pa ne zmeni zame, imam svojo sobo …a sem kot duh. Do vseh je prijazna, zanjo pa ne obstajam – kjub temu da delam in se sama preživljam, pridno in redno študiram … sem pridna in praktično ni imela problemov z mano, pa MI ŠE NIKOLI NI POKAZALA, DA ME IMA RADA.
Zaradi tega sem ravno jokala eno uro…saj se počutim osamljeno. Mami je pubertetnica, ki se briga samo za svojo rit – oče me ne želi videti, saj ima svojo družino in ga pravzaprav ne poznam.
Vse skupaj pušča v meni ogromno praznino.
draga jazjaza,
sprašujem se ali si se kdaj o tej svoji bolečini poskašala pogovoriti z mamo. Kaj pa če jo je strah te njene ljubezni do tebe in ti jo prikriva? Glede na to, da sta obe odrasli, ti bi lahko zaupala marsikaj. Ponudi ji pogovor s teboj, ki naj bo brez očitkov. Tako kot dve ženski. Morda boš presenečena kaj nosi v sebi.
srečno in oglasi se še kaj.
Maja
Zdravo Lizzie,
tvoja zgodba me zelo spominja na mojo, od očeta alkoholika, do pasivne mame in predvsem materialnega pomanjkanja. Tudi jaz sem se spraševala, čemu… in kako zdržati. Podobno kot ti sem se šolala in vztrajala ter preživljala s štipndijo in študentskim delom. Ko mi je bilo najhuje, sem pomislila na to, da bom nekoč na svojem… In da bom preteklost zapustila za samo… Lizzie, predvsem ne obupaj. Imela boš izobrazbo, ki ti bo nudila tudi neko materialno varnost. Ne z danes na jutri, toda izobrazba je ključna, da se postaviš na svoje noge in prekineš ta krog materialnega pomanjkanja. Tudi jaz sem imela težave pri iskanju prve zaposlitve, opraviti sem morala pripravništvo, ki je bilo tako slabo plačano, da se še nisem mogla odseliti…
Danes sva s fantom lastnika stanovanja, v krogu svojih prijateljev pa sem deležna nekega tihega spoštovanja, ker sem si vse morala izboriti sama. Mislim, da te ne sme skrbeti, da boš ista kot so starši, saj si že dokazala, da hočeš več. Ti pa, za tvoj duševni mir in zdravje (govorim iz lastnih izkušenj) priporočam, da takoj, ko se pokaže prilika, odideš in stike omejiš na minimum. Ne Lizzi, nočem te strašiti… ampak ti vzorci tvojih staršev so ena taka slaba popotnica… pri meni se je to npr. kazalo v nizki samozavesti na prvem delovnem mestu… Gre za to, da so taki starši tako obremenjeni sami s sabo, da ti lahko delajo samo škodo – hote in nehote.
Da poudarim bistvo – bodi še malo trmasta, pa boš lahko vse pustila za sabo. Pri nas je tako, da gredo stvari potem na bolje, saj slabše res že ne more biti:)
Če ti bo, mi lahko pišeš tudi na ZS…