Po dolgem premisleku sem se odločila, da pišem na tale forum v upanju, da bom dobila kakšen koristen nasvet, ki bi ga znala uporabit v svojem nesmiselnem življenju. Saj niti ne vem kje naj začnem svojo zgodbo, ki me tako zelo boli. V otroštvu me je štiri leta spolno zlorabljal moj pet let starejši brat.Bila sem še otrok zato me je z lahkoto pregovoril, da je to samo igra in, da s tem ni nič narobe.Ko sem prišla v obdobje pubertete sem se začela zavedat kaj je sploh počel z mano. Podoživljat sem začela dogodke z nočnimi morami, vsak dan sem bila bolj napeta, bolj psihično uničena. V meni so se začeli kopičiti občutki krivde, da tega nisem bila sposobna preprečiti, počutila sem se oz.se še počutim umazano. Vsega tega nisem več zdražala v sebi in sem se zaupala svoji razredničarki in tako je vse to prišlo do socialne službe. Doma se je začel pekel z vsemi vprašanji kako in kdaj se je dogajao…mislila sem, da se mi bo utrgalo.Doma se je razvedlo, leto dni sem hodila k psihologinji, ki mi je kvečjemu dala še dodaten občutek krivde. In tako se je zgodba za moje domače končala. Brat je bil staršem vedno tudi po tem, ko so zvedeli kaj se zgodilo na prvem mestu. Vedno so mu posvečali največ pozornosti, jaz sem pa vedno obsedela nekje v ozadju z mislijo, da si pač ne zaslužim ljubezni lastnega očeta in mame. Od tega kar se je doma razvedelo je minilo že šest let in od tistega trenutka nikoli nismo spregovorili o tem. Nikoli me nobeden ni vprašal kako se počutim, kakšne občutke nosim v sebi…Sama se pa tudi nikoli nisem hotela izpostavljat in vzbujat pozornost, da bi me opazili. Vedno vso jezo do brata ter do staršev usmerjam vase-režem se. Nekako mi odleže, ko se z britvico zarežem v roko ali nogo. V življenju sta me poleg brata zlorabljali še dve osebi iz mojega okolja. Za eno osebo nobeden ne ve, ker se bojim reakcij, ki bi nastale, če bi povedala.Rada bi se rešila vsega tega “sranja”, ampak enostavno nimam moči. Rada bi normalno živela, ampak se vsak dan spominjam na to kaj se mi je zgodilo. Še zdaj se počutim krivo zakaj bratu nisem preprečila, da je počel z mano takšne “svinjarije”. V meni je toliko jeze, da se včasih bojim sama sebe. Rada bi zbrala tisti kanček poguma in se pognala v smrt. Po drugi strani si pa želim živeti. Vedno, ko si poiščem pomoč naletim na napačne ljudi. Mgoče jih samo jaz vidim kot “napačne”, ker me je strah še enkrat govorit o vsem tem, kaj se mi je dogajalo.
Prosila bi vas za nasvet, če kdo pozna kakšnega psihologa, psihologinjo na območju Maribora. Vem, da tega ne bom nikoli pozabila, ampak bi se rada vsaj naučila živet s tem.

Že vnaprej hvala za vsak nasvet!

Obupana

zdravo…

lahko tirečem le to..vem kaj si doživela, kaj si morala prestati..saj sem tudi sama šla čez vse to..vem kako boli,ko vedno naletiš na zaprta vrata in ljudi,ki ti niso pripravljeni pomagati..če želiš mi lahko pišeš in skupaj poiščeva kakšno pravo pot…želim ti pomagati, pa čeprav samo s pogovorom..

lp, N.

Lep pozdrav najprej! tvoja zgodba se me je kar dotaknila tako, da sem mogla dodati komentar, ki upam, da ti bo mogoče v kakšnem pogledu koristil. Sicer nisem neki expert za te vrste problemov, a lahko ti povem moje mnenje. Ne bom ti govorila, da vem kako je ker nimam pojma, a gotovo je stvar neznosna in resna! Vse se ti zdi brezupno saj si vrjetno depresivna in v takšnem stanju počutje ne more biti ok. Dokler se ne boš opogumila in odkrito spregovorila o svojih strahovih se ti stanje vrjetno ne bo izboljšalo. Predlagam ti, da vprašaš osebno zdravnico, naj ti priporoči kakšnega psihologa ali pa pokličeš na kakšen center za zlorabe otrok ali žensk. Ne potiskaj problemov v ozadje sooči se z njimi in ni važno kdo ti pri tem nasprotuje! Zavedaj se, da se ti to ne bi smelo zgoditi! saj si zaznamovana za celo življenje, pojdi do konca pri tem pa se ne oziraj na to da je tvoj brat ali kdorkoli drug!
Pa srečno!!!!

