Bolana si,pejt si po tablete!
Začela bi s tem ,da se nikoli nisem opogumila,da bi izlila svoje bolečine
sem gor,ampak po današnjem dogodku in ko je mali angelček zaspal,bom.
Sem 30 mamica,9 mesečnega sinka.Z njegovim očetom sva tri leta skupaj Že ,ko sva “hodila,kazal znake nasilja in me včasih,za besedo ki ni
bila njemu po godu,udaril.Sicer sem sem to uspešno skrivala in tudi sama sebi lagala,da sem ga pač sama polomila.
Skupaj živimo v hiši,ki sva jo skupaj renovirala in opremila.Imava dva
avtomobila,vsak svojega.Jaz ,trenutno še na porodniški ampak brez zaposlitve.On zasluži zelo dobro.
K stvari;
Odkar sem rodila,sem za otroka in za hišo ,sama.Nikoli mi ni pomagal,od začetka se je izogibal in hodil pozno domov.Jaz sem med tem
“fasala,žolčne kamne in sem imela tudi operacijo.Po njej pa naj ne bi dvigovala otroka,ki ima 12 kg,vendar ga ne zanima.
Že odkar je otrok na svetu,je včasih zanalašč zaloputnil z vrati,KER ME NI
MOGEL POSLUŠATI,ko sem ga prosila za pomoč,tako da sinko vedno,
ko kaj zaropota,skoči oz trzne,ker se ustraši.
Prosila sem ga,naj tega ne dela ,za voljo otroka in da naj se pomeniva sama,vendar ne,ker je vedel da me to precej bolj boli.
Ker sem kronično utrujena in na koncu z živci,sem mu zadnjič “namenila neko žaljivko in je skočil ,ko sem imela malega v naročju in me v pričo njega
s komolcem udaril v glavo.
Ko ga vprašam s kom in kam gre,mi pravi ,da me ne briga in da sem bolana
naj si grem po tablete.
Danes pa sem imela malija spet pri sebi,ko sem iz jeze rekla naj se pobere,
se je zgodilo enako,pred otrokom me je udaril.
Kaj naj naredim,finančno sem odvisna od njega ,on lahko dela kar hoče ,jaz pa nimam življenja(malija nadvse ljubim in on je razlog,zaradi katerega živim).
Vem samo to,DA NE ZDRŽIM VEČ in bojim se da bo mali čutil posledice in da ne bo z mano hujše,ampak moram zdržat zaradi sončka.
Včasih se sprašujem ,zakaj mi je Bog namenil ,takega človeka ?!
Kaj ni dovolj,da sem imela takega očeta?
Prosim,kaj naj naredim?Ujeta sem ,zbolevam ampak za sina moram živeti.
Vem ,da je malce nejasno napisano,ampak komaj gledam od nateklih oči
in utrujenosti ,ampak v meni je malček upanja.
Draga Lučka!
Veseli me, da ste se opogumili in nam zaupali svoje bolečine. To je znak, da se zavedate, da odnos, v katerem živite, ni dober in iščete pot oziroma možnosti za boljše življenje.
Pravite, da se sprašujete, zakaj vam je Bog namenil takega človeka. V bistvu ste že sami delno odgovorili na to vprašanje. Imeli ste takega očeta. Ta vzorec obnašanja vam je bil znan, domač, zato ste si najbrž podzavestno izbrali takega partnerja. Za prekinitev tega kroga, boste morali začeti delati na sebi, se poglobiti v svoje notranje življenje, občutke, čustva – sami ali s pomočjo strokovnjaka. Samo vi imate moč, da spremenite svoje življenje.
Ni vam treba trpeti nasilja – nikoli! Poskušali ste se pogovoriti s partnerjem, vendar pravite, da neuspešno. Lučka, vaš partner je nasilnež in bi potreboval pomoč strokovnjaka, v kolikor bi želel obvladovati svojo jezo in potrebo po nadvladi oziroma premoči, vendar mora najprej sam priti do uvida, da ima težavo in potrebuje pomoč.
