ne znam več naprej
moram napisati nekaj stavkov,danes,ko se počutim tako na dnu in tako žalostno…pred 3 leti sem spoznala njega.njega,ki je bil v vsakem pogledu tisti pravi.bilo je lepo,bila sem srečna,zaljubljena,čutila sem nekaj kar še nikoli nisem.ne bom pisala celotne zgodbe,ker bi lahko napisala tisoč strani pa še vedno nikjer ne bi bilo konca…sedaj nisva več skupaj.narazen sva šla ne samo enkrat,večkrat…rečenih je bilo toliko grdih stvari,storjenih toliko dejanj,predvsem z njegove strani,potem seveda tudi z moje.trudila sem se.kolikor sem znala in kolikor sem mogla.vsa ta tri leta sem živela zanj,se trudila a nisem uspela.pred dvema mescoma sem se odločila,da preprosto prekinem vse skupaj.ker ni šlo več.preveč je bilo prevar,laži,preveč vsega.odšla sem,srce se mi je trgalo a sem vedela,da druge možnosti ni.bilo mi je hudo a vendar sem bila odločena,da zdržim.potem sem spoznala drugega.sem mislila,nova sreča me je našla.pa sem spoznala,da še nisem pripravljena,da se ne morem zaljubiti in predati,ker moje srce še vedno ljubi njega…in čeprav se ne želim predajati slabi volji,depresiji,me tako boli.želela bi,da bi vse se izteklo drugače.strah me je.strah tega,da nikoli več ne bom ljubila,da ob nikomer več ne bom čutila to,kar sem ob njemu.strah me je,da si nikogar več ne bom želela,da me nihče več ne bo privlačil kot me je on.še vedno sanjam o njemu,še vedno razmišljam podzavestno o njemu.sploh ne vem več kaj se dogaja z mano,z mojim srcem,z mojimi občutki.kaj sploh naj še naredim,da mi bo lažje,ko pa sem že tolikokrat naredila vse?kako naj verjamem,da me nekje čaka nekdo,da še bom srečna in da še bom ljubila?
Draga Laila!
Ljudje smo zelo zanimiva bitja. Se zaljubljamo, noro ljubimo, se predajamo, se privlačimo… Lahko se tudi prizadanemo, sovražimo… Lahko imamo radi brez tega, da bi se privlačili, lahko se privlačimo brez tega, da bi se imeli radi…
Najbolje pri vsem pa je, da je ljubezen neusahljiv vir. Se ne potroši in tudi ni usmerjena samo na enega človeka. Ljubimo lahko različne ljudi v različnih obdobjih in tudi na različne načine.
Vaša zveza z moškim, ki ste ga ljubili, je razpadla šele pred kratkim. Normalno je, da še prebolevate, celite srčne rane… Proces prebolevanja je zelo individualen proces in njegovo trajanje je, kot sem že večkrat napisala, odvisno od posameznika. Tudi trajanje posameznih faz tega procesa (od jeze, razočaranja, strahu, sramu, praznine, pa vse do sprijaznjenja in možnosti za ponoven začetek) je različno od človeka do človeka.
Razhodi so res težki. Malo je ljudi, ki se lahko kar na hitro sprijaznijo s tem, da je konec nekega ustaljenega načina življenja, varnosti, ljubezni in da je treba spet začeti nekaj na novo. Ostanejo spomini na prijetne občutke, čustva in strah, da jih ne bi več doživeli. Nekateri si v upanju na zapolnitev praznine takoj poiščejo nove partnerje, mislim pa, da je dolgoročno veliko boljše, da si vzamemo čas za premislek, kako bomo ravnali naprej. Zato si dajte čas, Laila. Čas, da prebolite, izživite sanje o njem, spoznate nove ljudi, zaživite na novo. Vem, da vam je v tem trenutku to težko verjeti, vendar sem prepričana, da tudi vas nekje čaka nekdo, ki vas bo ljubil. In vi njega. Morda še bolj močno kot kadarkoli prej. Samo ne bodite neučakani!
Srečno!
Imam 30 let in 3 resne veze za sabo.Z zadnjim sem 5 et in imava 7 mesečno punčko.Vse moje prejšnje ljubezni so bile polne solz in izkoriščevanja,vse sem dala od sebe samo da bi me imeli radi.ampak dobrota je sirota.Vsakič sem mislila da je konec sveta,da ne bom nikoli več ljubila,nikoli nikogar spoznala,samo on je bil najboljši BLA,BLA,BLA.Ampak zmeraj posije sonce in tudi tebi bo!Ko boš najmanj pričakovala se bo pojavil nekdo,za katerega sploh ne boš mislilia da je TA TA PRAVI,a prav on bo ta.Sedaj se posveti sebi,najdi si kakšne hobije,potuj,uživaj v življenju,hodi ven,ker doma ne boš nikogar spoznala in ne bodi zamorjena,ker to se na daleč vidi in s tem odbijaš ljudi od sebe.Z nasmehom,boš veliko več dosegla.Prišel bo,ko bo pravi čas za to.SREČNO!