Pred nekaj dnevi sem odkrila ta forum. Ko sem začela brati zgodbe, ki jih tukaj izlivate, sem se sama sebi zazdela neskončna srečnica. Mož je pozno zvečer prišel domov s službe, preden je odšel sva se malo sporekla. Ko je vstopil skozi vrata, pa sem ga objela in se mu zahvalila, da je takšen, kot je. Saj imava tudi midva težave, skregava se, tudi pošteno, imava hude težave z mojimi in njegovimi starši, v službi. Ko pa berem vaše zgodbe, se mi zdi, da je svet poln psihopatov.

Ne predstavljam si gorja, ki ga morate prenašati od svojih psihopatkih in drugače motenih svojcih. Grozno, ob mnogih zgodbah sem jokala. Niti sanjalo se mi ni, da vas je toliko. Verjamem, da ob takšnih izkušnjah mnoge izgubite vsako upanje, da so na svetu normalni in ljubeči ljudje.

Občudujem tiste, ki ste se odločile, da peklu naredite konec. Vem, kako izgleda živeti življenje, ki nima nobenega smisla in cilja. Imela sem starše, ki so mojo samozavest spravili na takšno točko, da sem poskušala narediti samomor in na koncu pristala v ustanovi za psihične bolnike. Pot iz te krize ni bila lahka, tudi ni bila ves čas usmerjena navzgor.

Jezna pa sem na naše neučinkovite ustanove, ki kot da včasih tekmujejo v tem, kako se izogniti odgovornosti. Prelagajo pristojnosti eni na druge, nihče noče biti odgovoren za nič. Z našimi CSD imam vse prej kot dobre izkušnje. O tako opevani strokovni usposobljenosti uslužbencev mi gre prav na smeh. Vsaj na našem CSD je tako, kot da so uslužbence šele v zadnjih dveh letih naučili brati in pisati, ne da bi poznali najosnovnejše predpise in postopke za vodenje kakšnih resnih postopkov v korist ogroženih. Vem, da ni povsod tako, ampak mnogi tej ustanovi ne zaupajo, prav zaradi nesposobnih in velikokrat prav neumnih kadrov.

Pred nekaj tedni sem na HTV gledala nekaj oddaj o spolnih zlorabah otrok. Na Hrvaškem so imeli v zadnjem času kar nekaj odmevnih procesov, v javnosti se veliko govori o tem, ustanovili so posebne ustanove (državni pravobranilec za otroke), imajo prav posebno kliniko za zlorabljene otroke. Opažam, da se tudi pri nas stvari počasi spreminjajo, ampak ves sistem je tako počasen. Kdaj se je že govorilo o tem, da bo v zakon vnešeno, da se mora nasilneža umakniti iz stanovanja, da se ga razlasti, ne pa da mora družina bežati pred njim na cesto. Upam, da bom živela tako dolgo, da bom dočakala tak zakon, nisem pa najbolj optimistična (imam 31 let).

Spoštovana!

Žal je res tako, da se stvari le počasi spreminjajo. Vendarle pa je sedaj že uzakonjeno, da naj bi policisti povzročiteljem nasilja izrekali prepoved približevanja, ki zajema tudi njegov umik iz skupnega bivališča. V praksi se to pogosto še ne uresničuje. Koristno pa se mi zdi, da ste seznanjene s tem, tako je namreč več možnosti, da se boste tega ukrepa tudi posluževale, saj boste lahko tudi same dale pobudo zanj.

Citiram Zakon o policiji:

“39.a člen

Če je podan utemeljen sum, da je oseba storila prekršek z elementi nasilja ali je bila zalotena pri takem prekršku in obstajajo razlogi za sum, da bo ogrozila življenje, osebno varnost ali svobodo osebe, s katero je ali je bila v bližnjem razmerju v smislu določb 230. člena kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 63/94, 70/94 – popravek in 23/99), vključno z izvenzakonskim partnerjem, kar policisti ugotovijo zlasti na podlagi dotedanjega grdega ravnanja kršitelja, iz okoliščin, ki jih policisti neposredno zaznajo ob prihodu na kraj dogodka, zbranih obvestil od žrtev ali prič, podatkov centra za socialno delo, smejo policisti odrediti prepoved približevanja določenemu kraju oziroma osebi (v nadaljnjem besedilu: oškodovanec), ki je kršitelj namerno ne sme prekoračiti. Kot kraj se določi kraj, kjer oškodovanec stanuje, dela, se izobražuje, je v varstvu ali se vsakodnevno giblje. Prepoved približevanja določenemu kraju oziroma osebi zajema tudi prepoved nadlegovanja po komunikacijskih sredstvih, na kar se kršitelja posebej opozori.

Prepoved približevanja določenemu kraju oziroma osebi odredi policist tako, da kršitelju, na katerega se ukrep nanaša, na kraju izreče ustno odredbo, naknadno pa v roku, ki ne sme biti daljši od 6 ur, vroči še pisno odredbo o odrejenem ukrepu. Pisna odredba mora vsebovati podatke o kršitelju, zoper katerega je ukrep odrejen (osebno ime, EMŠO oziroma za tujca rojstne podatke, državljanstvo, stalno oziroma začasno prebivališce), odrejeni ukrep (ukrep zajema tudi določitev razdalje od kraja oziroma osebe, v katerem se oseba ne sme gibati, to razdaljo policist določi v razponu od najmanj petdeset do največ dvesto metrov), opis ogrožanja (način, obseg, trajanje), utemeljitev razlogov za odrejeni ukrep (prejšnja ukrepanja policije, trajajoče ali prejšnje grdo ravnanje in podobno) in navedbo, v kateri se ga poduči, da bo odredba po uradni dolžnosti posredovana v sodno presojo. Policist pozove kršitelja, da mu pove naslov, kjer mu bo možno vročiti pisno odredbo. V primeru, da se kršitelja ne najde na posredovanem naslovu oziroma naslova noče povedati, se vročitev opravi tako, da se odločba pritrdi na oglasno desko pristojne policijske postaje, na kar se kršitelja posebej opozori.

