Drage ženske,

prosim za pomoč pri osvetlitvi enega konflikta, katerega ne vem kako rešiti. Več glav, več osvetli.

Tako je.

rada bi bila upoštevana in spoštovana: to je moja potreba, kot verjamem, da je to potreba pri vseh nas.

Opažam pa nekaj, pri veliki večini ljudi:
spoštujejo ljudi, ki se znajo prikazati kot “vredne” spoštovanja v smislu zunanjih dokazovanj – beri materialnih, statusnih.

Jaz nisem ravno blesteča v komuniciranju z neznanimi ljudmi. Ne da se mi goflati neumnosti, niti govoriti zaradi lepšega. In tako dalje. Se ne hvalim. Nisem ambciozna. Nisem bogata. Ne igram igirc. Ne grem se blefiranja. Ne dam nič na znamke. Ne dam nič na prestižnosti. Ne opravljam, niti ne maram poslušati tega.

Ljudje pa pričakujejo pa ravno vse to. Govorim za 90% ljudi. In ne da miru to neupoštevanje mene. Nisem zanimiva.
Pa bi rada bi bila upoštevana tudi, če ne počnem vsega tega.
Imam kar nekaj prijateljev in prijateljic. Z njimi je to čisto drugače.

Bi prav rada slišala, če se je kdo znašel pred takim precepom. A ste postali to, kar se od vas hoče? Kako se počutite, ko niste spoštovane že zato, ker ste?
Se vam upira to, da bi se morali dokazati?
Trpim, pa ne vem točno, kaj narobe razumem v vsej tej zadevi!

Naj te potolažim. Nisi edina, ki ji takšni odnosi nič ne pomenijo. Tudi jaz se mnogokrat počutim, kot da sem med samimi ovcami.

Kaj mene briga, kakšen avto vozi sosed – jaz imam enega majhnega, poceni, pripeljem se z njim kamor želim, pa še obremenjujem se ne s tem, da ga ne bi slučajno kje opraskala. Moda – kaj je to????? Nekaj za pojest???? Cunje, ki jih kupim, morajo biti udobne in praktične, ne pa neka modna navlaka, ki ne služi ničemur razen razkazovanju. Nisem premožna, zaslužim pa dovolj zase in za družino. Pa če bi zaslužila desetkrat več, ne bi nikoli kupovala prestižnih znamk. Meni se to zdi plehko.

Ko opazujem in poslušam svojo svakinjo in taščo, ko modrujeta o nekih novih kavbojkah pet ur, ne vem ali naj se zjokam ali krohotam. Tistih kavbojk ne bi oblekla nase niti mrtva, ker so bedne, ven gleda pol riti, ledvice trpijo. Ampak v njunih očeh sem jaz smotana, ker ne dam nič nase. A ni potem zanimivo, da imam jaz moža, ki me ljubi in spoštuje, tri krasne otročke, ki me gledajo z oboževanjem, oni dve pa sta v katastrofalnih zakonih. Ne poznam ene same osebe, ki bi ju spoštovala. Moja soseda je uber cenjena frizerka. Trikrat sem bila pri njej, pa skoraj umrla tiste pol ure, kar me je frizirala. Ker je ves čas nakladala o tem, kako je bila tretja na nakem tekmovanju, pa kdo od sosedov vara svojo ženo, pa kateri sosed je kupil nov avto, najbolj pa o tem, katere nobel in slavne osebe je že frizirala in katere so njene stalne stranke, pa bla, bla, bla, bla. Potem pa so se nobel stranke naveličale vedno ene in iste frizerke, ki je zdaj na rodu propada, ker je bila previsoka za normalno rajo, ki se je frizirala enkrat na dva ali tri mesece.

Dopust večinoma preživljamo doma, ker se nam ne ljubi hoditi na morje. Dren na cesta, na plažah, po hotelih – brez veze. Raje se polivamo z vodo na dvorišču. Ko po dopustu poslušam zagorele kolegice, kako so se cele dneve cvrle na vročih plažah, obenem pa jamrajo, kakšne težave imajo s kožo in pri svojih 30-tih letih izgledajo kot petdesetletnice ali pa zmečejo celo premoženje za kozmetičarko in ˝visokokvalitetne˝ kreme proti gubam, se smejem sama pri sebi.

