NEKAJ BESED O…

Kjerkoli se obravnava tematiko spolne nedotakljivosti, nikjer ne piše o spolni zlorabi otroka nad otrokom. Priznati moram, da sem šele med posameznimi temami tega foruma (za žrtve spolnega nasilja) zasledila kakšen tak primer. Odločila sem se za svojo izpoved, zapisati svojo zgodbo nekoliko bolj osebno, skozi svoja občutja in ne le opisno z besedami, da se mi je nekoč nekaj zgodilo.

Še beseda nekomu s podobno zgodbo: pomembno je, da tega dela preteklosti ne zanikaš, da ga ne narediš za majhnega in nepomembnega. Ker to ni malenkost, je resnični problem. In kar narediš v zvezi s svojim problemom, je pomembnejše kot to, kaj problem stori tebi. It’s not the load that breaks you down, it’s the way you carry it.

Tistim, ki nas želijo razumeti: težko je o zlorabi govoriti. Verjetno ne boste nikoli slišali celotne zgodbe, ker vsega enostavno ni možno izgovoriti. Najbrž je lažje kaj zapisati ali pokazati. Vendar je že ogromno, če vam nekdo pove za to dejstvo. In to bi moralo biti dovolj. Ker od tod dalje je za to osebo bolj kot celotna izpoved pomembno dejstvo, da ne prevzema krivde nase, da ve, da ni sama, da ji bo vedno nekdo pomagal in ji bo v oporo, da si zasluži in je deležna ljubezni.

MOJA ZGODBA…

Sem žrtev? Ja, vedno sem se počutila tako. Jaz, spolno zlorabljena? Ne, nikoli. Kako neki? Na to vprašanje sem imela vseskozi raznorazne odgovore – saj se je zgodilo samo enkrat, v bistvu ni bilo nobenega posilstva, ona sama je bila tedaj še deklica… Saj otrok ne more spolno zlorabiti otroka…

Vedno sem vedela, da se je to zgodilo. Včasih sem se prepričevala, da je vse skupaj le domišljija. Neuspešno. Ne vem, zakaj bi si kaj takega izmišljevala. In nosila vse to v sebi… za vedno.

Želim si, da je vse skupaj ena sama velika laž.

O NJEJ…

Zame bo vedno majhna deklica. Ki mi je storila nekaj groznega. Povsem nepredstavljivega. Nerazumljivega.

Zdi se mi, da sem jo poznala že od prej, morda od vrtca. Nekega dne sem jo srečala na šolskem dvorišču. Vprašala me je, če grem k njej domov. In rekla sem ja.

Nepovratna pot.

TISTI DAN…

Hecen občutek, ko se ti zdi, da se vsega spominjaš, nosiš vse to tako jasno v svoji zavesti, kakor da se je zgodilo pred kratkim. Vendar je vse skupaj v spominu zapisano nekoliko drugače. Ne tako, kot da bi zavrtel filmski trak. So le delčki, živo vtisnjeni drobci dneva, predvsem občutja. Navkljub vsem tem koščkom ne morem sestaviti celote.

Mislim, da bi znala s prstom pokazati na pravi stanovanjski blok. Kje je tisto stanovanje? Ne vem. Vidim razporeditev prostorov – predprostor, kuhinja, hodnik, ki vodi do… tiste dnevne sobe.

Jasno zarisani prostori, zamegljen obris pohištva.
Dogodki sredi dneva odeti v zavese temačnega sveta.

Kako je sploh do tega prišlo, zakaj tega nisem sama preprečila? Ne vem. Prošnje, vprašanja… Zakaj si me zaklenila v to stanovanje, hočem oditi ven, zakaj me siliš v nekaj, kar mi ni všeč, zakaj se moram sleči, zakaj moram tebe sleči, zakaj moram početi čudne stvari (sploh mi ni jasno, kaj hočeš in zakaj naj sploh to delam), kako naj se rešim ven iz tega, zakaj me daviš s pasom okoli vratu, nehaj, nočem umreti, kako sem se znašla tukaj, joj, zakaj sem šla k njej domov, kako bodo doma jezni…

Besede izgubljene, razblinjene ob stenah nemilosti.

KASNEJE…

Uspelo se mi je izvleči. Preživeti. Kakšen neverjeten občutek, da je vsega konec! Da ne more biti huje. Zmota. Hujše kot dejanje samo, je njegova neminljivost, neizbrisljivost. Vedno prisotno v tebi, vedno izziva na neizogibno soočanje. Soočanje z minulim, posledicami, s samim seboj. Sicer te vseskozi nezavedno po malem uničuje. In žal v veliki meri oblikuje tvojo osebnost, odzivanje na okolico in različne situacije.

Neenak boj, sprevržen v tragedijo glavnega junaka.