Lep pozdrav najprej! tvoja zgodba se me je kar dotaknila tako, da sem mogla dodati komentar, ki upam, da ti bo mogoče v kakšnem pogledu koristil. Sicer nisem neki expert za te vrste problemov, a lahko ti povem moje mnenje. Ne bom ti govorila, da vem kako je ker nimam pojma, a gotovo je stvar neznosna in resna! Vse se ti zdi brezupno saj si vrjetno depresivna in v takšnem stanju počutje ne more biti ok. Dokler se ne boš opogumila in odkrito spregovorila o svojih strahovih se ti stanje vrjetno ne bo izboljšalo. Predlagam ti, da vprašaš osebno zdravnico, naj ti priporoči kakšnega psihologa ali pa pokličeš na kakšen center za zlorabe otrok ali žensk. Ne potiskaj problemov v ozadje sooči se z njimi in ni važno kdo ti pri tem nasprotuje! Zavedaj se, da se ti to ne bi smelo zgoditi! saj si zaznamovana za celo življenje, pojdi do konca pri tem pa se ne oziraj na to da je tvoj brat ali kdorkoli drug!
Pa srečno!!!!

Pozdravljena.

Vse kar si opisala je zelo žalostno, vendar občudujem tvoj pogum da si premagala samo sebe in povedala svojo zgodbo. Kar je počel tvoj brat je kaznivo dejanje, kar počnejo tvoji starši je kaznivo dejanje. Odgovornost za to, kar se ti je zgodilo morajo prevzeti odrasli, saj se otroci ne zavedajo kaj je prav in kaj narobe. Res je , da ko vedno znova poveš svojo zgodbo, pričakuješ, da bi nekdo razumel in si vedno znova razočarana, ker te ne in misliš, da je krivda na tvoji strani. Obstaja zelo dobra knjiga za žrtve spolnega nasilja, naslov pa je Pogum za okrevanje. Lahko si jo sposodiš v univerzitetni knjižnjici v Mariboru.

Ti nisi kriva, za to kaj se je zgodilo, zaslužiš si živeti in zaslužiš si ljubezen, vem da te besede zvenijo utopično, vendar so resnične.
Držim pesti zate.

Zdravo!

Še ena zgodba, ki človeka pretrese. Najprej ti čestitam za pogum, da si pripravljena delit svojo zgodbo z nami. Lahko ti rečem, da zelo dobro vem kaj doživljaš, saj se je meni dogajalo isto. Tudi meni se je zloraba dogajala v lastni družini. Zgodila se ti je krivica, za katero nisi nikakor kriva ti. Razumem tvoje občutke nemoči in obupa. In ti verjamem da ti ni lahko govoriti o teh stvareh… Vendar prosim te, ne obupaj. Zberi pogum in si poišči strokovno pomoč. Verjemi, da ti bo veliko lažje, ko boš o teh stvareh začela govoriti s strokovnjakom, ki je sočuten….
Ker si iz okolice Maribora, ti priporočam, da se obrneš na Družinski center Mir, kjer nudijo pomoč tudi žrtvam splonih zlorab.
Drugače ti pa tudi jaz priporočam, da prebereš knjigo Pogum za okrevanje.

Želim ti veliko poguma in moči v življenju. Verjemi, da tudi zate sveti lučka upanja za lepšo prihodnost.

Lep pozdrav in bodi korajžna.

Moji znanki je zelo pomagal Zoran Zeljić iz ZD Adolfa Drolca v MB. Spomnila se je namreč svoje spolne zlorabe in ji je pomagal, da je prišla ven iz tega pekla. Sedaj lepo živi naprej.
Držim pesti zate!

danes sem ženska, takrat sem imela 4-5 let, zlorabljala me je sestra, tudi nedolžnost sem izgubila na tak način – z moškim seveda 🙂
enaki občutki kot pri tebi, tudi sama imam dva reza na roki še vedno…. duša je pa zdrava, mal poškodovana ampak ok.
glavo gor in pazi na svojo kožo, mej jo rada, sebe, njo, vse okrog sebe. bo šlo, boš videla, večja si koker si misliš

drži seeeeeeeeeee

papa :))))))))))

Zelo mi žal da se ti to zgodilo.Najhuje je če je to v družini kjer si sam moraš pomagat ali pa dobit človeka ki ti bo svetoval kot je meni.Kaj vse se dogaja na svetu se mi zdi vse kot sanje preveč nerealno je, kot film.Zelo si bila pogumna da si to napisala tle na forumu, ker js nikol ne bom tega nikjer zapisala kar se mi dogaja.Pridobivat si moraš samozavest.Premagat strah zaživet še enkat življenje, se spopasti z vsem kar te moti.

Pozdravljena,girl!

To kar si pač počneš,je samo odraz tega kako trpi tvoja duša,na nek način jo boš morala pozdraviti,tako ali drugače.
Vsak začetek je težak,tudi zame je bil izjemno a sem naredila korak naprej zase,predvsem zase ker sem človek,ki si tega ne zasluži da bi še naprej trpela.Tudi ti moraš to narediti ZASE IN PREDVSEM ZASE.Ti si pomembna,zato si se tudi oglasila,ker veš da to ni rešitev.

Pač treba je najti ljudi,ki so sami bili v tem in vedo kaj preživljaš,kje imaš strahove,dvome in predvsem zakaj take občutke.Veliko nas je takih,le pogum je treba zbrati in spregovoriti o svojih težavah.Pogovor,pogovor,pogovor ta ti bo dal neko moč,ker se boš počutila varno,dobro,samozavestno(z osebo,ki ti bo blizu)in na nek način pomirjeno,odrešeno muk.

Če boš želela najti stik z mano,sem tukaj samo ZATE IN SEDAJ.

PA SREČNO,

pozdravljena obupana.
moj naslov [email protected] javi se