Pozdravljeni!
Pišem vam v stanju tegobe, napetosti srca. Vem, kako se danes vrti svet, vem, koliko mladih trpi za duševnimi stiskami, ko še sami ne vejo zakaj. Stara sem 24 let in pol. Osebno sem se vedno imela za močno in pozitivno dekle. V trenutkih, ko mi je bilo najbolj težko, sem verjela, da bo tudi za tem dežjem, kot vedno doslej, posijalo sonce. In tako je tudi bilo. Prebrodila sem vsako krizo, vsako oviro, ki mi je stala na poti, se osvobodila in bila srečna, da sem to, kar sem. Zadovoljna sem s samo seboj, mislim, da me je Bog obdaril, mislim, da lahko ljudem veliko dam. Koliko je stvari, ki jih razumem, koliko je stvari, ki jih pametno presodim, da lahko na tej podlagi sledim tudi svoji sreči. A kljub vsem lepim stvarem, ki jih imam v sebi, sem šele pred kratkim spoznala, da tudi v meni vejejo čustva, ki jim ne vidim pravega razloga in ob katerih se zbujam nemirna, morda tudi boječa. Zdravnik, kateremu sem opisala svoje zdravstvene slabosti, je vsemu temu dal svoje ime: tegobno stanje, čustvena labilnost… Sprva sem se mu v mislih zasmejala: Jaz, čustveno labilna? Nemogoče! Potem pa sem se ozrla nazaj in ugotovila, da mi je bilo pri srcu zares večkrat težko, včasih niti nisem vedela zakaj. Januarja sem prebolevala le 3-mesečno ljubezensko zvezo, ki se je končala. Bilo mi je tako težko, kar nisem mogla verjeti, da je lahko bolečina ljubezni tako zelo velika. Kar pa je bilo zame najhujše, je bilo to, da se mi je na trenutke zdelo, kakor da sem izgubila samo sebe. Ni hujšega kot izgubiti samega sebe, kajti vedno, ko mi nekdo ni vračal ljubezni, sem si rekla: Hvala Bogu, da imam samo sebe. Občutek, da je ob meni vendarle nekdo, ki me ima rad – to sem jaz, Dina – je ohranjal mojo srečo nekje še vedno živo. Brez tega pa sem se na koncu izgubila. A kot vsako krizo, sem prebrodila tudi to. Doživela sem pravo odrešenje, zdelo se mi je, da sem se spet našla, da sem spet edinstvena jaz. Na koncu sem celo bila hvaležna vsemu, kar me je doletelo, saj sem se toliko bolj zavedala vrednosti prave sreče. Tekli so mimo tri meseci umirjenih dnevov, dokler nisem naletela na fanta, ki mi je že dolgo časa zelo všeč. In že naslednji dan po tem srečanju so se v moji duši zopet začele napetosti, pa čeprav sem se s tem fantom le pogovarjala in se hecala. Nič takega nisem naredila, kar bi mi lahko škodilo, nisem prišla z njim v nek telesni kontakt, saj se zavedam, da me on najbrž nima niti pol toliko rad, kot jaz njega. Le sčasoma sem ugotovila, da za tako velike tesnobe, ki jih doživljam v sebi, morda sploh niso krivi fantje ali kakšni drugi zunanji vzroki (npr. preobilica izpitov, misel na študijsko potovanje, ki me čaka), pač pa je nekaj v meni, kar stvari spotencira, da sem na koncu slabotna in trpim. Vas, drage strokovnjake sprašujem, kaj bi to bilo in kako je sploh mogoče, da čustva uberejo drugo smer kakor mišljenje. Saj že sam rek pravi: Mi smo to, kar mislimo. Če zase torej mislim, da sem pozitivno dekle, ki jo imajo ljudje radi, ki se ima rada tudi sama sebe, ki veliko zmore, zakaj se potem včasih počutim, kakor da bi bila ujeta v kletki, zakaj vsa ta tesnoba? V zelo hudih trenutkih se počutim celo, kakor da bi se izgubila.
Mislim, da so na svetu stvari, na katere ne moremo vplivati, ki podzavestno delujejo na nas in morda je ta tesnoba del tega. Danes na svetu veliko mladih trpi, družbeni pritiski so vse večji. Sprašujem se, kam pelje ta svet, če je povsod le neko samo uničevanje – uničevanje narave, uničevanje človeka. Raje bi živela v časih, ko so ljudje delali skupaj na polju, preživeli čas eden z drugim, rasli eden ob drugemu, bili zadovoljni. To je bilo duhovno bogastvo, notranji mir, danes pa je nasprotno temu veliko duhovne praznine in nemira. Mladi iščejo smisel na tem svetu, iščejo sami sebe. Vrnitev k naravi in h človeku vidim kot edino rešitev.
Nameravam obiskati zdravnika. Če mi bo dal kakšno pomiritev za trenutke, ko me bo v prsih najbolj stiskalo, mu bom hvaležna, a če sem poštena ne vem, koliko lahko pomirjevala v celoti odpravijo tegobe današnjega sveta, ali pa mojega sveta. Nekje trdno verjamem in upam, da bom tudi to težavo rešila, čeprav opažam, da se je že večkrat ponovila, ne da bi se je sama popolnoma zavedala. Tukaj sem, ker potrebujem vaš nasvet, odgovore na moja vprašanja, morda celo vaše mišljenje o duševnih stiskah, ki danes pestijo nas mlade – ki bi jih radi odpravili, a ne vemo kako, saj ne vemo niti od kod so se pojavile. Že vnaprej iskrena vam hvala za vse vaše odgovore!

