Spoštovani!
Rada, bi vas povprašala, o nedotakljivosti življenja. Mislim, da je le Bog ta, ki življenje da in ga odvzame. Človek, pa se lahko sooči z veliko težavo, ko je splav medicinsko upravičen in se ženska mora odločit. Je to življenje res vredno življenja?
Cenim življenje in ga spoštujem. Zame se življenjezačne z združitvijo dveh celic in je nedotakljivo. Ne obsojam ljudi, ki se odločijo drugače. Sama si ne želimbiti v taki situaciji. Kaj mislite vi, kdaj je splav medicinsko upravičen.
Hvala.

Spoštovani!

Umetna prekinitev nosečnosti je ena od tem, ki deli ljudi na tiste, ki so ZA, in na tiste, ki so PROTI. Vmes so še nekateri, ki niso absolutno za ali proti in menijo, da je v določenih primerih splav upravičen; na primer, ko bi nosečnost oziroma donositev ogrožala življenje in zdravje matere ali ko so na plodu odkrite degenerativne napake.
Vsak je upravičen do svojega mnenja. Res je, da je človekovo življenje že po Ustavi RS nedotakljivo. Res pa je tudi, da ista Ustava v 55. členu pravi, da je odločanje o rojstvih svojih otrok svobodno in s tem daje možnost izbire. Tako država prenese odgovornost odločitve na posameznika oziroma posameznico, da ravna po svojem prepričanju in vesti.
Tudi splav iz zdravstvenih razlogov je izbira posameznice – zdravniki najbrž povejo dejstva in predvidevajo možne razplete, nihče pa ženske (in njenih bližnjih) nima pravice siliti v nekaj, česar si ne želi. Kakorkoli se odloči, je nimamo pravice obsojati. Sama se bo morala soočiti s posledicami svoje odločitve in živeti z njimi.

Hvala.Zelo mi je hudo, ko razmisljam o tem, da bi morala nekomu vzet zivljenje, potem bi se postavljala v vlogo Boga. Ker sem se odlocla, da je zame zivljenje nedotakljivo in da je Bog edini, ki ga da in vzame.
Lahko nam je govorit, ki nismo bili posatavljeni pred tako ogromno preizkusnjo , kot je odlocanje o jemanju ali nadaljevanju zivljenja, kljub temu, da je otrok popolnoma telesno in dusevno prizadet.
Sprasujem se pa tudi v tej smeri, kdo sem jaz, da se odlocim roditi v svet tako prizadetega otroka.Je to zivlljenje vredno zivljenja, morda pa ta clovek hudo trpi.In nikar mi ne recite, da je vsak poslan na svet z dolocenim poslanstvom in da se od njega nekaj naucimo.To ze morda, ce za njegovo prizadetost prej ne vemo.
Tako se mi zdi, da prihajamo na zelo spolzka tla, kjer bi se po mojem mnenju morali odlocati tudi po pameti, potem pa bi zagotovo krsili krscansko morala. V zelo velikem precepu sem in to me zelo mori. In popolnoma mi je jasno, da bi morala ziveti s posledicami odlocitve.PROSIM za komentar.Hvala

Splav je vedno upravičen, ko se zanj odloči ženska.

Moj primer:
V 7. tednu nosečnosti ni bilo ploda – bila je prazna vrečka. Gin. je povedal, da je plod odmrl zelo zgodaj. Nisem hotela na splav. Šla sem k drugi ginekol. – je povedala isto in pa da lahko še kak teden počakam.Drug teden pri ginekologu je pokazal ultrazvok,da ploda še vedno ni. Ginekolog je rekel isto, da je umrl, damoram na slav drugače se bo le ta začel sam od sebe in bo zame zelo hudo. Nisem hotela iti.
Čez še en teden se je zgodba ponovila, z možem sva odšla direkt na urgenco in tam so ponovili UZ. Še tretja ginekologinja mi je povedala isto. Odšla sem v sobo in čez par ur v operacijsko. Ko sem se zbudila sem se zjokala od hudega in od olajšanja.

No pa ni tu zgodbe še konec.

Čez ene 14 dni dobim pošto, da se moram takoj zglasiti na urgenci, ker so v odvzetem tkivu odkrili nepravilne celice. Temu pravijo molarna nosečnost. Hodila sem 4 mesece na kontrole potem pa seje vse uredilo.

No iz te molarne zadeve sem dobila potrditev, da je plod res odmrl in da ga nisem jaz ubila ko sem šla na splav.Če bi s splavom še čakala,bi postalo nevarno zame. Doma pa me je čakala majhna hčerka.