NIZ SAMOOBTOŽB…

Prva soočanja z dogodkom so samoobtoževanja.

Uklonitev. Ena sama beseda, ki zajema marsikaj: otrplost, nemoč, brezup, predvsem pa predstavlja poraz. Pri gledanju dogodka nazaj pa vključuje še bes nad samim seboj in težko, težko krivdo.

Mea culpa. Krivda, krivda in še enkrat krivda. Izražena skozi vprašanja.

Sama sem si kriva. Zakaj sem sploh šla z njo? Kako sem ji sploh lahko zaupala, saj jo poznam le po imenu?

Nikoli, zares nikoli si ne bom povsem odpustila dejstva, da se nisem uprla. Koliko možnosti je bilo, da bi lahko vse to preprečila! Lahko bi ji že na začetku rekla, da ne grem k njej. Če sem že šla k njej, bi lahko vsaj tedaj, ko sem opazila, da se dogaja nekaj čudnega, vztrajala, da mi odklene vrata in me spusti ven. In ne, jaz ji sledim nazaj v dnevno sobo. Sama sem se ujela v vedno hujšo past. V vsem tem obupu sem se vedno bolj podrejala. Lahko bi jo udarila, ali kako drugače ustavila. Odraščala sem med brati, znala sem uporabiti pesti. Udariti. Čeprav se ne spomnim, da bi se kdaj pretepala. Toda tedaj je bil dober razlog za udarce. Bila sem v drugem razredu, ona v tretjem. Ni mogla biti kaj posebno močnejša od mene.

Kar je bilo, je bilo. Drugače tako biti ne more.

ONEMELOST…

Joj, mami, nekaj ti hočem povedati. Nekaj hudega. Saj ne boš jezna?

Želim si, da me poslušaš, brez vprašanj. Res nočem nobenih vprašanj. Samo poslušaj me.

Sprva sem si zelo želela povedati, kaj se je zgodilo. Tako zelo… Toda kako poveš kaj takega? Pa tudi vem, kaj bi slišala – vprašanje, zakaj sem sploh šla s to deklico k njej domov. Povedati, povedati… Hočem povedati. In sem poskusila. Z neko drugo zgodbo, nekoliko povezano s to. Vseeno je, za kaj se je šlo. Že tukaj sem začutila neko oviro – vprašanja na vidiku. Ne, ne morem povedati. Občutek krivde je postajal močnejši. In če vse skupaj povem, bo le še slabše.

Kako se mi je v tistem trenutku podrl svet!

Tudi tista močna želja, da bi o tem s kom govorila, je minila.

Sčasoma sem tudi že bila odločena, da mama ne bo nikoli izvedela. Nikoli. Skoraj ni hujše stvari, ki bi jo lahko ženska slišala o svojem otroku. In s tem se ustvari le nov krog vprašanj – ne bi imelo nobenega smisla, če bi se še ona sama spraševala, zakaj je prišlo do tega, kaj bi lahko naredila, da bi vse to preprečila, ali je naredila kje napako, ali karkoli že… Poleg vseh svojih občutkov krivd ne bi zmogla prenesti še ene krivde, še posebej ne v podobi prizadete mame. Če sem do tedaj uspela sama nekako prebroditi skozi vse to, bom tudi v prihodnje zmogla.

Moja zgodba je ostala neizrečena. Vsake toliko časa je prišlo kakšno obdobje, ko sem vse skupaj vedno znova premlevala, poskušala vse to prenesti na papir, se rešiti tega. In vsakič sem se ob vsem tem počutila zelo grozno. Vedno oblita s solzami, z glavoboli, bolečinami v trebuhu. Tako sem se počutila več dni. Kakor da bi bila bolna. Sledilo ni nobeno olajšanje, očiščenje ali občutek odvrženega bremena.

Skrivanje čustev za raznimi maskami.

ODPUŠČANJE…

Brez dvoma je to najbolj ključni del prebolevanja. Pravzaprav je to edina in neizogibna pot. In odpustiti je treba vsaj dvema osebama. Prva oseba je vsekakor tista, ki je vse to povzročila. Presenetljivo, to je bil zame najlažji del. Zlahka sem našla opravičilo za njeno dejanje. Prišla sem do sklepa, da se je kaj takega moralo zgoditi njej. A nikakor mi ni bilo jasno, kako je lahko kaj takega storila nekomu drugemu. Saj je sama morala vedeti, da je to nekaj hudega.

Spominjam se, da sem to deklico srečala čez kake tri ali štiri leta, znova na šolskem dvorišču, pred vhodnimi vrati (na našo šolo je hodilo ogromno razredov in mislim, da sem jo tedaj videla prvič in zadnjič po tistem). Takoj sem jo prepoznala in sem se osuplo zazrla vanjo. Najina pogleda sta se za hip ujela. To me je zmedlo in sem pogledala stran. Vendar se ne spomnim, da bi tedaj čutila jezo do nje.

