hči
draga Katjuša!
forume na med.over.net prebiram že kaki dve leti, občasno tudi sodelujem, nikdar, ampak zares nikdar pa nisem pomislila, da bom rabila nasvet na vašem forumu. za začetek lahko rečem le, da se mi je sesul svet, da sem preteklo noč spala vsega kake pol ure in celo noč napol zavedno, napol nezavedno tuhtala samo o enem: maščevanju.
najprej moram pojasniti stvari, ki so se dogajale prej. in to, da gre za mojo hčerko, ki bo jeseni stara 18 let. pred dvema letoma sem po nekajmesečnem opazovanju nekega dne z grozo ugotovila, da moja hči hujša in bruha. anoreksija z bulimijo torej. preden sem ugotovila, je vse skupaj trajalo kakih 7 mesecev in vedela sem, da prej ko bom ukrepala, več možnosti za uspeh je. spravila sem jo k psihiatrinji, kamor je hodila od junija 2002 do prejšnjega meseca, ko sta obe z zdravnico ugotovili, da ni potrebno več prihajati, ker se je hči izkopala iz motenj. v tem obdobju smo prestali marsikaj: opijanjenje s praznjenjem želodca, rezanje zapestij, razmišljanje o samomoru, kajenje trave, krajo v trgovini (enkrat), vmes tudi zdravljenje na KOMZ, Oddelek za adolescentno psihiatrijo. Da ne bom predolga: hči je vidno napredovala, po odpustu iz omenjene bolnice se je stanje naglo popravljalo, deloma po zaslugi Prozaca. Veliko je delala na sebi, uspelo ji je rešiti se motenj hranjenja. postala je takorekoč zdravo, zanesljivo dekle, kateri je moč zaupati. vseskozi pa me je vseeno skrbelo še nekaj: v literaturi, ki sem jo prebirala na to temo, sem zasledila, da so vse te oblike vedenja, ki sem jih opisala, značilne za osebe z motnjami hranjenja. zraven pa je bila vedno in povsod omenjena še ena: promiskuitetno vedenje oz. pogosta menjava spolnih partnerjev. ves čas sem se bala, kaj če se je spuščala tudi v kaj takega. in moji sumi so se včeraj potrdili. zgodilo se je lani med počitnicami, ko jo je sošolka (superodličnjakinja, “pridna” punčka, katere starši niti v sanjah ne bi pomislili, kako “talentirana” je njihova hči) zvlekla na nekakšen žur. sredi belega dne. hči je šele med vožnjo ugotovila, kaj ta žur vključuje. ko sem jo vprašala, zakaj ni rekla NE GREM, je odgovorila, da ni zbrala poguma. bala se je, kaj bo ta sošolka mislila o njej, če odstopi (!!!!!) tako da je konec koncev na zadevo nekako pristala sama. in kakor da ni dovolj hudo že to, da se je (domnevam da zaradi nizkega samospoštovanja, saj si česa takega v resnici ni želela) sploh spuščala v spolne odnose (tole bom, verjemite, res težko zapisala:) z dvema neznancema, mi je povedala še, da se je enemu uprla, zahtevala naj neha; tip jasno da ni odnehal, kar pomeni, da jo je posilil. spraševala sem toliko časa, da mi je povedala, kdo je. gre za človeka, ki sicer ne živi v naši bližini, zato pa je v službi zelo blizu.
sprva sem bila jezna. po glavi mi je šlo samo eno vprašanje, ki sem ji ga tudi glasno večkrat postavila: zakaj si vendar počela to. ne vem, je odgovorila. uboga reva se je zjokala in povedala tudi, kako je to nosila v sebi, kako hudo ji je bilo in kako ničvredno se večkrat počuti. trenutno ima resnega, zelo luštnega fanta, ki mu je tudi vse povedala in on jo je pripravil do tega, da je povedala tudi meni. in ko se je izpovedala, ji je močno odleglo, rekla je, da bo po dolgem času spet dobro spala. res je šla spat, jaz pa sem obsedela na kavču z gumijastimi nogami, otopelim pogledom in občutkom, da se mi je vsa notranjost spremenila v želatino. v glavi so se mi začeli porajati številni načrti: kako bom tipu spraskala avto; kako mu bom odrezala jajca; kako ga bom prebutala in obrcala; ali pa ga bom mogoče izsiljevala za kako čedno vsoto. jasno, da ne bom naredila ničesar od tega, čeprav me močno mika, da bi pravico na nek način vzela v svoje roke. jezna sem tudi na tisto punco, ki menda takele stvari počne že precej časa (se pravi, daje se dol z vsakim, ki ima pet minut časa). najraje bi povedala njenim staršem, ki jih, mimogrede, zelo dobro poznam.
