…nesposobna, imam nizko samopodobo, se vsega bojim, muči me tesnoba… Vsaka stvar me prizadane in ko naredim napako, se počutim tako obupno, kot da sem zadnji idiot na tem svetu, kot da sem naredila najhujšo stvar in da vsak ve, da sem idiot, da mi na čelu piše. Ne upam si sprejemati odločitev, ker bi lahko bile napačne. Vsako odločitev tehtam tako dolgo, da se mi že meša od samega ukvarjanja s tem. Zadnje čase slabo spim – zaspim sicer takoj, ponoči pa se zbudim in berem knjige. V družbi se počutim manjvredno od vseh okoli mene.

Preberi kakšno knjigo o osebni rasti. Morda Življenjski diamant, avtor Roy Goreya.

… pa sposoben in se visoko cenim. Prav ničesar se ne ustrašim in sem sproščen. Napake sprejemam mirno in jih jemljem kot nove izkušnje, izzive, ki me še krepijo in delajo pametnejšega. Odločitve sprejemam odgovorno in sprejemam njih posledice v vsakem primeru pozitivno. Poskušam ukrepati intuitivno, prva odločitev se je mnogokrat izkazala za najboljšo.

Misliš da se malce norčujem?
Daleč od tega, res se ne.

Glej, vse kar moraš spremeniti je prvi stavek. Samo dve črki stran, pa bo:

Jaz sem… sposobna.

Saj je čisto logično: od šestih miljard ljudi pa misliš da si ravno ti manj sposobna kot drugi. Daj no, le zakaj bi bila ravno ti kaj posebnega??

Zamenjaj prijatelj(ic)e, ki ti dajejo občutek manjvrednosti in te preslišijo, ko pripoveduješ o kakšnem svojem uspehu.

Pa nehaj tekmovati z vsemi: soseda je boljša v tem, sodelavka v onem, prijateljica v čem tretjem in znanka spet v čem šestem. Nemogoče je tekmovati z vsemi!!!

Poišči svoje sposobnosti, poišči svoja drobna veselja. Poišči ljudi, ki jih bodo pripravljeni deliti s tabo.
Odpri okno in se ljubi s svetom…

Kakšna terapija bi ti dobro prišla…. sama se boš bolj težko izkopala iz teh vzorcev….:))

Draga neznanka!
Menim, da so ti vcepili slabo mišljenje o tebi drugi ljudje. Kdo ve, kaj si doživljala že kot otrok, kaj vse so ti očitali, in ti si to vzela zares! Očitno tvoje okolje ni bilo prijazno do tebe in dovolj ljubeče. Tudi jaz sem ti zelo podobna. O sebi mislim podobno kot ti. Stvar se je tako stopnjevala, da sem nekega dne zaupala zdravniku psihiatru svoje težave, saj sem zapadla v globoko depresijo, misleč, da sem nič, in da ne spadam med ljudi. Poslal me je na testiranje iQ-ja, ki pa je pokazal, da sem nadpovprečno inteligentna. A veš, draga neznanka, da sem hodila tri leta v sedmi razred. Sprašujem se, zakaj sem se tako težko učila. Odgovor najdem samo v tem, ker me razred ni prijateljsko sprejel (menjala sem namreč šolo). Če ne bi potem namerno še enkrat zamenjala šole, in prišla v zares prijateljsko okolje, sploh ne bi imela niti osemletke. Pa vendar sem prilezla kar daleč.
Menim, da gre pri tebi za depresijo, in da si potrebna velike doze ljubezni. Meni je psihiater dejal, da žalosten človek težje funkcionira na umskem področju, kot bi, če bi bil psihično neobremenjen, torej zdrav. To, da rada bereš, mi da lahko tudi misliti, da želiš vedeti več. To ni slabo. Toda ne utrujaj si ponoči možganov, sicer bo branje naredilo umu več škode kot koristi. Raje si v lekarni kupi baldrijan. Pogovori se s psihiatrom o svojem problemu, ker je tvoje razmišljanje zelo moreče in škodljivo. Na voljo so zdravila sreče (Seroxat), ki zdravijo depresijo. Če boš zadovoljnejša, ne boš toliko okupirana s svojimi (morda celo namišljenimi) slabostmi. Poleg tega poskusi ugotoviti, kakšen talent se skriva v tebi. Ko ga najdeš, ga razvijaj! Bodi vesela za vsak talent, ki ga imaš, in ga ne podcenjuj. Ti mogoče res ne znaš marsičesa, kar znajo drugi, lahko pa znaš to, česar ne znajo drugi. Vsako človeško bitje ima vsaj nekaj talentov. Mogoče si umetnica, pa tega ne veš. Vedi, da si v Božjih očeh vredna več kot vse vesolje. Imej se rada do zdrave mere! Ne precenjuj pa drugih, ampak jih imej sebi enake! Najdi si konjiček, ki te bo veselil in ti dajal samozavest! Da bi pa dosegla dobre rezultate, pa seveda ne smeš izgubiti potrpljenja. Največjo srečo boš našla v pomaganju nesrečnim, ubogim. Dobro srce je vredno več, kakor še tako polna glava pameti.