Ne vem, kdaj sem ji pravzaprav odpustila. Pravzaprav je tu nekaj še bolj nenavadnega. Njeno dejanje sem nekako prenesla v še en občutek krivde. Kot da vsi tisti prejšnji samoočitki že niso bili dovolj! Do tega je prišlo nekako takole: sprejela sem njeno dejanje kot klic iz obupa. Obup, ki bi moral biti prenešen naprej. Pa ni. Ostal je v meni, pravzaprav se je le podvojil.

Najtežje, skoraj nemogoče, je odpustiti sebi. Se znebiti vse te teže bremena. Tudi čez čas, ko pri sebi marsikaj razrešiš in si z razumom razložiš, da objektivno gledano ni nič od tega tvoja krivda. In v sebi se vedno bojuješ z dvema nasprotnima silama – ker razum gleda z očmi odraslega, telo in duša pa pojmujeta s čustvi otroka. Po vsem tem času so vsi ti občutki tako vraščeni v tvojo dušo, se jih ne moreš znebiti, razen če si ne izpraskaš duše do krvi. In vsa ta leta moja duša po malem krvavi.

Dolgo časa sem zamerila svoji mami. Ali ne vidi, da sem spremenjena? Ali ne vidi, da rabim pomoč? Če bi me imela zares rada, bi to že opazila. A sem spoznala, da mi nudi oporo kakor zna, kadar se obrnem nanjo, če se ne morem glede česa odločiti… In vem, da me ima rada, le jasnovidna ni.

Ujetnik preteklosti.

VSAKDANJI JAZ…

…se ni ukvarjal s tem dogodkom. To bi bilo nevzdržno! Vendar je bil s tem dogodkom še kako zelo zaznamovan.

Kot prvo, krivila sem se za marsikaj. Za vsako nepomembno stvar.

Nikoli si nisem zdela lepa. Čeprav mi je kdo povsem prijazno in iskreno rekel, da sem res luštna punca. Ta izjava se mi je zdela tako neresnična. Ker sem se imela za grdo.

Vedno sem bila nesamozavestna. Ne glede na uspeh na šoli ali kje drugje. V družbi sem se počutila izgubljeno, kakor da nikamor ne sodim. Vedno sem imela predstavo o sebi, da sem dolgočasna, nezanimiva. Bila sem zadržana, neopazna in tudi oblačila sem se tako.

Tu je še moja neodločnost. Težko sprejemam odločitve. Ko odločitev sprejmeš, moraš za njo tudi stati. Kar pomeni prevzeti odgovornost. Z vso to krivdo v sebi sem se vedno čutila odgovorno za vse, kar se mi je zgodilo. In to je bila posledica odločitev. Lastnih napačnih odločitev!

Zelo dolgo časa nisem prenesla dotikov. Tudi takšnih nedolžnih, naključnih. Na primer, če sediš z vrstniki na klopi. Ali če se nekdo dotakne tvoje roke, ko ti hoče nekaj povedati. Nisem marala, da kdo pri pogovoru stoji preblizu mene. Še vedno rabim veliko prostora pred in za seboj, če kje stojim v vrsti.

Po drugi strani je v meni kričala želja po ljubezni. Nekaj, kar sem doma vedno pogrešala. In vedno sem se počutila nevredne ljubezni.

Želim si zaspati v objemu…

DANES…

Trudim se vzljubiti. Zadnji, največji korak, potreben za to, da pokopljem preteklost.

V času odraščanja sem vedno delovala zelo zrelo, menda sem tudi razmišljala zelo odraslo. Vendar sem se kasneje počutila tako nedoraslo. Težko bi to prenesla v besede. Tako nekako mi manjka tisti občutek brezkrbnosti otroštva, da tavam v današnjem času. Otroška zrelost išče nekaj igrivosti v odraslosti.

Trenutno bi me najbolj opisale naslednje besede: zasanjanost, drugačnost in izgubljenost. Če malo bolje razmislim, so mi te lastnosti pravzaprav všeč in bom v prihodnje za spremembo poskusila izraziti njihove pozitivne plati. Vedno sem se čutila drugačno od ostalih. Danes želim drugačna ostati.

Se pobrati in na novo zaživeti.

GOVORITI O TEM…

Mislim, da ne bom nikoli nikomur tega povedala. Osebno pripovedovati o tem nekomu? Nemogoče. Nisem zmožna opisovati vsega, kar se je zgodilo. Že tako imam preveč svojih zakaj-jev. Ne moreš kar nekomu reči: bila sem spolno zlorabljena. Še pri sebi to težko dojamem. Tudi če uspeš zbrati toliko poguma, da nekomu to poveš – veš, da nikoli ne moreš povedati vsega. Tistega najhujšega. Ker je to tako ogabno in se počutiš tako umazano. In se bojiš, da bi se se občutek krivde potrdil.