Kršitelj, ki mu je izrečen ukrep prepovedi približevanja, mora kraj oziroma območje prepovedi takoj zapustiti, policistu pa izročiti ključe prebivališca, v katerem živi skupaj z oškodovancem. Ob neupoštevanju odredbe mora kršitelja nemudoma odstraniti policist. O izrečenem ukrepu policija takoj obvesti krajevno pristojni center za socialno delo, ki mora oškodovanca seznaniti z organizacijami, ki so mu na voljo za materialno in nematerialno pomoč in mu na njegovo željo omogociti stik s takšno organizacijo.

Policija z odredbo iz drugega odstavka tega člena, izreče prepoved približevanja določenemu kraju oziroma osebi za 48 ur in jo takoj pošlje v presojo preiskovalnemu sodniku okrožnega sodišca, ki lahko ukrep prepovedi približevanja določenemu kraju oziroma osebi potrdi, spremeni ali razveljavi. Preiskovalni sodnik mora odločiti o ukrepu v roku, ki ne sme biti daljši od 24 ur. V primeru potrditve ukrepa prepovedi približevanja določenemu kraju oziroma osebi, lahko preiskovalni sodnik ukrep izreče za čas do 10 dni, pri čemer mora upoštevati začetek veljave ukrepa, ko ga je izrekla policija. Zoper odločbo preiskovalnega sodnika je v 3 dneh dovoljena pritožba na izvenobravnavni senat okrožnega sodišca, ki mora o pritožbi odločiti v 3 dneh od prejema pritožbe. Preiskovalni sodnik poskuša vročiti odločbo kršitelju na naslov, ki ga je posredoval policiji, če pa mu je na tem naslovu ni mogoce vročiti, se vročitev opravi s tem, da se odločba pritrdi na oglasno desko okrajnega sodišca. Pritožba zoper odločbo preiskovalnega sodnika ne zadrži izvršitve. Določbe o vročanju s strani preiskovalnega sodnika, veljajo tudi za vročitev odločbe izvenobravnavnega senata.

Postopek za izvedbo ukrepa prepovedi približevanja predpiše minister, v soglasju z ministrom, pristojnim za pravosodje, in ministrom, pristojnim za delo, družino in socialne zadeve.

Nadzor nad spoštovanjem prepovedi približevanja določenemu kraju oziroma osebi izvaja policija, ki kršitelja, ki je zaloten na območju prepovedi približevanja, takoj odstrani s tega obmocja. Če kršitelj s kršitvijo prepovedi približevanja ne preneha, se ga privede v takojšen postopek pristojnemu sodišču za prekrške.

Kršitelj, ki ne upošteva odredbe o prepovedi približevanja določenemu kraju oziroma osebi, oziroma v času odrejenega ukrepa nadleguje žrtev po komunikacijskih sredstvih, se kaznuje za prekršek z globo najmanj 100.000 tolarjev.

39.b člen

Če obstajajo utemeljeni razlogi za sum, da bo kršitelj nadaljeval z ogrožanjem tudi po preteku 10 dni, za katere je bil izrečen ukrep prepovedi približevanja določenemu kraju oziroma osebi, lahko oškodovanec 3 dni pred iztekom ukrepa, predlaga preiskovalnemu sodniku podaljšanje ukrepa iz prejšnjega člena do 60 dni. Če so podani zakonski pogoji, preiskovalni sodnik do izteka roka za odrejen ukrep v trajanju 10 dni, izda odločbo, s katero podaljša ukrep prepovedi približevanja določenemu kraju oziroma osebi. Zoper to odločbo je v 3 dneh dovoljena pritožba na izvenobravnavni senat okrožnega sodišca, ki mora o pritožbi odločiti v 3 dneh od prejema pritožbe. Preiskovalni sodnik poskuša vrociti odločbo kršitelju na naslov, ki ga je posredoval policiji, ce pa mu na tem naslovu ni mogoce vročiti, se vročitev opravi s tem, da se odločba pritrdi na oglasno desko okrajnega sodišča.”.

Zakon o pravdnem postopku tudi omenja možnost začasne odredbe o izselitvi:

“411. člen

… V zakonskem sporu izda senat na predlog zakonca tudi začasno odredbo o njegovem preživljanju in o izselitvi drugega zakonca iz skupnega stanovanja, če je to potrebno, da se prepreči nasilje. …”