Dina

Dina pozdravljena,

Na veliko svojih vprašanj ste si že sama odgovorila, začutila ste kaj je tisto kar pogrešate: povezanost z drugimi, sodelovanje, vrnitev k naravi, vrnitev k človeku. Mislim, da so to stvari, ki vsem ljudem manjkajo, sploh v zahodni družbi, kjer je prisotna vse večja tekmovalnost in kot ste ugotovila so pritiski na mlade veliki. Tudi to, da je vedno pomembno, da imate samo sebe in se tega zavedate je še kako res. Ljudje smo tako okupirani z zunanjim svetom z dogodki in hitrostjo s katero se le ti odvijajo, da pozabimo na najboljše prijatelje in seveda nase. In kdo ne bi bil tegoben, če v resnici zagleda vse to. Vendar pa nas to ne sme prežeti do te mere, da v tem stanju ostajamo, to je zgolj spodbuda, da naredimo več zase in za druge ter za boljši svet, če lahko tako rečem.

Glede na vašo starost menim, da iščete stik sama s sabo in da se intenzivno opazujete, kako na kakšno stvar reagirate, kaj o čem mislite,… Tako da menim, da ste predvsem izredno čuteča in senzibilna oseba, kar pa pomeni, da se na zunanje dogodke tudi temu primerno odzivate.

Če čutite, da bi želela k zdravniku potem to vsekakor naredite, drugače pa menim, da lahko veliko storite tudi sama. Ko vas v prsih stiska oz. čutite tesnobo vam priporočam, da naredite krajši sprehod v naravo, hoja in pa gozd vas bosta gotovo pomirila. Dobro je tudi, če se naučite tehnik sproščanja in dihanja. Za pogovor pa lahko pokličete tudi nas na društvo 01 43 82 760 in prosite za Stanko ali Tanjo.

Lepo vas pozdravljam,

Tanja

Pozdravljeni!