Povedati to nekomu… Ne, ne želim, da bi kdo vedel kaj takega o meni. Mislim, da če nekomu to poveš, te ne bo nikoli več gledal z enakimi očmi kot prej. In ne želim, da bi kdorkoli ob pogledu name videl malo zlorabljeno deklico. Ker sem več kot en dogodek iz preteklosti, pa čeprav me je le-ta zaznamoval in bo prisoten v meni za vselej.

Lepo pozdravljena

Cestitam ti za tvoj pogum. Drzi taksni dogodki nas zaznamujejo in puscajo posledice. Ampak enkrat, ce se odlocimo za pravo smer, za ljubezen do sebe, se nam povrne. Povrne vsaj desetkratno. Znamo ceniti sreco, ceprav v njej vedno ostane nekaksen zalosten odtenek, ampak taksni smo, kako smo lepi. In znova ljubimo in smo ljubljeni. Zazivimo v svetu s svojimi edinstvenimi lastnostmi. In koliko nas je …

Živjo! Tudi meni se je zgodilo nekaj podobnega in dokler nisem prebrala tvojega sporočila, sploh nisem verjela, da gre za zlorabo. Mislim, da gre predvsem za mojo krivdo, kljub temu da sem bila stara 5 let in še nisem imela pojma o teh stvareh. Starejši je bil okrog 4 leta in rekel je,da je to nekaj normalnega…da to vsi počnejo…in res sem to tako dojemala,kot neko normalno stvar-to pa ni nič kaj takega. Potem pa sem začela počasi spoznavati,da je bilo nekaj hudo narobe in da se sama ne bi odločila za kaj takega. Še vedno se sprašujem-sem jaz kriva? Ne mine dan, ko se ne bi obtoževala in pljuvala same sebe. Smešno…sploh ne krivim njega, ampak predvsem sebe. Včasih si govorim,saj bo enkrat minilo in boš pozabila, potem pa se zavem…ne sploh ne-to te bo spremljalo do konca. Zelo velik vpliv ima na moje stike z ljudmi-zdi se mi, da nisem vredna da jim pogledam v oči in ne vem kako naprej…

zdravo.lahko ti rečem le BRAVO, da si vse to uspela spraviti ven iz sebe,kajti meni žal še ni uspelo.imam pa podobno zgodbo, tako da se mi je na trenutke zdelo, kot da berem svojo zgodbo.želim ti vse najlepše in nikoli,nikoli ne obupaj.tudi sama si vsak dan to govorim, čeprav vem da je zelo težko.

če hočeš mi piši na email in se kdaj kaj pogovoriva.

lp,Nina

Zdravo!

V svojem poklicu delam z otroki. Do sedaj se še nisem srečala s primerom spolne zlorabe otroka, večkrat pa že s primerom pretepanja otrok. Vendar me te veše zgodbe kar malo zresnejo.
Se še res nisem med 360 otroki letno, ki hodijo v naš vrtec srečala s kakšno vaši podobno? Bi jo znala razbrati? Te zgodbe so tako nevidne, tako globoko v intimi zapisane? Sem morda že kakšno prezrla?

Kaj bi lahko spodbudilo majhno deklico, majhnega fantka, da bi svojo stisko izrazil nekomu izven svoje družine? Ko se spominjam svojega otroštva, si ne bi upala svojim učiteljicam, ki sem jih imela rada, povedati niti tega, da se je moj oče včasih grdo kregal z mojo mamo in me je to prizadelo…

Res, v sebi nosite stisko, ki ne sme ostati notri. Ne sme ostati notri zaradi vas samih. Notri pa ostaja zaradi vedno znova potrjene dinamike: grdi dogodek, sram, samoobtoževanje, zmanjšanje občutka lastne vrednosti, obtoževanje in ponovno premlevanje slik, ki hočejo doživeti svojo osmislitev: priti na plano, ven, do povzročitelja in jasno hočejo izraziti vso bolečino in stisko, ki jo s sabo nosijo.
To je pot, da lastna podoba zopet pridobi na vsej svoji moči. Občutek lastne vrednosti je izjemno pomemben, saj nam omogoča dostop do aktivnega delovanja naše najglobje notranjosti in resnice. V občutku lastne vrednosti hranimo pogum, voljo, vero, intimnost, spoznanje svojih tihih, skritih globin…
Poskrbite za te slike, naj se izrazijo in naj s sabo prinesejo vse tisto, kar povzroča sram. Odložite jih kot nekaj, kar je bilo sicer del vas, sedaj pa tega več ne potrebujete. Pa naj bo zraven še toliko sramu…

Toliko iz strani nekoga, ki bi morda lahko kakorkoli pomagal…