Lep pozdrav,

začelo se je tko.
spoznala sva se na bazenu med počitnicami use je blo kul.
dobila sm njegov msn in začela sva se menit.
use se je odvijal tko kot sm si žalela.
po enmu mescu dopisovanja pa sva se menila zmeri man. vidla sm tut da si piše z drugimi puncami
mislila sm da je z njimi smo frend.pa ni blo tko.
z mojo najbolšo prijatlco mojco sta se dobila za mojim hrbtom in tko sta postala par.
JA izdala sta me.kua nj zdj nardim sm se spraševala.
mami nism mogla povedat kr je bla skos u službi. oči pa je biu na potovanju .
najbolša prijatlca me je izdala.
tko da mi ni preostal druzga da sm se zažela rezat.
na začetku sploh ni blo hudo.. nism čutla bolečine prisotna je bila sam srčna bolečina ki mi je parala srce.
rezala sm se zmeri bl. use sošolke so opazile da je neki narobe.nobeni nism hotla zaupat,kr nism hotla da me še ktera izda.
no in spet so ble tuki počitnce..s sestrično sm šla na bazen. in tm je opazila da ma roke cele porezane. najprej sm se ji zlagala da me je pokrempu mačk pol pa sm ji povedla kua se je zgodil.
rekla je da nj se ne režem več k itak nima pomena.sam ona me ni zastopla jz sm bla u njega tko močno zalublena da bi bla prpravlena umret zanga.
ma dobr no kje sm ostala? aha točn ble sva na bazenu in tm sm ga zagledala. biu je u kotu objet z mojco. nism zdržala stekla sm iz bazena in šla u park.
2 dni nism šla domou mami pa sm rekla da spim pr prjatlci.
prišla sm poi dumu in mame ni blo doma.. zdela se mi je odlična priložnost da uzamem žiletko in da si pričenm delati rane.
rane so ble zlo globoke. kr naekrat sm padla po tleh sploh nevem zkaj.
potem je prišla mama naprej se ne spomen nič več k sm bla u nezavesti.
zbudla sm se u bolnici s povitimi rokami.
mami je bla čist iz sebe.
zdravnik pa ji je povedu da sm padla u nezavest k sm izgubila preveč krvi.
no in poi sm use povedla mami bla je usa pretresena in ni mogla vrjet da me je najbolša prjatlca izdala.
zdravnik mi je priproroču psihiatra sama nism bla za to sam je mami rekla nj poskusm no in tko sm začela hodt k psihiatru,ki mi je vedno govoru kko sm privlačna in da sm mu zlo ušeč biu je zlo mlad in privlačn.sam jst sm se hotla sam pozdravt on je pa mislu da hočm kj več ud njega.k njemu sm hodla ž kakšn mesc.in tist dan me je tm prčaku nag.najprej sm bla zgrožena potem pa sm ga uprašala kaj je narobe in ga prosila naj se obleče.reku je da se noče oblečt in da bi rd spau z mano. jz sm odvrnila da sm premlada in da ko bo čas bom to počela z osebo ki jo ljubim.zlo se je razjezu in mi je zalepu usta z lepilnim trakom.začeu mi je slačit obleko nism vedla kj nj nardim nism mogla vpit.
in ja tko je blo z njim sm mela prvi spolni odnos v katerega sm bla prisiljena.
ni vedu da imam že menstruacijo in pri spolnem odnosu ni uporabu kondoma.
nikol več nism šla k njemu.
toda neki ni blo prou. usako jutro mi je blo zlo slabo zato sm šla k zdravniku.
povedu mi je da sm noseča.
si predstavljate kakšen šok je biu zame in za mojo mami?13 sm mela pa sm bla noseča.mami je vprašala zkaj nism uporabla zaščite in poi sm ji povedla da sm bla posiljena.
psihiatra je mami poi tožla in pristau je u zaporu.jz pa sm bla še zmeri noseča.
bla sm pred odločitvijo obdržat otroka ali pa splavit.
odločila sm se da ga bom obdržala. ko se je otrok rodil mi je mami pomagal skrbet zanga in biu mi je bl kot bratec ne kot sin.
u šol me noben ni maru zato sm se iz te izpisala. mami je mela zarat tega probleme sam poi ko sva razložile kaj je blo so mi pustil da ostanem doma.
zdj sm stara 19 let in od svojga otroštva nism mela nič.
mami mi je umrla v prometni nesreči z mojim sinkom,ko sta se peljala iz trgovine.
oči se je preseliv v španijo k novi punci.
zdj živim pri babici in končujem ekonomsko šolo.
pogrešam sina,ki je umrl pri samo 4 letih.
najbol pa pogrešam mamo ki mi je vedno znala priskočit na pomoč.

Draga Ajdika,

Sedaj sem prebrala tvojo zgodbo in sem se zelo razžalostila. Ali je sploh mogoče, da se nekomu zgodi tako veliko žalostnih stvari naenkrat? Najbolj me je prizadelo to, da si izgubila mamo in sinka v prometni nesreči. Mamo, ki ti je edina stala ob strani in sinka, ki si ga tako pogumno rodila, čeprav ti ni bilo lahko. Kljub vsemu žalostnemu, kar si doživela, se mi zdiš zelo močna in pogumna oseba. Najbolj te občudujem, da si se odločila spraviti otroka na svet in od srca mi je žal, da si ga izgubila. Veš, Bogu ni vseeno zate. Zato te bo potolažil, med drugim tako, da ti bo poslal ljudi, ki te bodo znali razumeti in poslušati, ko jim boš izlila svoje srce. Tudi jaz nisem brez problemov, zapustil me je mož, ostala sem sama z majhnima otrokoma, zato mi je lažje če komu pomagam, kot da razmišljam o svojih problemih. Morda pa lahko tudi ti potolažiš mene.
Lepo te pozdravljam in ti želim veliko moči in poguma

Draga Ajdika!

Prebrala sem tvojo žalostno zgodbo. Koliko gorja si morala v svojem mladem življenju že prestati! Ne morem si niti zamisliti, kakšna bremena nosiš v sebi! Posilstvo, izdaja, samopoškodbe, smrt otroka, smrt mame… Kljub vsemu pa si našla energijo za dokončanje šole, kar je res pohvale in občudovanja vredno.
Upam, da imaš z babico dober odnos, da se ji lahko zaupaš in da te razume. Po vsem, kar se ti je zgodilo, verjetno ne zaupaš več niti strokovnjakom niti kakšni prijateljici.
Kljub temu ti svetujem, da poskusi nekoč spet zbrati pogum in obiskati kakšnega strokovnjaka, saj boš vse te bolečine sama težje predelala. Glede na grozno izkušnjo s psihiatrom, se morda lahko obrneš na kakšne ustanove in društva, kjer delajo večinoma ženske, če bi ti bilo to lažje. Pridi še kdaj na forum – če boš rabila kakšne konkretne informacije ali pa kar tako. Mi smo vedno tukaj!
Pa le pogumno naprej!