Vi morate poskrbeti zase in za otroka. Naj vas ne ustavi dejstvo, da trenutno nimate zaposlitve in ste finančno odvisni od partnerja. Malo skromnejše življenje v zameno za mir, zdravje in nekaj trenutkov sreče niti ni tako slaba menjava. Morda lahko razmišljate o odhodu v varno hišo ali materinski dom.
Pozanimajte se o možnosti uveljavljanja pravice do denarne socialne pomoči na centru za socialno delo in možnostih umika iz razmer, v katerih živite.
Srečno!
Pri takem možu nimaš kaj delati. Tako kot ti je svetovala G.Suzana odseli se stran, poišči si pomoč v varni hiši. Tam ti bodo pomagali tudi pri iskanju zaposlitve. Upam, da ne boš popustila in rekla, da ga imaš še vedno rada po vsem tem kar dela s tabo. Če imaš rada sinčka, kot zatrjuješ boš že zaradi njega odšla, saj bo drugače tudi tvoj sinek živčna razvalina ob takem očetu. Pri tebi se čuti, da se ti ne zdi njegovo obnašanje tako hudo, ker si privzela model od doma. Pomisli koliko hudega bi tebi prihranila tvoja mama, če bi šla stran od očeta. Res ti ni treba tega prenašati. Človek je sam svoje sreče kovač in nikar ne dopusti, da te on drži za vrat zaradi financ. Očitno se zaveda svoje prednosti in se zato toliko bolj izživlja nad tabo. Definitivno je tudi z njim nekaj hudo narobe, da ga ne briga niti lastni sinek in namenoma ropoče, da se bogo nebogljeno detece prestraši in nato joka. Tudi sam bi moral na zdravljenje. Bodi prepričana, da te nima rad, sicer takih stvari ne bi počel. Pogumno se odpravi iz pekla, po možnosti v njegovi odsotnosti. Obstaja možnost, da bo moral zate in sineka plačevati preživnino pa nikar se ji ne odreči vsaj dokler ne dobiš službe. Urejuj vse brez njegove vednost, da ti ne stori še kaj hujšega. Predvsem se najprej umakni, ker imaš opravka z neuravnošeno osebo.
Hvala za vzpodbudne besede,vendar ali naj greva iz hiše midva
z malim? V hišo sem vložila veliko.Težko mi je spokat in iti v kako ustanovo,medtem ko bo on brezbrižen v hiši.
Je kak drug način,tu živim od rojstva ,on pa le dve leti.
Nisem agresivna jaz,ampak on !
Mogoče obstaja kak zakon ali nekaj ,s čemer bi dosegla pravico?
Za začetek se okrepi še teoretično, preberi knjigo :Zdrav otrok in ljubezen staršev, dr.Harville. Zakaj pa si takšnega izbrala, boš pa jasno razbrala iz knjige Najina ljubezen, istega avtorja.
Namig: izberemo si takšnega, kot smo nekoč nehali v nekem razmerju(oče-hči npr.) in potem nam je takšna energija najbližja in od tam nadaljujemo. Vsekakor si zrela za obrniti nov list v življenju, najprej pa pojdi na policijo in se pozanimaj, če ima pravico te tako tolči, najbolje takoj, ko te spet udari. Na csd pa moraš nujno to povedat, počasi bo verjetno tudi mali na vrsti.
Tip je pač zelen, neumirjen, željan zabave in svobode, pa posesiven in ego, ki bi imel vse, tudi družino, kljub nedoraslosti. Čimprej odidi z otrokom.
Maiax,pa še kako je to res ,na kakšen način sem tega nepridiprava izbrala,pa tako idealnega fanta(zdaj vidim)sem imela in ga pustila
zaradi njega!
Zakaj moram biti tako nesrečna ?Pa saj mora posijati sonce tudi zame in mojega delfinčka.
H komu naj grem ,na koga naj se obrnem?
Potrebujem strokovno pomoč,drugače bo ostalo tako.