Razumem tvojo potrebo po potrditvi. To imamo vsi, samo da eni to potrditev zadostijo tako, da se razkazujejo z materialnimi dobrinami. Te težave so bile pri meni nekoliko bolj izražene v puberteti, že v času študija pa se mi je izkristaliziralo, kaj je tisto, kar meni osebno nudi največ zadovoljstva. Veljala sem za nedružabno, pa to sploh nikoli nisem bila. Ampak popivanje po zakajenih lokalih in seksistični fici – to zame ni zabava. Ali pa razprave o telenovelah, horoskopih ali modi. Raje sem se družila z par ljudmi, s katerimi smo imeli podobne interese. Diplomirala sem med prvimi, brez najmanjših težav. Šolam se še dalje, počasi, nikamor se ne mudi. Svoj čas razporejam med otroke, moža, študij, veliko berem in se družim s svojimi pravimi prijatelji. Takšnimi, ki jih lahko pokličem kadarkoli in jim zaupam.

Moj zakon je srečen, jaz pa psihično in čustveno zadovoljna s svojim življenjem. Veliko se smejem. V moji duši ni grenkobe in zavisti, ker nimam nimam statusa ˝uspešne˝ ženske. Ne živim v večnem strahu, da me bo mož prevaral ali zapustil zaradi mlajše in bolj vitke brhke mladenke. Ne skrbi me ali se moji čevlji in frizura ujemajo z bluzo in torbico. Imam nekaj dobrih prijateljev in njihovo mnenje mi veliko pomeni, za ostale pa mi dol visi. Mnenje ene osebe, ki te ceni zavoljo tvojih sposobnosti je zame vredno milijonkrat več kot mnenje pettisočih, ki o meni ničesar ne vedo.

Ali me okolica ceni? Ne vem, imam občutek, da jih velikokrat jezi, da se ne podredim njihovi ideji o ˝normalnosti˝. Cenili so me, ko sem nekajkrat pri zelo pomembnih stvareh povzdignila svoj glas in zaropotala, oni pa si niso upali. V takšnih situacijah sem v ogromni prednosti, ker se ne bojim zamere.

Vidim, da si v precepu, ker se tvoji pogledi na življenje in tvoje vrednote ne skladajo s splošno sprejetimi normami. Ampak praviš, da imaš nekaj prijateljev, s katerimi ste podobnih pogledov. Če boš postala del črede, boš izgubila te prijatelje. Novih pravih prijateljev pa med ˝normalnimi˝ ne boš našla, ker tam vladajo drugačni zakoni in odnosi. Ne vem, koliko si stara. Glede na tvoj precep sklepam, da si še mlada. Z leti boš okrepila svojo samozavest, mnenje večine ti ne bo več pomembno. Če želiš razviti svoje potenciale in hotenja, ostani zvesta sama sebi. Opisala sem ti svojo izkušnjo, da ti pokažem, kam je mene pripeljala moja izbira. Ozri se okoli sebe in poglej, koliko ljudi bi lahko sebe opisalo na tak način. Pa razmisli, kdo je srečnejši in bolj zadovoljen s svojim življenjem.

hej!

tut mene včasih to muči… a bi bla unikatna, al bi se podredila množici? včasih je ful težko… znamk oblačil (benetton….) ne kupujem, ker si jih ne morem privoščiti. tut avta nimam. živim pri starših (19 let), nimam delnic…. ampak sem vseeno srečna. nimam problemov, da bi se bala, da bi me kdo hotel okradit, da bi morala met alarmne naprave…

včasih me muči pri izbiri oblačil…izbrati nekaj, kar mi je všeč, ali nekaj kar je moderno? največkrat se odločim za to, kar je meni všeč… ker vem, da se bom ob tem počutla dobro..

tut js ne opravljam folka (oz minimalno), ker mi to ni lepo. živim pa na vasi, kjer je to del življenja. ampak js tega nočm. in potem komu to dopovedujem, pa me nadere da on ne dela nič slabega, da pač pove, kar ve o drugmu… yeah right:)

tut glede izbire študija moram bit močna. želim si delat z ljudmi, zato sem se vpisala na Fakulteto za socialno delo. Ko me kdo vpraša, kam sm se vpisala, povem to in marsikdo tk reče: kaaaaj?pa ti veš, da je z ljudmi ful smotano delat, so tečni, lažje je delat z živalmi…pa v socialnem delu ni keša, nikol ne boš bogata….. ja ane kot da je to moj edini cilj v življenju, da bom bogata… js si želim bit sam srečna in bit v takšni službi, ki mi bo pisana na kožo. sedaj sm že pripravljena na reakcije ljudi ko povem kaj grem študirat. pač, naj si mislijo, kar hočejo. js vem, kaj hočem. če pa se drugim to zdi bedno, pa ni moj problem.

