moj fant
Pozdravljeni!
Imam ljubečega, spoštljivega, iskrenega fanta, ki ga neizmerno ljubim in ne predstavljava si več življenja eden brez drugega. Skupaj sva dobro leto. Sem absolventka, pred kratkim sem dobila zaposlitev in počasi začenjam živeti svoje življenje. Živim še pri starših. Imajo me radi, podpirajo me pri vsem, mi pomagajo, a problem se začne ravno pri mojem fantu. So absolutno proti najini zvezi. Je nekaj let starejši od mene, ločen z otrokom…in tu se vse začne. Ne vem več kam se naj obrnem po nasvet, saj me je z vsakim dnem bolj strah kaj me čaka. Starši so mi dali na znanje, da če nameravam ostati z njim, se naj odselim, ker me pri tem, da sem z ločenim, ne bosta podpirala. Pri nas je vedno veljalo, da so ločeni ljudje slabi ljudje, češ, da se ne potrudijo za obstoj lastne družine in zaradi tega so doma vsi prepričani, da s takšnim človekom ne morem biti srečna in da bom končala enako, kot njegova bivša žena.
Jaz vam povem, da še pravzaprav nikoli nisem bila bolj srečna, kot sedaj. Glavni vzrok njegove ločitve so bili finančni problemi z njegove strani.
Povejte mi kaj naj storim, da lahko obdržim fanta in dobre odnose s starši?
Mislim, da ima vsak pravico iskati srečo sam. Tudi, če nama ni usojeno, bo to najina odločitev, da se razideva in od nikogar drugega.
Namen se imam preseliti k njemu, vendar mi bo zelo hudo starše tako pustiti, češ da sem jih močno razočarala.
Pomagajte mi prosim!
Premalo podatkov si navedla o njem, da bi lahko jasno videli njegovo sliko. Tudi meni se zdi čudno, da se zaradi financ ločiš, če imaš otroka, halo!? Kako bi se pa ti odločila, če bi ti rekli, v redu, sama se odloči, kar si boš izbrala, s tem boš živela, ali ti je tega treba, boš pa sama presodila? Vsekakor otrok ni kar tako…
Preden kakrkoli storiš, ti pa pod NUJNO predlagam prebrati knjigo: dr.Harville Hendrix :Najina ljubezen.
Pomembno je, kako je živel partner kot otroček-ostalo izveš v knjigi.
Ne zaletavaj se, malo počakaj in pusti času čas.
pri meni je bil obratni problem-jaz locena,on se cisto samski..njegov oce je nagajal,kot se le da..pa sva vztrajala in dokazala,da ljubezen premaga vse ovire-kjer sva dobrodosla,tja greva,kjer ne tja pac ne..ce te imajo starsi radi,bodo sprejeli,ko bodo prepricani,da si srecna..lp-jaz sem imela se dodatno tezavo-2 otroka in starejsa od njega..
Strinjam se, da je odlocitev o tem, s kom boste ziveli, povsem vasa. Razumem pa tudi starsevsko stran in vsaj nekatere njihove pomisleke. Nic ne poveste o tem, kaksni financni problemi so bili to, da je prislo celo do locitve. Verjetno ne majhni? So zdaj odpravljeni in se to ne bo vec dogajalo? Starse lahko tudi skrbi, ker vedo, da s tem clovekom nikoli ne boste mogli funkcionirati kot “samostojna” druzina – treba je upostevati tudi otroka iz prejsnjega razmerja, pa odnos z bivso partnerko itd. Skrbi jih tudi, da se mogoce vas novi partner iz locitve ni nic naucil in da bo v razmerju z vami ponavljal iste probleme, financne in druge narave. Vsekakor ne bi bilo slabo, da bi o vseh teh vprasanjih, ki se porajajo starsem, dobro razmislili vi sami in se o njih tudi pogovorili s partnerjem, saj bodo v vasem razmerju prisla na dan prej ali slej in treba jih bo resevati.
Ko stopite v zvezo z nekim clovekom kot odrasla oseba, sami nosite odgovornost za posledice svoje odlocitve. Redko naletis na starse, ki naravnost obozujejo izbranca/ko svojih otrok – nasprotno, za polozaj partnerja v druzini se je pogosto potrebno tudi boriti; vcasih je celo potrebno vsaj zacasno prekiniti tudi stike s starsi, ce mislijo, da vas partner ni vreden spostovanja. Ko ste odrasli, takointako postane vasa glavna odgovornost partner in nova druzina in ne vec starsi, ki jim je vcasih treba tudi postaviti jasne meje. Ce ste prepricani, da je vas partner tega vreden, da je on tisti pravi in da starse skrbi povsem brez razloga (ce ste torej razcistili vsa zgornja vprasanja), zazivite z njim in prevzemite odgovornost za svojo odlocitev. Ce boste srecni in boste dosledno vztrajali pri svoji odlocitvi, bodo vajin odnos scasoma sprejeli tudi vasi starsi – ce ne prej, pa takrat, ko bodo vnuki.
Pozdravljeni!
Povsem vas razumem, kako se počutite. Radi imate tako fanta kot starše. Želite si, da bi starši sprejeli vajino ljubezen in razumeli, da je to moški, ki ste ga izbrali za skupno življenje.