Draga neznanka!
Menim, da so ti vcepili slabo mišljenje o tebi drugi ljudje. Kdo ve, kaj si doživljala že kot otrok, kaj vse so ti očitali, in ti si to vzela zares! Očitno tvoje okolje ni bilo prijazno do tebe in dovolj ljubeče. Tudi jaz sem ti zelo podobna. O sebi mislim podobno kot ti. Stvar se je tako stopnjevala, da sem nekega dne zaupala zdravniku psihiatru svoje težave, saj sem zapadla v globoko depresijo, misleč, da sem nič, in da ne spadam med ljudi. Poslal me je na testiranje iQ-ja, ki pa je pokazal, da sem nadpovprečno inteligentna. A veš, draga neznanka, da sem hodila tri leta v sedmi razred. Sprašujem se, zakaj sem se tako težko učila. Odgovor najdem samo v tem, ker me razred ni prijateljsko sprejel (menjala sem namreč šolo). Če ne bi potem namerno še enkrat zamenjala šole, in prišla v zares prijateljsko okolje, sploh ne bi imela niti osemletke. Pa vendar sem prilezla kar daleč.
Menim, da gre pri tebi za depresijo, in da si potrebna velike doze ljubezni. Meni je psihiater dejal, da žalosten človek težje funkcionira na umskem področju, kot bi, če bi bil psihično neobremenjen, torej zdrav. To, da rada bereš, mi da lahko tudi misliti, da želiš vedeti več. To ni slabo. Toda ne utrujaj si ponoči možganov, sicer bo branje naredilo umu več škode kot koristi. Raje si v lekarni kupi baldrijan. Pogovori se s psihiatrom o svojem problemu, ker je tvoje razmišljanje zelo moreče in škodljivo. Na voljo so zdravila sreče (Seroxat). Če boš zadovoljnejša, ne boš toliko okupirana s svojimi (morda celo namišljenimi) slabostmi. Poleg tega poskusi ugotoviti, kakšen talent se skriva v tebi. Ko ga najdeš, ga razvijaj! Bodi vesela za vsak talent, ki ga imaš, in ga ne podcenjuj. Ti mogoče res ne znaš marsičesa, kar znajo drugi, lahko pa znaš to, česar ne znajo drugi. Vsako človeško bitje ima vsaj nekaj talentov. Mogoče si umetnica, pa tega ne veš. Vedi, da si v Božjih očeh vredna več kot vse vesolje. Imej se rada do zdrave mere! Ne precenjuj pa drugih, ampak jih imej sebi enake! Najdi si konjiček, ki te bo veselil in ti dajal samozavest! Da bi pa dosegla dobre rezultate, pa seveda ne smeš izgubiti potrpljenja.

nisi edina, verjemi. po moje bi bil primeren obisk pri recimo dr. perku (zadnja Ona – intervju). sem tudi že sama razmišljala o tem. Upam, da ti bo uspelo. Zberi vse moči in poberi se!!

Hvala vsem, ki ste si vzeli čas in mi napisali odgovore. V tem času sem tudi sama poiskala pomoč. Moram povedati, da se mi te težave pojavljajo ciklično in da ni bilo prvič. Ampak… tisti, ki ste šli skozi to, veste, kako grozno je, ko si tam nekje na dnu. Vem, iz kje izhajajo moje težave, ne vem pa, zakaj se toliko oziram na to. Ko že mislim, da sem šla mimo tega, sprejela dejstva taka kot so, pa se spet vrne… morda je dolge mesece, celo dalj časa ok, potem pa spet. Opravljam delo, ki me veseli. Kot umetnico se sicer ne vidim, saj je oblikovanje za znanega naročnika težko oblika umetnosti, ker se podreja trenutnim smernicah v oglaševanju in naročnikovih željah. Verjetno bi morala več časa posvetiti izražanju čisto svojih idej in trenutnih prebliskov čisto za svoje veselje, a mi zmanjka časa. Deset, petnajst let nazaj, ko sem veliko časa prebila ob polah iz risalnega bloka, temperah ali svinčniku, sem se bolje počutila. Razumevanja niti bilo, pa sem si rekla, ko bom na svojem… bom po celi sobi imela svoje “risarsko orodje”. No, pa sem na svojem, pa nimam niti risalnega bloka več. Zamenjal ga je LCD zaslon in elektronske igrače, a to ni isto. Ni več pristno in ni več delo za mojo dušo. Saj ko vidim svoje izdelke v tiskarni, objavljene v revijah itd. se počutim bolje, si mislim, saj sem nekdo, gotovo bo kdo opazil.