Lepo pozdravljeni!

Na vas se obračam s težavo, ki me muči že nekaj časa in bi rada slišala tudi vaše mnenje. S fantom sva skupaj že 7 let. Za oba je to prva resna zveza. Na začetku sva bila bolj prijatelja in počasi se je najin odnos razvil naprej. Seveda je bilo na začetku vse lepo in prav. Zelo lepo sva se ujela, podobno razmišljala, všeč so nama bile iste stvari, veliko stvari sva doživela skupaj… Zdaj pa že nekaj časa opažam, da nisva več na “isti valovni dolžini”. Jaz sem tista, ki sem se začela oddaljevati. Skupaj sva že od 15 leta in morda je nekje vmes najin razvoj ubral različne tirnice, ne vem. Predvsem ne čutim take privlačnosti do njega kot bi si želela. Intimnost, včasih že dotiki me pogosto motijo. Motijo me tudi čisto banalne stvari, npr. določene kretnje, izrazi, besede, ki jih uporablja. Če lahko tako rečem, se mi včasih zdi otročji. Moti me tudi njegova negativnost, saj velikokrat vidi le slabe stvari oz. se osredotoči le nanje in vse to se mi zdi, da mi jemlje energijo. Tudi nekaj stvari je bilo iz preteklosti, ki so se mi vsedle v spomin in morda tudi spremenile moj odnos do njega. Je problem v meni, v najinem odnosu, mojem odnosu do njega? Nekajkrat sva poskušala prekiniti najin odnos na mojo željo, ampak skoraj naslednji dan je bilo že vse po starem. On me ima zelo rad in pravi, da bi zame naredil vse, mene pa boli, če ga vidim, da mu je hudo zaradi mene in tako nekako se vrtiva v krogu. Zelo mi je žal, da ne čutim tako kot bi rada in žal mi je zanj, zato pa nimam srca, da bi šla stran. Kljub vsemu naju veže močna povezanost in zato se velikokrat vprašam – ali ni to že to veliko, da bi ostala skupaj. Nekajkrat sva se pogovorila o tem in se potrudila glede stvari, ki so naju motile, ampak vseeno se stvari pri meni niso tako zelo spremenile. Za kratek čas že, potem pa me spet začne vse motiti. Mi lahko poveste, kaj mislite, da je glavni problem in kako naj ga rešiva? Pa še nekaj me zanima – kako pomembna je spolna privlačnost med partnerjema za uspešno zvezo in koliko to, da se ujemata v načinu razmišljanja, v življenjskih nazorih in podobnem?

Najlepša hvala za vašo pomoč!

Če te že sedaj vse moti ne vem če te bo to kasneje minilo. Ne vztrajaj pa semo zaradi tega da ne boš prizadela njega. Tudi jaz sem tako mislila in sem se celo počila z njim a je vseeno prišlo do ločitve in to samo po dobrem letu zakonskega življenja. Pa se je kasneje tudi on pobral in živi dalje. Sigurno je pa sex zelo pomemben v odnosu.

Bila sem v podobnem položaju kot ti, le da partnerja nisem nameravala zapustiti. Bila sem zelo nesrečna, ker se mi je ljubezen za leto dni ohladila. Da bi spet lahko začutila ljubezen do njega, sem prosila Boga, da mi srce napolni z ljubeznijo. Tako dolgo sem vztrajala v teh prošnjah, da so se končno uresničile. Nič te ne bo stalo, če boš s tem poskusila tudi ti. Ljubiti ne moremo sami od sebe. To ni odvisno od naše volje.
Srečna bodita v tistem, kar vaju veže! Spolna privlačnost je odvisna tudi od našega lastnega “mazila za oči”. Glej tisto, kar je lepo, ne tisto, kar se ne sklada s tvojimi željami. V mislih imej njegovo ljubeče srce, toplo telo, njegov srčni utrip, ko se ljubkuje s teboj. Vživi se v njegove občutke in ga osreči. Čim večkrat ga osrečuj, pa boš ugotovila, da ga imaš spet rada.

Pri nama je bilo isto, začela pri mojih 15-ih, skupaj 7 let, potem kriza…Sedaj štejeva že 15 skupno leto in moram povedati, da se ujameva bolj, kot kdajkoli prej. Vse je v glavi. Sama se moraš odločiti ali gresta naprej skupno ali vsak svojo pot.
Pa ne pozabi, s komerkoli boš nadaljevala svojo življenjsko zgodbo, zaljubljenost mine vsaj v roku 2 let (pa nisem pesimist, le realna sem!). Pravo skupno življenje se začne, ko zaživita skupaj in če se uspeta uskladiti, prilagoditi, poslušat in razumet en drugega, sta na najboljši poti do uspeha! Če je to tisto, kar želiš…
Lahko pa ubereš drugo pot in menjaš partnerja vsakič, ko te mine zaljubljenost…
Mislim, da se splača vztrajat, le sama moraš nekaj za to narediti!