Suzana Gliha Škufca

zacelo se je tako: stara sem bila: 14 hodila sem v osmi razred, bila sem odličakinja v šoli…vse dokler ni prisel na našo šolo en fant v katerega sem se takoj zaljubila, izvedela sem tudi da je iz zavoda za mladoletnika, ta zavod pa je bil zraven moje hise …cist nora sem bila v tega fanta, komaj sen cakala da ga vidim dokler ga niso vrgli ven iz sole, jokala sem se, po tistem ga nisem vec videla 🙁 minilo je eno solsko leto, k meni sta prisli sestricni in smo se odpravlale vsak dan na igrisce vse se je dogajalo kr nekaj tednov, in prisel je moj najbolj srecni dan do tedaj prisel je on z frendi stopili so do nas in zaceli smo se menit jas sem ga prepoznala on mene pa se ni spomnil,…:( vendar vseeno sem bila srecna saj ga bom videla vsak dan sem si msilila in res sem imela….drugi dan smo sli spet skupaj na igrisce ateju & mami sem se lagala da so prijatelji iz mb. saj mi nebi dovolila da bi se druzla z njimi ker so bili iz zavoda. tisto vecer me je vprasal ce bi bla z njim skupaj takoj sem rekla da ja bila sem srecna… skupaj sma bila dva meseca dokler mi niso povedali da me ima za norca, da on nezna ljubiti,& da je slaba druzba za mene…..to so mi vsi pravli jas sem jih poslusala, čeprav sem ga ljubila sem mu dala konec….minilo je nekaj tednov in zacel se je moj 9. razred. minili so dnevi, tedni dokler ga nisem z frendi zagledala pred solo, zacele so mi tečti solze po licu prijateljice so me tolazile in mi brisale solze….stopil je do mene in mi rekel: da me ima rad in me ni pozabil jas se nisem mogla zadrzati in sem skocla v njegov objem, vedela sem da delam narobe in nekaj v sebi mi je pravila naj tega ne delam, vendar se nisem poslusala…postala sma spet par, starsem sem se uprla..solo sem zacela zanicevat, bilo mi je vseeno ce se unicujem, ….zacela sem se druziti z njegovimi prijatelji, svojo najboljso frendico sem pustila, ceprav so mi vse praule da mi bo zal, vendar jih jas nisem poslusala…zacela sem piti, kaditi..imela sem 15. let in sem si unicila zivljenje. Spomnim se se besede moie mame: zal ti bo…:( tega fanta sem ljubila dokler ga nisem videla z drugo v objemu poljubila sta se on je videl da ga gledam, takrat je stopil do mene in mi rekel: konec je imam drugo, takrat nisem vec zdrzala letela sem domov, ko sem prisla domov sem si sla po britvico in sem si zacela rezati zile, dokler nisem nezavestna padla na tla….ko sem odprla oci, sem pred seboj videla belo svetlobo, mislila sem, da sem umrla vendar sem cula mamino besedo: zakaj zakaj??…. videla sem pred seboj mamo, ki me je poljubila na čelo in rekla rada te mam…. minili so, dnevi, tedni, mesca, da sem lahko pozabila kaj sem naredla, vendar je prepozno…..se zdaj obzalujem, da sem izgubila, prijateljice, ki sem jih imela najrajsi…vendar se bim pobrala & popravila napako…vendar vem da nebo vec isto kaj je bilo.

zdaj sm prebrala vaše zgodbe…in jokala sm…ko vidm kašne težave imate vi…se mi moje zdijo prava sreča…ampk ni tko…tud js se rezala…toda ob sebi sm imela najbolšo prjatlco…k mi govorila da nj neham…pa je vidla da ne pomaga…da sam še huj delam…sam ni me zapustila…k je vidla že eno zarezo me je udarla…zlo…sam ji nism zamerla…k ta bolečina k mi jo je ona dala ni bla nč u primerjavi s to k sm jo čutila u seb…u srcu…no rabla je celo leto da me je prepričala da sm se nehala rezat…no zj sm nehala…i zavrebala sm enga druzga tipa…sam teli moji najbolši prjatlci je biu on tud ušeč…sam sm ji bla zlo hvaležna da me odvrnila od rezanja…zto sm ji rekla da nj bo pač ona s temu tipm…sam zj js zlo trpim…zlo…preveč…sam nočm ji tega povedat…zto k jo mam preveč rada da ji uničm to srečo…spet razmišlam o rezanju…sam ne wem…pomagjte…

uglaunm…pa vi…če rabte pogovor…karkol…pište mii…bom pomagala…res…pište…pa hvala vm…

Včasih se sprašujem, ali je še vredno živeti…..& vedno dobim odgovor DA, čeprau vem, da za mene ne…imela sem prevelike teŽave… v enem samem tednu sem izgubila moio najboljšo prijateljico & fanta v katerega sem bila zaljubljena…. v glavnem vse sem izgubila… saj vem prijateljic je več, samo edino ena je tista, ki ji res vse zaupaš… pa velikokrat sem razmišljala za rezilo… samo glej včasih pa si tui zamisliš, da ni vredno… da najdeš drugo ljubezen, & drugo prijateljico, čeprau rabiŠ nekaj časa….& glej do tega je minilo 1. mesec… jas sem na svoji šoli & ona na svoji šoli,ne čujema se nič… čeprau sma ble vedno skupaj, imele sva težave & sma jih skupaj rešile, vendar tega ni več… & to pogrešam zeLoo. vendar bom to tui pozabila…čeprau z težkim srcem…vem, da mi bo uspelo…v to sem prepričana… kaj se pa tiče lowe pa bom nekaj časa pusla to pri miru, ker nočem bit se 1x razočarana…Tak, da vsem tisti, ki imate podobne težave, kot so moie.. malo si zamislite, da se ni vredno toliko sekirat & vem hudo je vendar je pred vami še dougo življenje & pridejo tui lepi trenutki za vas 🙂

Zdravo!

Pri meni se je vse pričelo štiri leta nazaj,ko sem ga spoznala.Sprva sva se le prijateljsko pogovarjala,spoznavala eden drugega,toda s časoma mi je postajal vse bolj in bolj všeč.Naenkrat sva izgubila stike…jaz sem si našla fanta,s katerim sem bila dve leti.Nekega dne mi je pisal,če imam čas za kavo,ker nemaram laži sem fantu to povedala a njemu to ni bilo niti najmanj všeč,ter mi je tudi na nek način prepovedal,da se dobim z njim.Bila sem pred težko odločitvijo,saj sem oba imela zelo rada.Odločila sem se,da se dobima,ko sem ga zagledala mi je začelo srce biti kot zmešano…vdihnila sem ter izdihnila in se poskušala čimbolj sprostiti…več kot očitno mi ni uspevalo…jezik se mi je zapletal ter nisem našla besed.Po tem sva se parkrat videla ter samo občasno pogovarjala preko msnja.Počasi je spominj nanj bledel,čeprav sem se ga dostikrat spomnila.Potlej sem končala zvezo,saj ni nikamor peljala,ter se odločila,da zaužijem samsko življenje,saj sva z bivšim imela velike probleme.S prijateljicami sem se nekega dne odpravila na pjačo ter tam zagledala njega…spet se je pojavilo…pospešeno bitje srca,globoko dihanje,neskoncentriranost…takrat sem začutila,da ga še nisem pozabila.Kasneje sva se večkrat slišala preko msnja in sva nato nekega dne po čudežnem načinu bila skupaj…trajalo je le nekaj sekund,nekaj najlepših sekund mojega življenja.Po tem je bilo spet vse normalno…normalno zanj…meni je moj svet obarvalo s pisanimi barvami.Normalno sva se pogovarjala, to kar je pa bilo med nama,nisva nekaj pretirano omenjala,ker pa sva oba takšna človeka,da se zelo rada norčujema iz ljudi(toda vse na smešen način)sva se spričkala in se spet nisva nič pogovarjala.Minil je mesec in jaz sem si našla fanta…skušala sem iti naprej,toda povsem neuspešno,nisem ga mogla pozabit.Kasneje je moja prijateljica bila z njim..vedela je,koliko mi pomeni in čeprav je njej bil drug všeč je vseeno bila z njim…za tisto eno noč…za tisto noč me je spravila na realna tla…mi je dala vedeti,da nesmeš zaupati nobenemu,toda jaz sem,še vseeno sem ji zaupala,ne glede na to,kar mi je naredila.Pol leta po tem dogodku sva spet navezala stike,dobila sva se in jaz sem preprosto vse odmislila…vse kar je bilo,sem pozabila-vsaj trudila sem se ter skušala živeti samo za tisti trenutek,saj sem vedela,da bo mogoče zadnji,ter preživela prelepo noč z njim.Še danes se jasno spounem vsakega njegovega dotika,njegovega vonja,še danes ga pogrešam,ter upam da se bo 1x vse to ponovilo,toda z drugačnim izidom,da nebi nikoli odšel zjutraj ter za vedno ostal pri meni.Še isti dan mi je pisal in dan za tem in dan za tem…spet je prišel dan,ko sva se zaradi neumnih stvari skregala ter se nisva pogovarjala nekaj časa…vse skupaj me je preveč ubijalo,toda moram priznati da sem trmasta in nisem prva popustila.Mesec po tem me je kliknil na msnju in takrat sva razčistila vse, kar je bilo tisto noč in zakaj sva sploh silila v konflikte,še danes se normalno pogovarjava,toda nikoli nisva razjasnila,kaj so mu pomenili trenutki z menoj…kaj mu jaz pomenim…kajti on meni še vedno pomeni vse,toda neupam si mu povedati,saj me je preveč strah tistega,kar bi slišala od njega.

