Ko odide nekdo brez slovesa
Pozdravljeni!
Čudno je to življenje! Ko začnem biti optimistična…zvem:
Ubil se je moj prijatelj, nesojena ljubezen!
Čeprav imam “Žalefobijo”, sem odšla ke, lutala po vseh grobovih in končno našla njegov kup rož – dala sem majhno svečko, ki ni gorela niti 2 sekundi zaradi močnega vetra, in listek, na katerem je delček mojega slovesa.
Ne sprašujem zakaj, ker vem, da se ni ubil od užitka v življenju, ampak se sprašujem zakaj se v 5 letih nisva niti 1x orng pogovorila, samo 2x sva se srečala za par minut in takrat sem čutila obojestransko zadovoljstvo.
Velikokrat ampak res velikokrat sem razmišljala o lastni smrti, kdo bo vse na mojem pogrebu, potem pa me on prehiti in še to izbere vlak!?! Glede na izbiro samomora si ne morem predstavljati, koliko se je moral tako zelo sovražiti oz. življenje?! Sama predobro vem kaj je depresija in pomagala bi mu, sam poklicati bi me moral, karkoli bi pomagalo, kanček sreče za naju oba, da se snideva-vsaj zdaj par mescov pred smrtjo, ko je baje bil zelo slabega videza, pa ni imel tudi kančka sreče….izbral je slabo družbo, drogo, obupal v iskanju službe in v šolanju na fakulteti (JA-TAKRAT SEM MU REKLA, DA MORA VZTRAJATI!!! BITI MOČAN!), za nameček pa mu je bila usojena še izredno nesrečna družina in nenazadnje express.
Vsi bodo pozabili, jaz pa bom mlela še kar dolgo….že 1 teden se vsako noč zjokam, v službi dela oseba, ki je 91% podobna mojemu prijatelju, izredno imam nabit delovni čas, oz. nimam časa za nič, pa vseeno nonstop razmišljam o tej tragediji. Da ne omenjam vlaka+tirov. Zadnjič sem šla z avtom čez tire, in malo je manjkalo, da bi se ustavila na sredi tirov in kar vseeno mi je bilo. Pa nisem več tako depresivna kot včasih, vse obveznosti neverjetno dobro opravljam (diploma+job+obveznosti doma), vendar mi je (bilo) grozno!
Parim sem povedala da mi je umrl (samomor) prijatelj, pa je bil odgovor v smislu: grozno. kaj češ? INNNN, a greš na sladoled? Pa ne v smislu da bi me potolažili ampak gremo na drugo temo. Drugi celo nč ne odgovorijo (sms). Ko pa meni kdo pikico pojamra o npr. neuspešni ljubezni (ne o smrti ali samomoru) takoj dam vedeti, da sem mu 100% na voljo in da se lahko dobiva če rabi pogovor. Jaz omenim, da se mi je nekdo ubil, z vlakom,….pa je ok?! Eni so šli celo na dan pogreba zvečer žurat, pa so bli best frendi, jst pa (sem bila) z mislimi v vesolju in bistvu eksistence življenja.
Ko sem rekla frendu-drugemu, da premalo skrbimo drug za drugega, da smo preveč brez skrbni, individualisti+materialisti in še dalje bolj mrzli (čustveno), lahko rečem, da smo bolj mrzli, kot truplo v zemlji. in s tem bolj mrtvi!
Jaz pa mojemu X.Z. ne glede na vse, posvečam en članek, ki ga bom objavila nekje.
Tvoja Z.X.!
Pozdravljeni,
Rada bi vam izrazila moje sožalje ob izgubi vašega prijatelja. Menim, da so vaša opažanja glede odtujenosti in hladnosti naše družbe ob smrti nekoga prav primerna.
Vendar se taki občutki porodijo že veliko prej. Povezanost in sočutje drug do drugega je v zahodni družbi res okrnjeno na minimum. Ljudje drvimo iz enega opravka na drugega, od ene potešitve potreb k drugi in posledično si ne vzamemo dovolj časa, niti za to, da bi predelali tako pomemben dogodek kot je smrt nam pomembne osebe. Soočanje s smrtjo je večinoma potisnjeno nekam na rob in žal s tem, ko potiskamo svoje starejše občane v domove, tako oropamo sebe in svoje otroke za pomembno soočanje z naravnim in neizogibnim delom življenja – s smrtjo.
Ob samomoru pa je soočanje s smrtjo še toliko težje, saj se nam porajajo vprašanja kot so: ali bi lahko kaj naredili, da bi to preprečili, sploh, če ste že sami opazili, da se oseba vede drugače kot ponavadi oz. da ni v najboljši koži.
Predlagam vam, da vse svoje občutke vzamete resno in da si vzamete čas za žalovanje, tako boste dala pravo vrednost vajinemu prijateljstvu. Smrt vam drage osebe pa je tudi priložnost, da se zaveste lastne minljivosti in kako ste nanjo pripravljeni. Predvsem je pomembno, da realno pogledate na smrt, brez strahu in tudi brez olepševanj, ter se obenem tako zaveste lepote življenja in kaj vse vam ponuja.
Lepo vas pozdravljam,
Tanja
Pozdravljeni še enkrat!
/Dezember=Nuova/
Tole vaše pismo sem vsaj 3x že prebrala,….najbolj pa se mi je vtisnilo v spomin vaše pisanje o življenju in kaj nam ponuja.
Se strinjam, da nam ne ponuja samo grdega in da kdaj pa kdaj tudi lepega.
Se strinjam, da se moramo vsi dan za dnem boriti, v vojni ali v naši duševni vojni oz. nemiru.
Vem, da živim malce več od skromnega načina življenja in hvala bogu nižje od bogatega.
Poskušam se osredotočati na lepe stvari, pozitivne, humanost, ustvarjalnost, inovativnost,… in se kar dobro umikam depresiji, kar pomeni, da ne pijem alkohola, ne kadim, nisem agresivna, -vztrajam, vem čemu se moram umakniti in čemu dati prednost, včasih mi to uspeva, včasih ne,…skoraj sem kot ozdravljeni človeček na tem zmešanem planetu,…
….pa vendar sem se danes presenetila, ko sem mislila, da sem pozabila na tisti tragičen dogodek, ko sem ravno končala eno dolgo mukotrpno delo na računalniku, se pravi, da se nisem imela časa že skoraj 2 tedna smiliti sama sebi,….pa sem se malo prej zjokala kot dež ko sem se za hip spomnila na sejvestekoga. Vem, da ljudje, ki delamo v stroki, ko pomagamo ljudem, nismo vsemogočni, ampak vseeno…
Naj bo to moj nauk, za bodočo službo, da naj vidim kako bo z (človeškimi) izgubami?
Madona, sedaj resnično razumem, kaj samomor pomeni in kaj prinese, da ne rečem odnese!
*mogoče me je pa zmotilo oz. moj duševni mir spomin, malce okajene in kar zagrenjene matere, ki velikokrat takšna naredi napeto ozračje, ter treznega očeta, ki je tudi večino časa doma živčen in zajedljiv….pa me vse to že kar počasi provocira, glede na to, da se bližam 27. letom*