Zadnjih nekaj let, se tudi jaz ukvarjam z dogodki iz otrostva.Nikoli nisem posvecala posebne pozornosti vsem skupaj. Pa vendar mora biti nekaj narobe, ce vseeno ne morem o tem z nikomer spregovoriti. Niti z najboljso prijateljico, kaj sele z starsi, ceprav je ravno druzinski prijatelj izkoristil moje otrostvo in nekako sedaj cakam, da bo umrl in bom potem vprasala starse, ce so sploh vedeli, kaj se je dogajalo,ceprav mi razum pravi, da verjetno niso imeli pojma.
Ne morem dolociti, kdaj se je zacelo,nekako kot 6-letna se spomnim, da me je bozal in da mi je bilo vsec, ker sem dozivela tudi orgazme,zato sem celo sama hotela kdaj k njim na obisk. Zato pa tudi slaba vest,ker sem nekako sama iskala blizino in to sploh nisem pomislila, da bi bilo kaj slabega. Vsega skupaj nekajkrat imam v spominu, potem se je pa prenehalo.Najbolj me pa bega, da pravzaprav sploh ne obsojam storilca, ampak sem mu na nekasen nacin hvalezna,ker me je naucil doziveti orgazem!?
Kajti v spolnosti na sreco nisem imela problemov in jo gledam se vedno kot nekaj lepega in normalenega! Ali sem imela sreco, ali imam vseeno posledice, ki jih sedaj pripisujem drugim dejavnikom ali pa lahko taksni dogodki iz otrostva ne zapustijo nobene skode?
Ali je to torej tudi potem spolno nasilje?

Draga Ema!

Tudi jaz sem v svojem otrostvu postala zrtev spolnega nasilja. Zato te lahko zelo dobro razumem. Da se ti je zgodilo to, kar se ti je, mi je zelo zal. Definitvno pa ni dvoma o tem, da si postala zrtev nekega perverzneza. Si prepricana o tem, da si mu “hvalezna” zato, da te je “uvedel v spolno zivljenje” ali se ti ne zdi bolj verjetno, da se o tem prepricujes sama, ker bi te dejstvo, da te je nekdo na zelo grd in zahrbten nacin izkoristil, “ubilo”?

Otrok, ki je star 6 let nima potrebe po spolnosti, ampak zgolj po tem, da ga ima nekdo rad. Zelja, da te ima nekdo rad, pa je absolutno nekaj drugega kot to, da jo nekdo izkoristi, da s tem potesi svoje perverzne fantazije. Ni ti treba imeti slabe vesti zaradi tega, ker te je zmanipuliral in te preko psiholoskih fint pripravil do tega, da si njega videla kot “prijatelja” – to je namrec popolnoma normalno. Storilci to delajo, da s tem scitijo sebe in da svoji zrtvi naredijo slabo vest, ter jo na le tak nacin “utisajo”.

Upam, da sem ti s tem lahko vsaj malo pomagala…

lep pozdrav

Nika

Ema, sprašujete ali je to torej tudi potem spolno nasilje) Težko je odgovoriti, kajti premalo informacij o dogajanju ste podala, da bi se to lahko trdilo. Govorili ste samo o božanju (ne poveste, kje vas je božal itd.). Toda, če predvidevam, da gre za božanje, ki ga vi povezujete s spolnostjo oz. doživljanjem “orgazma”, kot pravite pri vaših šestih letih, potem lahko rečem, da je šlo za spolno nasilje z. za kaznivo dejanje spolnega napada na osebo mlajšo od petnajst let.

Vaše pisanje in tudi vaše ravnanje pa kažeta na to, da se vas je to spolno nasilje “dotaknilo”. Posledice spolnih napadov so seveda različne pri posameznih žrtvah in ni nujno, da se s posledicami pri vseh žrtvah povezuje ravno odklonilen odnos do spolnosti na način, kot si ga vi predstavljate.

Toda vaše oklevanje, čakanje, da storilec umre, težava da o tem govorite – tudi z najboljšo prijateljico in pred smrtjo storilca tudi s starši, vaše ukvarjanje zadnjih nekaj let z vašim otroštvom, vaša opredelitev, da je izkoristil vaše otoštvo itd. kažejo na ravnanja in občutke žrtev. Žrtve pogosto ne govorijo o zlorabi, ker jih je žal sram, ne razkrijejo storilca, ker jih je žal strah zanikanja z njegove ztrani, ne razkrijejo najbližjim, od katerih so pričakovali zaščito, ker se prav tako bojijo zanikanja tudi z njihove strani, zelo tipično pa je tudi, da se krivijo za zločin, ki je bil storjen ned njimi in imajo, kot sama pravite, slabo vest, da ga minimalizirajo, da celo skušajo “razumeti” storilca, da želijo kljub vsemu videti nekaj lepega v njihovem otroštvu v času zlorabljanja in podobno.