ŽIvijo! Upam, da boš dobila tale mail. Tvojo zgodbo sem prebrala na med over net in začutila, da ti moram pisati. Zelo mi je žal za tvojega otročka, zate, saj vem da si ga imela rada. Vedi, da je zdaj zadovoljen in nič ga ne more več prizadeti. To je tolažba tudi meni. Sama tudi nisem imela veliko od otroštva, in tudi jaz imam psihične posledice. Zeloooo rada bi ti povedala, da nisi sama, jaz te sploh ne poznam, pa čutim, kot bi mi bila hči. Prosim odpiši mi, zelo rada bi te povabila na kavo in se samo pogovarjala, saj sem iz tvojega pisma začutila, da si čudovita oseba in predvsem izredno močna. Taka, da bi tvoje prijateljstvo tudi meni prišlo zelo prav, marsikaj bi se od tebe naučila.
Jaz sem izgubila otročka s splavom. Ni isto, vem, a me je tudi prizadelo. Povej svoji babici, da jo imaš rada. Ti ji to povej in se stisni k njej. Takoj boš začutila veliko olajšanje. Mene mama ne more stiskati, nobene bližine ne pozna, pa sem jo enkrat jaz in kljub temu me je potolažilo.
V meni kkot tudi v tebi , je ogromno jeze , jeze za vse tiste ljudi, ki nama niso pomagali ampak še bolj otežili življenje. Jezna sem in prav je tako. Prosim piši mi, predebatirale bova to jezo in vso žalost.

s tabo v mislih

nebom delala pik in vejc k mi to negre (:
tole ni nvm kok žalostn p to…mislem se dugajajo tud hujše stvari…je pa resničnn…

začel se je k sm bla še čist mejhna…Atija nikol ni blo duma…mami je za mene in mojo sestro skrbela sama…k pa je ati pršu dumu pa sta se skregala d je mami jokala celo noč…sestro sua se ta čs k sta se kregala ble v kopalnici in nisva upale vn…in to je blo skoz hujš…pol smo se preselil in se delal kukr da smo happy family sam ni blo tko…ati je dubu punco mami pa še kr sama bla duma z nama…k sm bla stara tm ukol 9 let je mami začela pit…težko sm jo gledala kko ni mogla niti stat in se je drla name in tud jz sm se na jno drla in steple sua se…bla sm krvava in use me je bolel drug dan sm komej ustala iz postle roke nism mogla dvignt…k sm bla stara 11 sm dubila pruga tipa str je biu 18 let…varou me je in k sm jz to zvedla me je dost przadel čeprou ga nism ljubila (ok stara sm bla 11let)…k sm bla stara 13 sm dubila tipa (k je biu že četrti) sm mela pru spoln odnos čez dva mesca po tem pa sva šla narazn…k je dubu kar je hotu se je začeu obnašat kukr da mu nč ne pomenm in se začeu dret name..pustila sm ga čeprou sm ga ljubila…zarad tega usega sm se že velikrat rezala in bla u bedu in nism uedla kaj nj nardim…zato ue pa sam moja najbolša prjatlca k sua najbolše prjatlce že ob otroštva (k sm bla stara 3 leta sm jo spoznala)….zdj sm stara 14 let in mi je nekdo ušeč ampak jz njemu nism on me zajbava u glauoo useen mu je zame (pomojee)…mami še zmerej pije in se kregava in se tud stepeva uelikrt…tud u šol mam slabe ocene k se nemorm učit…

