Ker ne vem kaj narediti in ker nikjer nisem zasledil podobne teme se obračam na vas.
Žena mi je povedala, da je bila pred šestimi leti posiljena. Povedala je da je dolgo pred sabo zanikala in si šele pred enim letom priznala, da se ji je to zgodilo.
Najin zakon je že ves ta čas v krizi. Nisem si mogel razložiti od kod njeno občasno sovraštvo do mene. Kar koli sem naredil je bilo samo slabše. Moja samopodoba se je iz leta v leto slabšala tako da sem pristal v globoki psihični krizi.
Po tem ko mi je povedala za posilstvo, sem vse skupaj lahko postavil v ta okvir. Poskušal sem biti čim bolj razumevajoč. Kljub temu pa je v tem kontekstu toliko stvari, da se ne znajdem.
Tudi, če si še tako želim pomagati ne morem, ker se tudi sam počutim žrtev. Žrtev, saj žena v meni večkrat vidi posiljevalca, ki ji hoče škodovati, čeprav ve da ni tako, pa si ne more pomagati. Hkrati se počutim žrtev in imam občutek krivde, ker se tako počutim, saj se je zločin zgodil ženi in ne meni in bi jaz moral biti tisti ki ji stoji ob strani.
Počutim se grozno in ne vem kako naj delujem. Kako naj pomagam ženi in kako naj pomagam sebi.
Hvala za vaša razmišljanja.

Prav gotovo ti mi, nestrokovnjaki ne znamo dovolj pomagati. Ti in žena, oba sta potrebna strokovne pomoči, zato jo morata poiskat. Tam znajo pomagati, vedo, kaj se zlorabljenim ljudem mota po glavi in kako rešiti, kar se da. Ne vem točno naslova ambulante, ampak 100 % jo bodo vedeli pri zdravniku, kamor hodita. Lahko pa povprašaš na Združenje proti spolnemu zlorabljanju, brezplačna tel številka je 080 28 80. Imajo tudi svojo spletno stran.

Tudi na Ženski svetovalnici v Ljubljani ji bodo znali zelo dobro pomagati.
Vsekakor pa poiščita pomoč, ker v takem primeru se stvari samo še poslabšujejo in ni možno pričakovati, da bo “čas zacelil vse rane”. Naj ji ne bo nerodno poiskati pomoč in govoriti o tej boleči izkušnji, saj dejansko ni bila ona kriva za to (čeprav se verjetno kot vse žrtve tako počuti, storilec jih zna namreč spretno prepričati prav v to). Kar pogumno, na pravi poti sta! In to lahko vajin odnos samo še izboljša, da postane še globlji, da izkusita podporo drug drugega in da si stojita ob strani!

Pozdravljen!

Tudi pri meni je tako,le da sem jaz bila zlorabljena v otroštvu.Pa sem vse to potisnila v podzavest in se spomnila pred dvema letoma.Bilo je grozno zame,kaj šele za moža!

Tako da razumem tvojo stisko.Pomagaš ji lahko le tako,da se pogovarjata o tem ko ima strahove,dvome in slabe dneve.Saj to pripomore k boljšemu odnosu,povezanosti pa čeprav dvomi vate kot praviš.Globoko v sebi ne dvomi v tebe,ampak v sebe in ima tudi globok občutek krivde.Tega pa bo s časoma morala”premlet v sebi in sama s sabo”.Pri meni je bilo dosti lažje,ko sem vstopila v stik z društvom.Čeprav nisem takrat ravno preveč mogla govoriti o svoji izkušnji.Sem kar imela cmok v grlu … a je lažje če poveš kaj te teži(olajšanje je za dušo,čeprav kratkotrajno),a važno je začeti in povedati na glas.Ko ta proces steče,je dosti dosti lažje.Saj zame je bilo.Ne bom rekla da sem sedaj 100 procentno pozdravljena,ker nisem ,le živim lahko s tem in mi vsakdan ni težak.In ne obremenjujem se s tem na vsakem koraku… ko to storiš si PONOSEN sam nase in ZMAGOVALEC.