dejstvo je namreč, da hči vsega skupaj ne želi prijaviti, saj se počuti krivo, ker je na začetku na stvar pač pristala. bo pa zato treba storiti kaj drugega. vprašala sem jo, če se želi pogovoriti s strokovnjakom in je rekla, da bi, ampak jo je strah kakšna bo izpadla. na vprašanje, če je to kdaj omenila svoji psihiatrinji, mi je odgovorila, da ni našla poguma. že spet zato, ker se je bala, kaj si bo zdravnica mislila o njej. to, da se pogovri ravno s to zdravnico, se meni zdi še najboljša možnost, ker ve že vse o hčeri in tej zato ne bo treba razlagati še vsega od prej.
povem vam, da sem skrajno obupana. ko so motnje hranjenja minile, sem si rekla, kaj hujšega me kot mamo pač ne more več doleteti. da ne omenjam, koliko strahu sem pretrpela, ko je šla hči kam sama, ko pa sem se vedno bala, da si bo kaj naredila. in koliko noči nisem spala, ko sem poslušala ali vstaja in hodi bruhat. zdaj pa tole. vem, da je hčerki še huje, ampak tudi to, kar prestajamo mame ob takih težavah, ni kar tako. ponoči sem se spraševala, ali bom sploh sposobna it zjutraj v službo? bom zaradi hudih bolečin v želodcu in neprespanosti sploh lahko stala pokonci? zjutrja sem si rekla: MORAM! moram ostat pri pameti, kaj bo če si pustim zboleti.
opravičujem se, ker sem pisala malo zmedeno, ampak tako je trenutno moje stanje. niti sanja se mi ne, kakšen naj bo naslednji korak. kje naj najdem moč, da bom prav izpeljala. možu ne bi rada povedala, ker sem čisto dovolj težav imela že s tem, da sem mu pred dvema letoma dopovedala, da ima hči motnje hranjenja. če mu povem še to, bo za vse krivil hčerko, ozmerjal bo njo in mene in hči, labilna duša kakršna je, bo samo še bolj obupana. zato sem se morala razpisat. prosim vas, svetujte mi, karkoli!!!! tudi če bo tole brala katera ženska s podobnimi izkušnjami, bodisi kot žrtev, bodisi kot mama, sorodnica, oglasite se!! nujno rabim pogovarjat se o tem.
opravčujem se tudi za male začetnice stavkov, ker če sem hotela vse izlit iz sebe, se pač nisem ubadala še s tem.
hvala da ste prebrali tole zmešnjavo. in vnaprej hvala za odgovor.
O vsebini vašega pisma sem kar nekaj časa razmišljala. Mislim, da ste naredili veliko za svojo hčerko in verjamem, da ji bo vaša podpora in verjetno tudi podpora njenega fanta, za katerega pravite, da je resen in zelo lušten, dobro dela in ji bo v pomoč pri reševanju nekaterih nakopičenih problemov.
Kot razumem, živi hčerka doma, zato se mi je malo zastavilo vprašanje celostnega funkcioniranja družine in s tem še močnejše podpore hčeri, ko sem iz pisma zaznala, da oče oziroma vaš soprog pravzaprav ni seznanjen za zadnja dogajanja. Tudi njegova podpora hčerki je nujna, če hočemo, da se hčerka počuti resnično razumljena in sprejeta, ter s tem opogumljena, bolj samozavestna, močna in tako podprta pri lastnem doprinosu k razreševanju problemov.
V pismu iznašate veliko problemov, za katere ste po vaši oceni nekako že našli rešitev oziroma jih pravočasno prepoznali in ustavili (anoreksija, bulimija, promiskuitetno vedenje, žal celo posilstvo), nekateri problemi, ki jih tudi navajate in s katerimi se tudi sooča hčerka (nizko samospoštovanje, občutki krivde, strah spregovoriti, nezmožnost reči “ne” ), pa ostajajo prisotni. Povedali ste tudi, na kakšen način ste probleme reševali, veliko pa ste zapisali tudi o vaših doživljanjih in občutjih v zvezi s tem. Glede na to, da niste izrazili konkretnega vprašanja, pričakujete pa odgovor, si bom dovolila vas opozoriti na nekatera zapisana vaša ravnanja in podati še svoje kratko razmišljanje.