grozne zgodbe. tud js jih mam dost, sam učas nimam moči da bo o njih govorila . ampak za vs se bom potrudila. moja mami je imela dednega raka, bila je prvič noseča, a ji je zdravnik v 5. mesecu nosečnosti prerezau dovoh hrane, in je splavila, čez kakšno leto je ponovno zanosila, zdravniki so govorili da je vse vredu, da bo vse uredu z obema, da ni nevarnosti da mi ubmrla. ko sem se rodila, se je začela mora. mamice nekaj časa sploh poznala nisem, bila je v bolnici, na miljon aperaturah, imela je slabo kri. z njo nisem bila nič, ko je prišla domou sem imela že 5 meseceu. vsaki dan je hodila na kemoterapije, šla je tudi na operacijo, malo pred mojim rojstnim dnevom naj bi bilo vse vredu. nato pa se je začelo. vsaki dan je imela trenutke ko ni videla ničesar, omedlevala je, ni imela nobene moči, ko pa se je vrnila na preglede so ugotovili da se ji je rak razširil po vsem telesu. tako je že napredoval, da niso morali narediti ničesar. lepo je bila doma. bilo je grozno, tudi premikati se ni mogla, bila je tudi že slepa. ko sem se ji približala, ji rekla kakšno besedo, so se ji po licu spustile samo solze, vedno ob njej sem bila vesela, ker nisem vedela kaj se dogaja, nekega dne, pa zjutraj niso dovolili da grem pozdravit mamico, mogla sem it sosedi. ko pa sem se zvečer vrnila domou, me je oči uzeu u naročje in odneseu v njeno sobo. postelja je bila prazna, in posteljana. oči je rekeu da so mamico odnesli angelčki. imela sem 22 meseceu. nespomnim se je dobro, vse kar sem so mi povedali drugi, pogrešam jo, zdaj imam 14 let, nepoznam ljubezni matere, samo enega brezsrčnega očeta, in babico in dedka ki bi se me najraje znebila :(če bom tudi jaz dobila raka, se nikoli na svetu ne odločim za otroka, ker če umrem, bi zelo trpeu, tako kot zdaj jaz 🙁

ko sem se presella sem se zaljubila v fanta imela sem 12 let on pa 14 zato me sploh ni pogledu imela se najboljšo frendicoi ki se je tudi zallubla vanga imela je 13 let on pa ji je rekev lepota ni pomebna pomebna si mi samo ti.kosem to slišala sem takoj šle dam in se jokal od njega sestra me je tolažila.ta fant je imev najboljšga frenda in on se je zalubu vame in js tud vanga.ko je ta fant to videv se je z nim skregu.moja bff frendica ki pa je z nemu hodila sva se zelo skregale začele sva se tepst in potem je ona pristala v bolnici mogla sem to nardit da me vara z mojmu tipom in.. jokala se tedna in tedna ter mesce .ta fant pa je biv moj sosed zato ko ga vidim se sploh ne pozdrvava ko pa sem hitela v šol sem se vanga zaletela in se poljubila .zdaj sav dober par če bi njega izgubila bi umrla od žalostii.seveda moja bff frendica je bila zelo jezna zato se z njo že ne ppogovarjam 6 mescev s tem fantom sem že 7 mescev od tega fanta najboljši frend je rekel tudi če nisva skupaj bova kot brat in sestra in to je res ………… ko smo šli vn na kranjsko noč je mene in njega ter njegovga najboljška frenda povoziv avto moj fantt je umru ja sem invalid od njega frend je tudi inavalid obadva sva na vozičku ocena imava same 555 in upam da bo tako ostalo vsak dan prosim le da on ostane živ čeprav zelo obžalujem za svojega fanta

Pozdravljeni !

Prebrala sem vaše zgodbe in res so vse polne žalosti. ! 🙁 upam da se vam je živlenje obrnilo na svetlo stran 😉 Napisala bom mojo zgodbo verjetno ni tako žalostna kot vaše ampak moje živlenje se je danes spet spremenilo v pekel ! :'(

Obstaja fant ki hodi na našo šolo in seveda sem zaljubljena v njega 🙁
Vse se je začelo tako:

Bil je fant moje najboljše prijateljice in imela ga je rees zelo rada in on njo tudi..vsaj tako se je zdelo dokler je ni zapustil ne da bi ji povedal :S rekel mi je samo: povej Tjaši da je konec..kaj mi je preostalo kot da sem ji povedala & strla srce :S Bila je žalostna in hkrati vesela da sem ji povedala saj marsi katera prijateljica ji ne bi..ampak nisem imela srca da bi ji to prekrivala..čez nekaj dni se je spet vse uredilo in spet sta bila skupaj srečna 😀 & bila sem seveda vesela za njiju najbolj pa sem bila vesela zato ker me najboljša prijateljica še veeno ni pozabila !
ker je bila v 9.razredu on pa v 8.razredu sta morala it narazen saj je prišel čas slovesa ona je odhajala v srednjo šolo on pa je ostal na naši šoli..od 15.junija se nista več videla..in eden drugega sta hitro pozabila…mi2 pa sva postajala vedno boljša in boljša prijatelja 😀 in zelo velikokrat sem si želela da bi se ura čim prej končala samo da bi ga lahko videla..najprej sem mislila da to samo zato ker sva dobra prijatelja..ampak občutek ko sem bila v njegovi družbi je razkrival nekaj čist drugega…metuljčki v trebuhu in rdečica na obrazu :$ .. počasi sem si začela prizanavati da mi je vedno bolj všeč ampak nisem si hotela priznati da ga ljubim…prišel je konec šole & začetek poletnih počitnic..bila sem žalosta saj sem vedela da se ne bova nič videla in hkrati sem bila vesela imela sem čas za razmislek in vedela sem da bom novo šolsko leto začela v novem razedu z novimi sošolci saj so k nam prišli učenci iz podružnice…bila sem vesela saj sem se z vsemi zelo dobro razumela 😀 .. med počitnicami sva si veliko dopisovala in priznala sem si da sem zaljubljena v njega..to sem povedala svojemu najboljšemu prijatelju..ta pa mu je povedal ker je vedel da sem tudi jaz njemu všeč…ko sva se naslednjič pogovarjala me je vprašal če je res in povedala sem mu da je..bil je vesel saj je do mene čutil enako kot jaz do njega(vsaj tako mi je rekel) … prišla je jesen še vedno ga nisem pozabila..in prvi šolski dan je bil zelo hitro..ko sem ga videla mi je zastal dih..in ko me je pogledal z tistimi zavajojočimi rjavimi očmi in se mi nasmehnil me je obšla vročica :$ .. nažalost prvi dan nisva imela časa za klepet..tudi v naslednjih dneh ne…nekega dne pa mi je povedal da mu je všeč drugo dekle…sicer ni bila iz naše šole ampak vseeno mi je strl srce:/ .. minilo je nekaj dni in prišel je dan lupčkanja 😛 in tudi jaz sem si na fb napisala: klikni všeč mi je pa ju3 dobiš lupčeka(ker je dan lupčekov) kliknil je všeč mi je…in me po pogovoru vprašal kam bo dobil lupčka in rekla sem da na lička 😀 prišel je 15.september(dan spremembe) .. nažalost ni bilo časa da bi mu dala lupčeka..saj je avtobus prišel prehitro :S in bila sem zelo jezna sama na seme..ko sem prišla domov me je kliknil na fejsbuku in mi rekel da mi mora nekaj povedati…izpovedal mi je ljubezen :$ bila sem vesela..in ko mi je postavil vprašanje: bi bila moja punca? sem seveda brez odlašanja odgovorila z DA ! ko je izvedela Tjaša mi ni zamerila ker je vedela da ga mam resnično rada ona pa ga je že prebolela 🙂 …skupaj sva bila 3tedne..nakar pa sem dobila sms v katerem je pisalo da me zapušča :'( strl mi je srce do konca..hotela sem se ubiti..najboljši prijateljici Tjaša in Vesna(moja sošolka) sta me komaj prepričale da si danes ne režem žil in hvaležna sem jima ! ko sem se že skoraj sprijaznila z tem da ni več moj in nikoli več ne bo..je prišel 11.oktober zjutraj se mi je nasmejal in mi rekel dobro jutro…spet se je zbudil kanček upanja da bova spet skupaj in tako se je tudi zgodilo povedal mi je kako napako je naredil z tem ko me je zapustil in da se še mu to da bi bil slabe volje ker je zapustil punco ni zgodilo…dala sem mu drugo priložnost neglede na to da so mi vsi govorili da drugič ni enako kot prvič in da se bom spet jokala…in imeli so prav skupaj sva bila 1 teden in 2 dni..danes me je zapustil spet se jočem..spet v kotu sedim..in malo manjka da se začnem rezat…edino kaj me drži pokoncu so moji prijatelji & spomini ki me vežejo nanj..in jih ne bom NIKOLI pozabila tako kot ne bom NIKOLI pozabila njega