Vsak človek ima neko zgodovino, zgodbe iz preteklosti, dobre in slabe izkušnje, morda tudi napake, kar pa ne pomeni, da potem ni vreden ljubezni. Če je doživel en neuspeh, še ne pomeni, da bo vedno tako.
Vi sami boste morali živeti svoje življenje in pravico imate izbirati, komu boste dovolili, da ga bo delil z vami. Vi poznate svojega partnerja in veste, kakšna oseba je, kako ravnata drug z drugim, kako komunicirata, kakšna pričakovanja imata in načrte za prihodnost. Nobena zveza ali zakon nima »doživljenjske garancije«. Pridejo stvari, izbire in odločitve, ki zvezo okrepijo ali zamajejo.
Starši se bodo pač morali sprijazniti z vašo izbiro, tudi če vas ravno ne podpirajo pri tem in se ne strinjajo. Morda se bo potem, ko bodo videli, da vama gre dobro, njihovo mnenje spremenilo, saj verjamem, da vam želijo srečo.
Vsekakor preveri, zakaj je ločen. Ne mislim, da so vsi ločenci slabi, vsaj ločil se je in ne živi dvojnega življenja kot marsikdo, ki si omisli ljubico.
Pa vendar je možno, da ne zna reševati problemov, da nima dovolj volje in poguma obdržati zvezo…In ločitev samo zaradi finančnih problemov?
Starše pač skrbi, to je normalno. Če pa vejo o njem nekaj, česar ti nočeš slišati, pa jih le malo poslušaj…
Sicer pa poslušaj svoje srce in svojo pamet. Zavedaj se, da boš z njim živela ti in ne tvoji starši. Torej je odločitev in odgovornost le tvoja.
Če bo dober mož in se starši o njem motijo, ga bodo vzljubili, ko bodo to spoznali.
Če si prepričana pa je najbolje, da se čimprej preselita skupaj, ker boš tako najbolj spoznala, iz kakega testa je. Le z otroci še za vsak slučaj počakaj kako leto ali dve, da ga bolje spoznaš – nič nisi povedala, kako dolgo sta skupaj.
Pozdravljeni!
Moji starši sprva niso odobravali zveze z 10 let starejšim. Ko so ga spoznali, so se začeli odlično razumeti, kar je bilo prav razveseljivo. Skupaj smo hodili na izlete, večkrat je prišel k nam na kosilo,… Potem smo se odločili, da skupaj poskusimo tudi v poslu, zaradi česar mi je sedaj žal. Namreč, naučila sem se, da se privat stvari in posli ne mešajo, zato je najbolje, da ločim prijatelja in kolega v službi…. V prvi polovici skupnega dela so se stvari v poslu izšle precej klavrno. Vse, kar smo zaslužili je šlo za najemnino in ostale stroške. Glavni očitek Martinu (mojemu fantu) je, da ni znal pravilno voditi študentov, ki so delali, da ni bila dosežena norma v prodaji.
Zdaj, ko je minilo še pol leta od takrat, se zamera še kar nadaljuje, sama pa imam občutek, da me domači ovirajo pri sestajanju z njim, kar sem jim že večkrat poskušala razložiti, pa nisem ravno prepričana, da sem s tem kaj dosegla. Martin je precej razumevajoč, me pa boli spoznanje, da najverjetneje ne bomo imeli nikoli več tak odnos, kot smo ga imeli. Zanima me, kaj lahko pri tem naredim, ker ideja, da naj ga pustim, zame ni sprejemljiva. Midva imava še vedno lep odnos, naučila pa sva se, da ne delava skupaj v biznisu. Mislite, da je možno, da se čez čas stvar ohladi in da imamo celo tak odnos kot smo ga že imeli? Kakšen nasvet morda? …
Pozdravljena JAMAJKA1986Ž!
Verjamem, da vas žalosti, če starši ne sprejemajo vašega fanta. Vendar je to v resnici njihov problem… Za vas je bolj pomembno, kako dobro se vidva razumeta, saj on predstavlja vašega bodočega življenjskega sopotnika in ne starši. Iz vašega pisma je razbrati, da je vaš fant Martin ljubeč, razumevajoč in spravljiv. To pa se mi zdijo kar dobri temelji za graditev neke zveze. Veliko je primerov, ko starši odklanjajo partnerja oz. partnerico svoje hčerke oz. svojega sina. A v današnjih časih k sreči ne potrebujemo več “žegna” staršev, da gremo lahko v zvezo z nekom. Verjamem pa, da ni prijetno, ko vidite, da ga starši ne spoštujejo. Ampak staršem pač ne moremo vedno ustreči, svet gre naprej in ne more biti vse po njihovi meri.
Predlagam vam, da ohranite, kolikor se da, lep odnos s starši, ne dovolite pa jim, da bi se preveč vmešavali v vaše zasebno življenje. Če so oni tudi vaši delodajalci, jih kot take upoštevajte, a ko niste v službi, je vaša stvar, kje in s kom ste.
Pravite, da želite ostati z Martinom. Prav imate, da poslušate svoj notranji glas. Od staršev pa je odvisno, v kolikšni meri bosta z Martinom tudi del njihovega življenja.
Želim vam, da bi se s fantom še naprej dobro razumela, upam pa, da se bodo tudi starši malce omehčali, ko bodo spoznali, da s svojo odklonilnostjo izgubljajo tudi od svojo hčerko.
Jana Metelko, dipl.soc.del.