Nekdo me mora prepričati,udarci niso dovolj!
Sploh ne vem več ,kdo sem..samo živim in delam vse kar je v moji moči,da je drobižek zadovoljen.Nočem da,trpi kakršnekoli posledice,ker bo isti ,kot
jaz.
Prosim kam??
Še vedno vztrajam, da najprej prebereš knjigi, da boš samozavestna. Potem pa po korakih lepo od začetka. Iskreno ti povem, da ga ni, ki bi te za rokco vodil. Začni čisto na začetku, 1.korak. Pojdi na CSD in se pogovori s socialno delavko in ji povej, da nimaš dostojanstva in človeka vredno življenje.
Draga Lučka, hudo mi je, ko perem tvojo zgodbo, spominja me tudi na mojo. Praviš, da te mora nekaj prepričati, da udarci niso dovolj – ti je morda dovolj, če ti rečem, da boš čez 5 let zaradi totalne psihične razsulosti zaradi takšnega življenja ostala brez tvojega sinka, ki bo v njegovih rokah in prav nič ne boš mogla. Prosim te, ko te bo ponovno udaril, ga prijavi na policiji – takoj in ne odlašaj. Naj te ne bo sram, kot je bilo mene. Zelo dobro poznam občutke, podobne tvojim, vendar danes vem, da so mi pri njegovem “potegovanju za otroke” manjkale prav te ovadbe. Zaenkrat sicer moj bodoči bivši ni dosegel tega kar si je zadal – dobiti skrbništvo nad otroci – vendar miru nimam. Do moje vložitve tožbe za ločitev je potekalo podobno kot pri tebi, z razliko, “da me še ni tepel”, je pa po meni pljuval, me odrival, snemal vrata iz pantov, če niso bila zaprta, snel kljuke iz oken, če niso bile poravnane itd, me grdro žalil (prasica, golazen, stvor brez možganskih celic ipd). – vse pred otroci (takrat 1, 3 in 12 let starimi), domov prihajal pozno, pogosto pijan, za pomoč v gospodinjstvu mu ni bilo mar, skratka nobenega spoštovanja in ljubezni. Verjemi mi, da sem mnogo poskusila, pa svetovanja, itd. – nič ni pomagalo. Pred drugimi se je delal drugačnega, doma pa je bil druga oseba. Jaz pa sem vedno znova upala, da bo bolje in se slepila. Pa to NI BIMO, BILO JE LE SLABŠE. Ko pa je prejel vlogo za ločitev (in ko je po svojih poskusih – če ne boš preklicala tožbe za ločitev te bom spravi v psihatrično bolnico ipd. ter da otrok ne bom nikoli dobila), je začel delovati drugače, pa ne do mene. Domov je začel prihajati hitro, čimveč se je začel gibati z otroci pred drugimi ljudmi, začlel drugim ljudem govoriti o meni razne grde laži – da imam drugega moškega itd. Naenkrat nisem bila dobra več za otroke. Ničesar nisem prav naredila. Za najmlajšega, ki je bil takrat star komaj leto in za katerega do takrat niti s prstom ni mignil, nisem naredila nič več prav. Niti ga pokrila, niti nahranila, ga umila itd. Skratka popolen psihoteror in nevzdržno stanje. Pogajanja na sodišču, kupi grdih in podlih laži, na srečo mu ni uspelo – do sedaj …. ne bom ti več “nakladala”.
Upam, da ti bodo moje izkušnje kaj pomagale pri odločitvi. Držim ti pesti, da boš dovolj močna, da boš naredila pravilno. Pa še nekaj priporočam, čim bo mogoče si začni intenzivno iskati zaposlitev.
Naj se danes, za Valentinovo, uresničijo vsem vse lepe želje!!!!!!!!!!!!