včasih se mi zdi, da sm drugačna od drugih. da me zanimajo druge stvari, kot ostale. sm bolj tiha, mirna. veliko razmišljam. ne prenesem ljudi, ki opravljajo in se norčujejo.nočem biti ena izmed njih in tudi ne bom. sem raje sama.

tudi na mobitele ne dam veliko. da bi si kupla nevem kak dobr mobitel, da bi se hvalila? ne hvala. mam čist enga povprečniga, sam da dela. pa mi je čist dovolj. včasih kdo reče…tk dolg že maš ta mobitel, pa si ne želiš imet takiga s kamero? da bi mela tak mobitel, samo zato, da bi bila ena izmed mnogih? mah, zakaj le, če ga bom potrebovala, ga bom pa kupila. zdajle pa ne potrebujem.

vem, da me glede tega čaka še nekaj dela. še imam včasih konflikte v sebi. ampak vem, da bom z močno voljo to premagala in postala še bolj Jaz. še bolj unikatna. bolj srečna.

lp
Mateja

Včeraj še BMW, danes samomor. Na riti same znamke, okna pa nepobarvana. Vse doo-dolžan okrog in okrog. Besede polne briljantnega nasmeha- le toliko časa, da dobi določene informacije, potem pa jih zlorabi in te pozabi. Servis vse žive mame in ati, da so mladi lahko IN.

Zdravilo- si le s tistimi, s katerimi se dobro počutiš. Ne se sekirat, bistvo je v samozavesti in tvoji odločitvi. Ni vse zlato, kar se sveti!

Mimamama,

pravis, da imas kar nekaj prijateljic in prijateljev, s katerimi je drugace. To pomeni, da imas vse kar potrebujes. Za ostale se ne sekiraj, se posebej za tiste ne, ki se pehajo za materialnimi dobrinami in pozabljajo na ljudi okrog sebe.

Dovolj je, da spostujes sama sebe, potem je vseeno kaj mislijo drugi.

Jaz napisal:

>
> Moj zakon je srečen, jaz pa psihično in čustveno zadovoljna s
> svojim življenjem. Veliko se smejem. V moji duši ni grenkobe
> in zavisti, ker nimam nimam statusa ˝uspešne˝ ženske. Ne živim
> v večnem strahu, da me bo mož prevaral ali zapustil zaradi
> mlajše in bolj vitke brhke mladenke. Ne skrbi me ali se moji
> čevlji in frizura ujemajo z bluzo in torbico. Imam nekaj dobrih
> prijateljev in njihovo mnenje mi veliko pomeni, za ostale pa mi
> dol visi. Mnenje ene osebe, ki te ceni zavoljo tvojih
> sposobnosti je zame vredno milijonkrat več kot mnenje
> pettisočih, ki o meni ničesar ne vedo.
>
>
Super to živiš! Bravo. In hvala.

Pozdravljene, vse ki se tukaj kaj napisale v odgovor. Hudo in neokusno ste vzvišene v svoji “nenormalnosti”… verjetno mislite, da ste nekaj posebnega. In se tolažite… oz… sebe in druge prepričaujete, kako vam je lepo. Človek poišče svojo harmonijo v sebi… ne glede na druge in ni treba da v uporu do obstoječega…. Mamica dveh punck napisal:

> Mimamama,
>
> pravis, da imas kar nekaj prijateljic in prijateljev, s
> katerimi je drugace. To pomeni, da imas vse kar potrebujes. Za
> ostale se ne sekiraj, se posebej za tiste ne, ki se pehajo za
> materialnimi dobrinami in pozabljajo na ljudi okrog sebe.
>
> Dovolj je, da spostujes sama sebe, potem je vseeno kaj mislijo
> drugi.

Strinjam se s tabo “oblacna”. Lepo si napisala. Dodajam, da mnogi iščejo nevede svoja zadoščenja v hvaljenju, poveličevanju, olepševanju sebe, dogodkov zaradi česa se zdijo sami sebi pomembni, pametni.
Vendar pa je žal na svetu vse več takšnih ljudi, ki vodijo svet okrog nas in mnogi modri nimajo moči, da bi kaj spremenili. Ostane le to, da se sprijaznimo s tem, in ravnamo tako, kot je za nas prav. Sprejeti dejastva, ravnati mirno preudarno, morda bodo nekoč prišli do višjih spoznanj.. morda … morda nikoli…
Ljudje smo različni in vsak ima svojo pot, priti do spoznanja, dojeti, razumeti.. pomaga

lp adela