Vedno sem bila srečna punca. Nič mi ni manjkalo. Bila sem odličnjakinja, imela sem kup prijateljic, krasne starše in vse je bilo v najlepšem redu. Vse dokler pri 14 letih nisem spoznala Njega. Skupaj sva hodila v glasbeno šolo in dvakrat na teden sva se videla. Vsak dan sem bila bolj zaljubljena vanj, čeprav takrat še nisem niti vedela kaj je prava ljubezen in sem se samo prepuščala sanjarjenju. Bil je 2 leti starejši od mene in je hodil na isto šolo kot jaz, dokler ni šel na srednjo v zelo oddaljen kraj. Potem sva nekako izgubila tisti stik, ki sva ga imela, toda bolj kot sem ga pogrešala, bolj sem ga tudi imela rada. Problem pri njem je bil, da je imel punco. In ona je postala moja največja sovražnica!!!! Če ne bi bilo nje, bi jaz lahko imela njega! Gnusila se mi je, čeprav mi ni nikdar nič naredila!!!!!!!! Samo njega je imela! Bila sem tako izgubljena v svoji neumnosti, da sem se začela rezat… A ker me je bolelo, sem nehala. Samo kadar mi je bilo najhujše sem to počela. Takrat je bila ta bolečina nič v primerjavi z bolečino, ki sem jo čutila v srcu. Čez približno leto dni sem izvedela, da sta šla Moja ljubezen in ona narazen. To je bila moja priložnost! Še vedno nisem pozabila nanj. Začela sem ga osvajat. In to zelo očitno! Obnašala sem se hujše kot kakšna kurba. Večkrat mi je rekel, kako sem lepa in posebna… Jasno da sem mu verjela, ko me je gledal s tistimi svojimi velikimi rjavimi očmi… A motilo ga je nekaj mojih preveč kilogramov. In kakršna zaljubljena koza sem bila, sem bila prepričana da vse storim zanj… Začela sem stradat. Na dan sem pojedla po največ krožnik juhe in eno jabolko… Včasih sem tudi pila odvajala… Moje telo je postalo izčrpano in bila sem obupno lačna, a sem se tolažila s tem, da me bo potem imel rad. Med tem časom so se tudi zaostrile razmere med mojimi starši. Nisem bila še stara 16 let, ko sta se ločila in to je mene dodatno potrlo! Od takrat res nisem imela nobenega razloga za življenje… A še vedno sem vztrajno hujšala… S svojim metrom 70 sem imela samo 45 kg. A še to mi je bilo preveč. Nekega večera sem srečala Njega… Na par kilometrov sem videla, da je bil pijan. Približal se mi je in mi govoril zapeljive stavke… Hvalil me je, kako sem postala lepo suhcana in seksi… Jaz sem mu seveda verjela… Ponudil mi je pijačo… A nisem dosti spila, ker je bilo ogabno.. Ko ni gledal, sem na skrivaj zlila tisti šit v en grm, ki je rastel zraven diskoteke. Poleg tega mi je ponuidil tudi ekstazi… Nisem hotela, na drogo pa ne grem sem mu rekla. Takrat se je razjezil. Močno me je prijel in me zvlekel ven iz diska na neko parkirišče in me začel zalizavat… Niti dihat nisem mogla… Do takrat sem ga ljubila iz vsega srca, a v tistem trenutku se mi je tako zagabil!!!! Podrl me je potleh in mi začel slačit majico… Jaz sem samo kričala in se upirala, in hvala bogu mi je uspelo da sem se rešila izpod njegovih rok. Tekla sem in neusmiljeno jokala… Nisem se niti več zavedala sama sebe s svojim krhkim telescem… V tisti ogabni temi tiste noči se ne spomnim več kaj se je zgodilo. Vem samo, da sem se po baje 2 tednih prebudila iz kome… Tako sem izstradala svoje telo, da sem skoraj umrla… Mama mi je od tistega dne ves čas stala ob strani… Povedala sem ji vse kaj se je zgodilo, ni me niti brigalo kaj bo rekla. Po dolgih terapijah, obiskih psihiatrov in ponovnem nabiranju kilogramov sem se hvala bogu spet postavila na noge. Sedaj sem stara 21 let in sem študentka na medicini. Iz hvaležnosti vseh, ki so pomagali meni, sem se odločila, da tudi želim tudi jaz pomagati mladim v stiski. Glede Njega pa… Baje je predoziral in je moral v tujino na zdravljenje… Potem ni nihče več imel stikov z njim…. Obžalujem vse neumnosti, ki sem jih naredila. Hkrati pa sem hvaležna življenju, ki ga imam, in da sem dobila novo priložnost. Poleg tega sta moja starša spet nekoliko obnovila stike in zdaj očeta pogosteje vidim. To zgodbi sem delila z vami, da vas opomnim, da si ni vredno uničiti življenja zaradi nekoga ki ga imaš trenutno rad. Če bi ti ga on rad uničil, te ni vreden.

