Živjo, ne vem sploh kje naj točno začnem… moje življenje je ena sama zmeda in bolečina. Nikoli nisem bila zares srečna, že kot otrok sem morala prestat veliko preizkušnj- nošnja steznika in odzivi sošolcev na to, potem pa je sledila še operacija hrbtenice in s tem se mi je življenje začelo spreminjat na slabše. Ta operacija je bila zame velik šok- spremenila me je, razmišlanje o življenju, drugih… Pa tudi za mojo mamo je bilo vse preveč’ ob negovanju mene je zbolela in diagnoza- rak. tako sem prišla iz bolnice utrujena na pol pokretna- nisem se mogla sama oblačit… mamo pa sem imela v bolnici po hudi operaciji. Sledile so kemoterapije in nekako se je vse pobolšalo. A jaz sem nekako ostala otrpnjena.
Nato je življenje teklo kakšno leto dokaj normalno nakar je umrla babica s katero sva si bili zelo blizu- tudi za rakom. Nato je sledila še burna ločitev staršev- oče je varal… in moja ločitev s prvim resnim fantom (česar nisem obžalovala, saj je bil nespoštljiv, je varal…) a vseeno je stres. Po tej ločitvi je mama ponovno zbolela in se z alternativo spet pozdravila. Nato je sledilo edino srečno leto mojega življenja- 4. letnik gimnazije, ko je vse potekalo normalno. Potem pa Ljubljana- faks. Odhod od doma je bil zame ogromen šok- saj sem bila izredno navezana na dom in mamo. bila je moja edina prijateljica… Tam pa sem bila povsem sama. Cele dneve sem samo jokala in mislim, da se je takrat v meni nekaj precej zalomilo, kaj se psihe tiče. iIn ni še minilo pol študentskega leta, ko je mama spet zbolela. v marcu je potem tudi umrla. stala sem ob njeni postelji in lahko sem le nemočno opazovala kako me zapušča edini človek, ki me razume.
Spomnim se samo tope bolečine in temne praznine, ki me spremlja še danes po dveh letih in pol, ne vem če sem od takrat vse skupaj več kot parkrat jokala. Posledično sem izgubila tudi dom in sem se pač morala preselit k očetu, skaterim si mikoli nisma bila precej blizu, v precej oddaljen kraj od mojega. Zdaj živim malo tu malo pri fantu s katerim sma začela malo pred mamino smrtjo in kateri mi je edina uteha. vseeno pa ne vidim izhoda. na faksu mi ne gre, študij mi je muka, ob učenju dobivam napade joka, panike- predstavlja mi ogromen napor, prvi letnik sem sicer uspela končati v dveh letih, a vseeno živeti mi je muka… Kakšen teden jem antidepresive, morda bojo pomagali… kar se tiče očeta pa mu je pomemben samo faks… Saj veš da morš naredit,(se splača zaradi pokojnine ki jo dobim po mami in štipendije, vedno pravi da on bi za tak dnar tud študiral) je vse kar slišim od njega. Jaz pa ne vem če zmorem, v glavo mi ne gre nič…
kaj naj naredim, da bo v moje življenje posijalo malo sonca? S situacijami se ne morem sprijaznit, v vsem je ena sama bol, z živci sem na koncu, stara sem 22 let pa nimam energije več nobene, nobenih prijateljev- po mamini smrti sem izgubila tudi ljudi s katerimi sem se družila ker niso znali sprejet da nisem več ista in so me pač nehali vabit zraven ven… a mora bit življenje res tako kruto. Nekateri pravijo, da si usodo krojiš sam, a kaj bi jaz v svoji lahko spremenila, kaj naj spremenim, da bi bilo življenje nekaj radostnega…

Tia pozdravljeni,

Če te življenje veliko preizkuša potem imate dve možnosti, ali se vdate in obupate pod težo stisk in problemov ali pa se odločite in se borite z vsem kar imate, da ga sprejmete takega kot je in iz njega gradite.
Kot razumem ste študentka in imate tudi možnost študirati. Tu vam gotovo odpade en problem – finance, kar je za mnoge študente lahko zelo obremenilno. Mogoče bi bilo dobro preveriti, če je to kar študirate nekaj kar vas veseli, če je, potem odpade drugi problem.
Imate fanta, ki vam je v oporo, kar je tudi zelo veliko in za kar ste gotovo lahko veseli. Čeprav nimate več mame, ste vseeno preživeli z njo obdobje, ko ste jo najbolj potrebovali, sedaj pa postajate odrasla ženska in v vsakem primeru bi se z mamo počasi začenjali oddaljevati, saj mora vsak otrok slej, ko prej iz gnezda.
Edin problem se mi zdi to, da nimate prijateljev in da vam je do sedaj to predstavljala mama. Zdi se mi pomembno, da imate prijateljice vaše starosti, za kar pa se seveda morate potruditi sami. Nič nam ni kar podarjeno. Velikokrat nam pride nekdo na pot, ki bi nam lahko bil blizu, mi pa smo obremenjeni z tisoč problemi, in nesigurnostjo, tako da takega človeka spustimo mimo. Zagotavljam vam, da je življenje polno priložnosti, kjer lahko navežete stik in prijateljstva, edini pogoj je, da si tega želite, si to priznate in ko pride priložnost, da se za to potrudite. To pomeni, da greste čez svoje strahove in ali začnete pogovor ali se mu ne ognete.

Upam, da sem vam vlila vsaj malo poguma, da se vrnete nazaj v aktivno življenje.

Lepo vas pozdravljam,

Tanja