Vedno motare vedeti, da so vsi ti občutki rezultat storilčevega ravnanja, ki dejanje vedno načrtuje, izbere primernega otroka, ki mu po njegovem nekaj manjka (morebiti premajhno ukvarjanje z otrokom v družini itd.), mu ta manjko nadomesti (s svojo pozornostjo, ukvarjanjem itd.) in ob tem začne z najprej prefinjenim zlorabljanjem otroka (božanje, otipavanje itd.) ter na ta način poskrbi, da otroka, ki ne misli na tem začetku nič slabega, vplete v te svoje aktivnosti, z ravnanjem po sistemu “korenček-palica”, pa zagotavlja situacijo v kateri se lahko zloraba nadaljuje in zagotavlja molčanje otroka.

Mnogo žrtev nikoli ne razkrije zlorabe, mnogo žrtev zlorabo razkrije v odraslosti, napogosteje žrtve nosijo posledice zlorabe (to je seveda odvisno od različnih faktorjev), mnoge žrtve obžalujejo, ker zlorabe niso razkrile v času, ko je bil storilec še živ itd. itd.

Vaše pisanje kaže, da pridobivate moč za to, da bi o zlorabi spregovorili oz. da bi zlorabo razkrili, vendar je vaš strah pred zanikanjem zlorabe s strani storilca in za časa njegovega življenja tudi negotovost v zvezi z reakcijo vaših staršev zelo prisoten, kar je popolnoma razumljivo. Vedeti pa moramo, da pogosto razum, ki nam govori, kaj imamo pravico pričakovati od nekoga v času otroštva, ni merilo za dejansko dogajanje. Vsekakor ne ozirajte se na druge. Sledite vašim potrebam in vašim pravicam, ki ste jih imela kot otrok. Pojdite v svojem ritmu in v skladu s svojo trenutno močjo. Najpogosteje pa, ko takšen problem enkrat odpremo, ga ne zapiramo več. In to je tudi prav. To nas ohranja zdrave in vpliva na spremembe v našem življenju.

Hvala gospa Katjusa, hvala Nika!

Sedaj poskusam nekako umiriti tok misli,ki mi nenehno zapolnjujejo glavo. Dejstvo je, da presneto dobro dene o tem govoriti(pisati)!Seveda je to iz mojega zornega kota,z mojimi obcutki.
Najtezje vprasnje mi predstavlja protislovje – spolno nasilje in pa obcutek, da mi je bilo vsec?!Bi morala imeti slabo vest,ker ga ne obsojam in sovrazim(pravzaprav tudi ni v skladu z mojo naravo, komurkoli kaj zameriti in ocitati, ker poskusam stvari najprej razumeti ), bi se morala sramovati, da sem pocela nekaj grdega, prepovedanega in pokvarjenega?(Bozanje z njegove strani je bilo predvsem po splovilu in scegetavcku, in ce je hotel tja dati mojo roko, sem jo odmaknila,tako da ni bilo “nic proti moji volji”.)
Zato pa tako tezko spregovorim o tem,ker tudi nocem biti nikomur v breme z problemi, ki se mi zazdijo, da vcasih v primerjavi z drugimi, to sploh niso!Pravzaprav je dandanes se vedno tabu spregovoriti o spolnosti, potrebah, zeljah, tako okrito, ne anonimno. Tudi na relaciji otroci – starsi.
Veliko je tudi v mojem znacaju, ker hrepenim po harmoniji in mocno zelim,da bi bilo vse lepo in da bi bili ljudje zadovoljni in srecni! To zelim predvsem drugim, tako da je zelja nekomu pomagati, storiti nekaj dobrega, zelo mocna.
Seveda je pa tu se strah, strah povedati mami in jo mogoce prizadeti,ker bi si ocitala, da ni dovolj pazila name in bi ji s tem povzrocala nepotrebne bolecine. Taksno priznanje v manjsem kraju, pa se mi zdi, da bi tudi odjeknilo kot bomba in povzrocilo posledice in razdejanje z katerim bi tezje zivela.Mi torej ni treba imeti slabe vesti, ce ne zelim povedati javno? Ali me bo “preganjalo”, dokler ne pobrisem prah tudi po zadnji polici?
Ogromno vprasanj je se odprtih.Toda na zalost ne vemo, kako bi bilo, ce bi ravnali drugace in zato je tudi umetnost zivljenja, stati pred vedno novimi preprekami in se odlociti…
Potrebno pa bo tudi razcistiti z mojo nezaupljivostjo in strahom, vendar kot je napisala gospa Katjusa, v svojem ritmu in z trenutno mocjo!

Se enkrat hvala in lep pozdrav
Ema