Najprej bi se vam rada iskreno zahvalila, ker ste se oglasili.
Pred približno tremi tedni sem bila pri zdravniku, predpisal mi je Cipralex. Razen tega pa mi je priporočal tudi avtogeni trening, ki se ga zdaj počasi učim. Imam neko upanje, da bom počasi postala zopet stabilna, sproščena kot nekoč…
Zanimivo, da ta je moja “preobčutljivost” (če lahko temu tako rečem) privrela na dan šele kako zadnje leto. Kolikor pomnim sem bila prej pač “normalna”, stabilna oseba in veliko bolj pozitivna – kar ne pomeni, da mi kdaj ni bilo hudo (npr. ob prebolevanjih fantov), a pobrala sem se in šla z veseljem oz. srečo naprej. Saj še sama ne najdem pravih razlogov, a predvidevam, da me je svet, ki ga opazujem podzavestno “zlomil”. Nekateri mi pišejo, da se gre za neko “panično motnjo”. Kaj menite vi?
Pravilno ste napisali. To zadnje leto sem se ob vseh tesnobah začela tudi bolje opazovati, razmišljati zakaj se tako počutim, kaj v meni sproža nelagodja, strese in prav zadnje mesece sem iskala tudi stik sama s sabo, saj se mi je zdelo, da sem se nekje izgubila.
To čutečnost in senzibilnost, ki ste jo prav tako lepo zadeli, se mi zdi, da sem na splošno pobrala tudi od tatu in mame (karakter pač) – kaj menite vi? Zadnje leto pa so te lastnosti prišle veliko bolj do izraza, saj sem jih začela čutiti “na lastni koži”. Kar pomeni, da mi je ob posebnih situacijah (če posplošim) začelo zmanjkovati energije, bolel me je želodec, delalo mi je slabo, včasih sem celo bruhala. To pa sem čutila tudi, ko sem začela razmišljati, koliko obremenitev me v življenju še čaka, koliko stvari je na svetu, ki so ogrožene, ki izumirajo, človek pa jih tako zelo potrebuje (duhovnost, družabnost, narava, mir…).
Tudi, ko opazujem osamljenost starejših ljudi, me zelo boli. Razumem jih, kako se počutijo in že vidim sebe v istih letih, ko bom tudi jaz osamljena in bom neizmerno pogrešala moje najdražje in mladostne trenutke. Skratka ne živim v tem trenutku, težko se vživim vanj, težko srkam vso lepoto, ki mi jo ponuja, težko vidim, kar mi ponuja sedanjost, vse lepo se mi zdi, da gre mimo mene… Danes moram priznati, se že malo postavljam na noge, ne vzamem si stvari več toliko k srcu, a če sem kdaj pozorna na kakšne momente, se mi zdi, kakor da sem po duši stara “300 let”.
Vedno sem imela rada čustvene ljudi, neko skrivnostnost izžarevajo, lepoto…Ko pa sem spoznala, da pretirana čustvenost, občutljivost včasih pomeni predvsem trpljenje, sem ugotovila, da si pravzaprav ne želim več biti tista “izredno čuteča in senzibilna oseba”, kot jo vi omenjate. Vsaj ne takšna, kot sem bila oz. sem še vedno zadnje leto. Le zakaj bi se sekirala o tegobah starosti, o nesrečah, ki se dogajajo, če pa sem sama še vedno mlada in zdrava…RADA BI TO DOPOVEDALA TUDI SVOJEMU SRCU IN NE LE RAZUMU. Le kako naj to naredim, kako naj mi uspe?
Zanima me vaše mnenje: Ali lahko premagam svojo občutljivost in postanem močna oseba, takšna, ki se ne sekira kaj dosti? Rada bi bila taka….

V veselju, ker ste se mi oglasili, vas lepo pozdravljam.

Dina

P.s.: Lahko me kar ti-kate.

Dina pozravljena,

Me veseli, da opažaš napredek pri sebi in pa seveda kaj vse moraš še spremeniti. Glede tvojega vprašanja, če lahko postaneš oseba, ki se ne sekira prav dosti, pa menim, da to ni izhod.
Kot si že ugotovila, je pomembno, da se naučiš živeti trenutek ali sedanjost, saj le tako ne boš nič obžalovala, ko boš starejša. Da pa se ne bi sekirala prav dosti pa menim, da se je potrebno naučiti, katere so stvari zaradi katerih se resnično ni vredno sekirati in bi nas drugačen zorni kot gledanja v to tudi prepričal, ter katere so stvari, kjer pa moramo izprašati svojo vest in se vprašati ali smo zares naredili vse, kaj lahko še spremenimo, popravimo, prispevamo glede sebe in seveda tudi glede drugih. Smo namreč soodgovorni tako za naš planet, ljudi in živali, kar pa ljudje velikokrat pozabljamo.
Predlagam, da kadar te kaj gloda, da si to najprej priznaš in nato pogumno pogledaš kaj je to, le tako boš vedela ali se po nepotrebnem sekiraš, ali pa upravičeno, saj bi lahko kaj spremenila.

Lepo te pozdravljam

Tanja