psiho
Ura je pol treh zjutraj, ne morem spati. Nekaj v meni se je podrlo in ne morem se pomiriti. Sem mamica dveh sončkov, starejši je 3 in pol leta, mlajši pajacek pa ima komaj tri mesece. Sicer navzven delujemo krasna družinica, zato sem danes še bolj iz sebe, ker sem v konfliktu.
Moje grozno počutje je izzval današnji dogodek za katerega nimam besed, počutim se sama, izgubljena, ponižana, partnerju ne zaupam več in še kaj. Skratka danes smo bili na kosilu pri tašči. Za mano je bila neprespana noč (on ponoči spi!) in tudi sicer se je v meni nabiralo nezadovoljstvo najinega odnosa. Po brezveznem prepiru med nama, sem želela samo še oditi od tam. Partner je napokal otroke v avto in pripeljal za mano (en ovinek od hiše). Ker sem bila resnično razburjena, sem mu rekla naj me pusti pri miru, naj me ne išče in da ima mleko za mlajšega v skrinji. V roki sem imela samo svoje ključe in ničesar drugega – ne denarja, ne mobitela. Butec me je pustil 13 km od našega doma in odpeljal. Nekaj časa sem še vsa objokana blodila, nato mi je bilo jasno, da peš domov ne morem in sem se nerada vrnila k tašči (mali vendar rabi moje mleko!). Seveda ga je poklicala (prosila!), da naj vendar pride pome. Odgovoril ji je da je hotu it v lekarno kupit mleko za malega. Tašča ni nič komentirala in za vse je bil problem rešen!!! Zaradi otrok nisem hotela delat še hujše scene, čeprav sem bila razburjena. Čakala sem precej časa- torej so bili zelo daleč. Ko sem ga vprašala kaj se sploh gre in kako je mislil, da bom prišla domov, mi je rekel, da sem mu rekla, da naj me pusti pri miru. Ko sem mu kasneje doma hotela razložit bistvo in se pogovorit z njim (da me je s tem prizadel, ali nič ne misli na otroke, da me psihično zlorablja, ko mi je odpeljal malega), mi je odgovoril da bi me psihično zlorabljal, če ne bi prišel za mano. Ker sem mu rekla, da naj kar gre, pa to po njegovo ni zlorabljanje!?In človek dejansko ni mislil priti pome, če ga mati ne bi poklicala! …Pa mislim!!? A sam meni nekaj zelo ne zdi vredu!?!? Kaj je to- prevzgoja do ubogljive žene? Aja, pa še naj si poiščem pomoč, ker sem depresivna.
Pozdravljeni, Desiree!
Verjamem, da vas je včerajšnji dogodek zelo prizadel. Vendar je res tisto, ko pravijo, da tudi v najbolj »normalnih«, krasnih zakonih in družinah prihaja do konfliktov. Bistvo je v tem, kako konflikte rešujemo.
Napisali ste, da ste se poskušali s partnerjem po dogodku pogovoriti, vendar očitno niste bili zadovoljni z razpletom pogovora. Verjetno sta bila takoj po tem oba preveč prizadeta, razburjena za pogovor o rešitvi problema in sta v bistvu le nadaljevala prepir, ki je bil začet že pri tašči.
Vsekakor je pogovor edini način za rešitev problema. Karkoli vaju že obremenjuje, si povejta. Sprejmita odgovornost vsak za svoje besede, izrečene v prepiru, in tudi za dejanja. Naredita dogovor o tem, kako bosta ravnala naslednjič, če bo spet prišlo do konflikta. Povejte partnerju, kaj in kako vas je prizadelo včeraj. Bodite konkretni v opisu svojih občutkov. Ravno tako pa poslušajte partnerja, kako se je počutil on in kaj ga je gnalo, da je ravnal tako, kot je ravnal.
V kolikor konflikt pri vama seže globlje in bosta naletela na težave pri reševanju le-tega, se lahko obrneta tudi na kakšnega strokovnjaka.
Srečno!
Komunikacija je res najboljša oblika sprave, ampak vsi se ne znajo pogovarjati! In kaj potem? izsiliti občutke iz nekoga? Zadeva ima globino…če bi se vsi znali pogovarjati, ne bi bilo toliko nesrečnih otrok, zlorabljanja, samouničevanja in depresivnih ljudi!
Jaz se recimo z mojim fantom ne morem pogvarjati, kot bi želela. Vsako vprašanje začuti kot napad nase, saj doma skoz rinejo vanj…o svojih čustvih ne razlaga, ker tega ni navajen….razumete, kaj želim povedati? Treba je iskati probleme v svojem neizživetem otroštvu, ki pušča zakoreninjene posledice.
Desiree, predlagam, da res poiščete pomoč, vendar ne kakršnokoli…depresija ne nastane iz danes na jutri. In tudi ne izgine čez noč. Preden poiščete pomoč, preberite knjigo Peklenska gugalnica od Sanje Rozman.
In ne iščite napak pri možu, da bi se počutili bolje…s spreminjanjem drugih ne boste bolj srečni… vlagajte energijo v svojo spremembo.
Veste, da otroci do 8.leta vpijejo vse, kar vidijo in slišijo kot goba??? Bi radi svoje otroke poslali skozi enako trpljenje, kot ga čutite sami??? Ne? Potem pa naredite nekaj zase takoj in ne projicirajte svojih napak nanj. Težko bo, ampak z leti boste osvobojeni.
Lp
Pozdravljeni!
Da, Žanina, strinjam se, vsi ne obvladamo umetnosti komunikacije in drugi se lahko na naše besede odzovejo drugače, kot pričakujemo. So primeri parov in ljudi, ki jim tudi sama morda ne bi svetovala, da se pogovorijo. Vseeno pa mislim, da je v večini primerov vredno poskusiti z resnim pogovorom, kjer vsak lahko izrazi svoje želje, potrebe in pove, kaj ga moti, prizadene… Posebno takrat, ko si partnerja želita ostati skupaj in sta pripravljena za njun odnos tudi kaj narediti, spremeniti.
Obstajajo tudi različni strokovnjaki, ki lahko pomagajo pri komunikaciji, razreševanju konfliktov med partnerjema.
Nikakor pa ne mislim, da bi morali riniti z glavo skozi zid. Odločitev je stvar posameznika. Prekinemo še vedno lahko…kadarkoli.