Prijava dejanja, ki ste ga ocenili kot posilstvo, je za okrevanje žrtve zelo pomembna. Prepričana sem, da bi hčerki ustrezen postopek raziskave kaznivega dejanja posilstva pomagal tudi pri razbremenitvi in utrjevanju občutka, da za dejanje ni nikoli kriva žrtev. Tudi v primeru, da se morebiti ne bi prepoznalo dejanje posilstva, se nima vaša hčerka česa sramovati in tudi ne samo sebe obsojati za to, kar se je zgodilo. Prijava sama pa bo morebiti zudi pomoč drugim žrtvam, ki so bile ali pa bodo morebiti še lahko žrtve istega storilca. Prepoznavanje nasilja in nasilneža v spolnem odnosu in sporočila o tem bodo za hčerko zagotovo izkušnja, ki jo bo okrepila in naredila močno.
Vedeti pa moramo, da v zvezi s temi dejanji nikoli ne smemo uporabljati vprašanj kot so npr. zakaj se nisi branila, zakaj si vendar počela to itd. To so med drugim vprašanja, ki spodbujajo občutke krivde.
Seveda vam ni lahko. Toda prav tako ni lahko tudi vaši hčerki. Sama ob vašem pisanju kar naprej razmišljam o otroštvu vaše hčerke. Otrokom seveda želimo najbolje in iz srca želimo narediti vse zkozi vzgojo in zaščito, da bo njihovo življenje lepo. Toda včasih v teh željah nekatere stvari morebiti spregledamo. Vaša hčerka kaže mnogo posledic, ki jih pogosto srečujemo pri otocih, ki so trpeli neko obliko zlorabe v otroštvu. zlorabe so seveda različne, od fizičnega trpinčenja do čustvene zlorabe in spolnih zlorab. Vse oblike zlorab imajo lahko zelo podobne posledice in morebiti se včasih premalo zavedamo, da tudi pretirana skrb ali zaščita otroka ali ravnaje z otrokom na način, ki mu ne dopušča odraščanja, lahko pogojuje mnoge od izpostavljenih posledic. Tudi “klima” v družini ali različnost pristopa s strani očeta, matere itd., otroka že v njegovem zgodnjem razvoju, pa tudi kasneje seveda, lahko zelo bega, ga dela negotovega, pogosto mora prevzemati odločitve pretežke za njegovo starost itd.
Sami nakazujete nekakšno težavo v komunikaciji s soprogom in zaradi tega prevzemanje, skoraj v celoti, odgovornosti za hčero, njeno ravnanje in njeno življenje. To zagotovo ni od včeraj. Morebiti ste tudi zaradi tega medsebojnega odnosa spregledala kaj, kar je otrok oziroma vaša hči doživljala kot nesprejemljivo in se ji žal sedaj še dodatno vrača z vsemi posledicami, ki jih kaže. Verjamem, da boste zbrali moči za razmišlajnje tudi v tej smeri, hčerko pa poleg vašega pogovora z njo, morebiti usmerili nekam, kjer bi se o svojem življenju in težavah z nekom lahko pogovorila. Pogosto je to lažje z drugo osebo, kot z osebo, ki nam je zelo blizu. Izključitev tudi takšnih vzrokov, torej vzrokov, ki izhajajo iz otroštva, pa bi lažje opredelilo probleme na katerih vaša hči potrebuje podporo in pomoč.
******Vedeti pa moramo, da v zvezi s temi dejanji nikoli ne smemo uporabljati vprašanj kot so npr. zakaj se nisi branila, zakaj si vendar počela to itd. To so med drugim vprašanja, ki spodbujajo občutke krivde.
******
Taka vprašanja tudi povzočijo tudi odgovore v smislu “saj sem rekla da ne”, če tudi to mogoče ni res.
*****Tudi v primeru, da se morebiti ne bi prepoznalo dejanje posilstva, se nima vaša hčerka česa sramovati in tudi ne samo sebe obsojati za to, kar se je zgodilo. ******
Se mi zdi da bi se mati in hčerka morali sramovati, da bi prijavili posilstvo in nedolžnega človeka, če do posilstva ni prišlo, in ki med drugim ni nič kriv za obnašanje hčerke. Lažna prijava je tudi kazniva.
******…Mislim, da ste naredili veliko za svojo hčerko…. *****
Jaz pa mislim da je do tega prišlo zaradi neurejenih odnosov v družini, za kar so starši najbolj odgovorni. Treba se bo lotit resničnih vzrokov za hčerine težave, ne pa obrobnih in za posledice kriviti vse druge, na sebe pa pozabiti.