Hoila!

Pri meni se je pričelo, ko sem bila stara približno 9 let. Sedaj bom stara 17 let. Naj se vrnem nazaj moji zgodbi.!
Oče in mama se nista več razumela, kljub temu, da sta bila poročena 15 let je bilo mami useeno za očija,mene ter brata in sestro. Pričelo se je vse samo zaradi interneta, natančneje messengerja in klepetalnic. Upam da boste razumeli zakaj mamo na vso moč sovražim kljub temu da je zame mrtva. Pričel se je ko je mami bila na msnju in si pisala z moškimi,da bi se rada z njimi dobila, itd. Neke noči se je res dobila z nekim moškim k je imel vzdevek LePi. Mame ni in ni bilo domov. Očeta je grozno skrbelo, ker je še vedno mislil da pa mami še vedno neki čuti do njega. Z njegove strani sem videla, da je z mamo bil samo zato, da je bil v bližini mene , brata in sestre. Če sem pozabila omenit sta se mami in oče enkrat tako sporekla da sta živela narazen kar eno leto. No gremo nazaj k zgodbi. Tisti dan se mami vrnila okoli 4h zjutraj. Mi smo že spali tako, da ko je stopila v stanovanje nas je z hrupom zbudila. 2 dni kasneje, je bila mami na računalniku kar od 2h popoldan do 11h zvečer. Kuhala ni, pa četudi je kuhala ni hotel nobeden jesti ker je bilo vse neukusno. No tisti dan ko je bila na računalniku pa se je začelo vse še bol zapletati. Kazala se je gola moškim prek kamere oni pa njej. Pri 9 letih sem doživela tisti dan nekaj ogabnega. Mami me je prisilila da naj gledam, kako se moški samozadovoljuje preko spletne kamere. Rekla mi je: Kar glej, boš vsaj vedela več že daj kot pa kasneje. Tega očiju nisem upala povedati, ker bi sicer znorel, saj se zelo boji zame. A sem mu le useen povedala. Pričel je kričati na mamo, a ga razumem, saj bi jas isto naredila, ker se ne strinjam z tem kar počne mami. Ko je oči kričal na mamo, je mami ostala in šla v kuhinjo po nož da bi ranila očija. Seveda mi oče pomeni vse na svetu, zato sem ji rekla da naj najprej ubije mene njega naj pa pusti. Pol je nožodložila ter zgrabila elik kozarec, ter ga vrgla proti očetu, a ga je zgrešila. Ta kozarec pa je letel naravnost 4 letni sestri v glavo. Jokala sem kot bi deževalo. Seveda mi ni bilo vseeno, saj sem utila da je z mamo ali karkoli naj ji rečem nekaj hudo narobe, saj se je obnašala kot psihičen človek. Oče je tisti dan, poklical policijo da bi jo umirili. Policaj nam je predlagal, da vzamemo nekaj svojih stvari in za nekaj časa odidemo k sorodnikom. Policajka je mamo zaprla v sobo, da nebi videla da odhajamo. Tako smo bili potem z očetom pri stricu 3 tedne. Oče je rekel , da je čas da se vrnemo nazaj domov, in da se je mami morda umirila. A ni blo ravno tako, z njo je bilo huje kot kdajkoli prej. Ko smo se vrnili nazaj v stanovanje, nje ni bilo nikjer. A 1h po tistem pa le stopi skozi vrata in prične groziti da se bo najedla tablet, ali pa da bo odšla v gozd in da je nebo nihče več našel žive. Takrat sem zelo trpela. In veste kaj me je najbolj prizadelo? To, da mi je rekla da sem panker. Jaz si to besedo razlagam kot to, da nisem njuna prava hči in še danes me zanima a sta moja prava starša ali ne. Drugače sem se pa zaradi vsega tega zelo poslapšala v šoli. Nisem hotela v šoli, špricala sem. Ali sem se pa izgovarjala učiteljem in vsem. Res sem se počutila grozno in še zdaj se. Vsa sem se porezala, ako zelo da sem bila v kliničnem v Ljubljani na smrtni postelji. Bila sem 2 meseca v komi. Nočna mora se mi je dogajala ko sem se zbudila iz kome. Mami se jim je zlagala, da sem nora, zato so me zaprli v norišnico. Tam sem bila od 10 leta do 13 leta. Naj pa povem še to, da upam da se nebo komu še kej podobnega zgodilo , ker želim da se vsaj drugim bolje godi kot se je meni. In še danes se spominjam vseh teh dogodkov ( tlačijo me more),

Upam, da me razumete, a vendar imam že 2 leti fanta ki mi je v veliko podporo, in ki je edini ki me še drži pri življenju. A najpomemneje je to, da moram živeti dalje, saj v mojem trebuhu raste sad moje infantove ljubezni. Učimo se iz napak drugih. Trudila se bom da se hčerki ki bo prišla na svet čez mesec dni na svet ne bo godilo to kar se je meni….

Drago dekle!

Zgodba vašega dosedanjega življenja je tako nesrečna, da se zdi kot bi bila iz nekega krutega filma in ne iz resničnega življenja. Žal mi je, da ste morali preživeti že toliko trpljenja, res preveč trpljenja. In lahko vam samo čestitam za življenjsko voljo, za dobrohotnost in optimizem, ki ga nosite v sebi, ne glede na vse, kar ste preživeli. Gotovo boste čudovita mamica, sicer mlada, a s toliko več življenjskimi izkušnjami. Upam, da imate zaradi travm, ki ste jih pretrpeli, kakšno psihološko podporo. Ni enostavno nositi takšno breme naprej v življenje… Sedaj se nahajate pred novimi izzivi, ki jih bo prineslo malo bitjece, ki ga nosite v sebi. Vesela sem, da imate fanta, ki vam stoji ob strani. Želim vama, da bi složno vozila po poti vajinega skupnega življenja ter uspešno premostila vse ovinke, vzpone in padce, ki jih prinaša življenje.

Pa lepo porodno izkušnjo želim,

Jana Metelko, dipl.soc.del.