Mene pa zanimajo konkretne poteze. Rada bi se odselila vendar moram prešolati otroke, ki bi želeli letošnje šolsko leto dokončati v sedanji šoli. Ne vem, če bom zmogla potrpeti v bivanju ob takem psihičnem maltretiranju. Strah me je že vsakega šuma ponoči in potem cel čas ne zaspim. Tudi v službi popuščam. Zaradi depresivnega počutja – izpovedat se v službi nimam namena, ker ne bi bilo nobene podpore – sem še bolj utrujena. Vsak dan poslušam, sej ne boš šla.
Lučka posvetuj se s kakšnim socialnim delavcem na centru za socialno delo, lahko pokličeš tudi kak zaupni telefon… Poišči takega strokovnjaka, ki se bo res zavzel zate in mu boš lahko zaupala. Če res ne želiš oditi ti, sem mnenja, da bi bilo najbolje, da bi dosegla, da bi partner dobil prepoved približevanja (tebi oz. tebi in otroku). Po novem jo baje lahko izda tudi CSD in ne več le policija! Zelo pohvalno je, da si se odločila narediti korak naprej!! Ostani močna!
Res je on je nasilen in ne ti! Zato ukrepaj tako, da bo zate dobro, hkrati pa se kar najbolje obvaruj pred njim! Vsak primer nasilja nad tabo pa obvezno prijavi!!! Drugačna pot ne vodi nikamor! In verjemi naslinež se sam od sebe ne bo spremenil. Nujna, je tvoja odločitev, da tega nočeš več prenašati !!! To ne pomeni, da ga nimaš rada!!! Ob tem bo lahko morda tudi on ob strokovni pomoči predelal svojo jezo… Ti sama pa boš tudi morala raziskati svojo podzavest in se “odrešiti” iz začaranega kroga nasilneih odnosov.
Vse dobro!
okaoka
Kakorkoli že verjemi, da se ne bo spremenil – NIKOLI! In trenutno ne razmišljaj o tem, kdo bo ostal kje in komu to bolj pripada. POmembno je samo to, da odideš! Takoj.
Pričakuj pa še več podlih udarcev, laži, groženj in vse kar spada zraven. Na to bolje, da se že sedaj psihično pripraviš.
Potem pa začni delati na sebi, da boš lahko postala močnejša in bolj samozavestna, spremenila svoje vzorce vedenja in nikoli več nikomur pustila, da bo tako delal s teboj.
Vem, potrebuješ ogromno poguma, da lahko greš, da zaključiš. Vendar ga boš potrebovala še ogromno več, da bo minilo obdobje v katerem bo moral ON spoznati, da je resnično konec in da te ne more več zastraševati.
Velikooooo sreče ti želim in držim pesti da ti bo uspelo. Meni je in po dolgem, dolgem času sem sedaj srečna. Bilo je težko, a vredno.
Draga moja, hudo mi je zate, vendar sem hkrati presenečena, da se sploh ima smisel pogovarjati o tvojem “dragiju”. Verjemi, POPOLNOMA vse se da le sama se moraš odločiti kdaj boš naredila ta korak. Danes je lažje, jutri bo bolje če pa ostaneš bo slabše. Sama sem bila noseča mesec in pol, ko sem zapustila svojega partnerja. ob skupnih besedah sva se dogovorila, da ostanem doma on pa hodi v službo. Pa sem ga kljub temu, da nisem bila zaposlena celo nosečnost in pred njo ne popokala par oblek, vzela vzglavnik in odšla. prvi korak na CSD kjer sem dobila denarno pomoč, kasneje otroški dodatek in pa starševsko nadomestilo. Pa sem preživela nosečnost, rodila in živela sebe in sinčka, ki ima eno leto.Glede Boga pa toliko, obstaja in nam pomaga. Vendar če si sami ne pomagamo nam niti on ne bo. Velikokrat nam pokaže, da smo močni in nam da nalogo, ki nam je težka in na fizični in na psihični način. vendar nas vedno samo bolj utrdi.Nikoli ne obtožujmo ljudi in ostale okoli sebe ZAKAJ je tako. Sami smo tako izbrali in sami lahko izberemo drugače. Tudi z odhodom. Vedno si pomagaj PRVO sama in šele nato ti bodo lahko drugi.