Tudi jaz sem mama, ki imam dva sinova, malo starejša od tvoje hčere, presedela sem kot ti, marsikatero noč.
Eden od mojih sinov, je zašel v odvisnost od alkohola, ko sem odkrila, kaj se dogaja, se je tudi meni vse podrlo. S to razliko, da sem krivila sebe, čeprav nisem vedela zakaj.
Mogoče se boš spraševala, čemu ti sploh pišem, zato, ker je nespoštovanje sebe tako zelo podobno.
“To moram storiti, sicer izpadem iz kroga, iz klape, samo ven ne”, veliko pogovarjanja bo potrebovala tvoja hči, veliko tvojega časa, nežnosti, razumevanja, niti najmanj obsojanja. Mož je tak, kot bi govorila o mojem, jaz sem mu sicer povedala, vendar prepovedala vmešavanje v problem na njegov, obtožujoč način. Starša morata vedeti oba, kaj se dogaja z otrokom, da ne bo nekega dne rekel, da nisi ničesar povedala, skrivala in, da ni mogel priskočiti na pomoč. Bo že moral vedeti, toliko kot daješ boš dobil nazaj in nič več.
Hčerki v pomoč bo le tvoja neizmerna ljubezen in zaupanje, vera v njeno moč, da bo počasi prebolela, umazanca, ki se je toliko poživinil, da je storil otroku silo. čeprav je dajati nasvete hudirjevo nehvaležno in prepovedano, bi jaz hči odstranila iz družbe prijateljice, ki ima take navade kot jih ima. Mogoče njeni starši nalašč mižijo, nalašč ne opazijo, tako je veliko laže. Izogneš se odgovornosti. Nikoli ne veš. Če bi njeno početje hotela razkriti staršem, nisem prepričana, da bi bili zadovoljni, ali celo hvaležni za podatke.
Umazanec- o tem kaj storiti z njim je seveda hči prva, ki mora vedeti, kaj nameravaš. Mogoče bi se veljalo le pogovoriti z njim in mu povedati, da ga namerava hči prijaviti policiji.
Mogoče se bo prašič ustrašil in vsaj naslednja žrtev ne bo na vrsti že naslednji teden, verjetno kasneje, ko bo opazil, da se ni nič zgodilo.
Kako bo reagirala policija- zelo vprašljivo, to moraš vedeti, brez olepšav. Na žalost take in podobne umazanije, ne jemljejo dovolj resno, zakon ščiti storilca, ne žrtev in v tej maniri dalje. Zato je zgolj v družini tisto pribežališče, ki ga zdajle hči najbolj rabi. Verjemi ji, zares vsako besedo, vse je resnica, sprejmi jo tako nebogljeno kot je in ranjeno kot majhno prezeblo muco. Naj pri tebi najde moč, da bo prestala začetno stanje, dobila malo moči in samospoštovanja pa če “dedcu”tudi skupaj opraskata avto! Kar ni rešitev, če pomaga pa pomaga, nič za to. Vsak obliž bo dragocen.
Mojega otroka sem sestavljala, le s pogovorom, razumevanjem, brez besede obtožbe. Tako, da sem mu bila pripravljena priskočiti na pomoč pri čemer koli samo, da se je izmazal iz alkoholizma. Ker je bila njegova želja, da o vsem ve le njegov zdravnik, ker hospitalizacija ni bila potrebna, se je vključil v AA, jaz pa v AL ANON. vsak v svojo skupino.
Mogoče s hčerjo premislita in se odločita za kakšno od skupin,ki delujejo po Sloveniji, čeprav imam občutek, da si iz Lj. Ne skupaj, vsaka zase.
Edino, kar imam pripomniti je, da skrbno izbereš skupino, ker je nekaj vodij skupin žal popolnoma nesposobnih za vodenje take ali podobne skupine, čeprav se imajo za strokovnjake na tem področju, z dolgoletnimi izkušnjami na svoji koži prživeto izkušnjo, ki je niso nikoli predelale in take osebe niso primerne za pomoč tvoji hčeri.
Če se ti zdi zdajle vse črno, verjemi, da je izhod, našli ga bosta počasi, s skupnimi močmi vendar bo šlo, le ne hiti.
Draga mama, če sem ti vsaj malo pobožala ranjeno srce, je bilo veliko.
Če želiš, se bova še pogovarjali, le napiši mi in dala ti bom moj elektronski naslov. Sama sem prestala veliko, ne le sinov alkoholizem, če rabiš nekoga,ki te bo pazljivo poslušal in delil izkušnje s teboj se mi oglasi,
mama